Jedro

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana le, če opis dejanja (dejstva in okoliščine), ki je predmet obtožbe oziroma obsodbe, ni katero izmed kaznivih dejanj, oziroma kolikor manjka kakšen element kaznivega dejanja. Res je sicer, da je tudi protipravnost element kaznivega dejanja, čeprav ni izrecno navedena med zakonskimi znaki kaznivega dejanja, vendar pa se izreče oprostilna sodba le takrat, kadar že iz opisa dejanja izhajajo okoliščine, ki izključujejo protipravnost.

Izrek

Zahteva obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98a v zvezi s členi 95/1 in 92 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku z izrednim pravnim sredstvom, 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z v uvodu navedeno sodbo spoznalo obsojena A.K. in R.M. za kriva storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu izmed njiju določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta. Višje sodišče v Mariboru pa je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega A.K. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 27.06.2001 je obsojeni A.K. vložil zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona (razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovna državna tožilka B.B. je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obsojenec v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena KZ, ker meni, da ni dokazov, da bi do telesne poškodbe oškodovanca prišlo tako, kot je to opisano v sodbah sodišč prve in druge stopnje ter da je po njegovem v obravnavanem primeru šlo za napad in hkrati obrambo. Iz vsebine obrazložitve te navedbe pa je tudi razvidno, da se obsojeni ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Nakazana možnost, da je šlo za silobran, nima nobene opore v podatkih spisa ali v izreku in obrazložitvi obeh sodb in tako tudi ni podana kršitev iz 1. točke 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni A.K. v zahtevi najprej uveljavlja kršitev kazenskega zakona, saj meni, da dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega, nima znakov kaznivega dejanja. Poudarja, da je že v postopku zaslišan opisal svojo vlogo pri obravnavanem dogodku in da je šlo z njegove strani za obrambo in ne za napad. V nadaljevanju pa navaja, da je oškodovanec zadobil poškodbo kot posledico dejstva, da se je zaletel v betonsko ograjo in ne na način, kot ga ugotavljata sodišči v pravnomočni sodni odločbi. Slednjič pa komentira še izpovedbe prič ter navaja, da nobena od zaslišanih prič in ne oškodovanec ni potrdila načina nastanka poškodbe tako, kot jo je ugotovilo sodišče. Kot izhaja iz navedenega, torej obsojenec najprej očita sodišču kršitev zakona, ker ni ugotovilo, da je bilo dejanje storjeno v okoliščinah silobrana, oziroma da je protipravnost njegovega ravnanja izključena, ker naj bi se sam le branil pred napadom oškodovanca.

Očitana kršitev zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. To določilo je namreč prekršeno le, če opis dejanja (dejstva in okoliščine), ki je predmet obtožbe oziroma obsodbe, ni katero izmed kaznivih dejanj, oziroma kolikor manjka kakšen element kaznivega dejanja. Res je sicer, da je tudi protipravnost element kaznivega dejanja, čeprav ni izrecno navedena med zakonskimi znaki kaznivega dejanja, vendar pa se izreče oprostilna sodba le takrat, kadar že iz opisa dejanja izhajajo okoliščine, ki izključujejo protipravnost. V obravnavanem primeru takšnega opisa kaznivega dejanja ni, niti okoliščine, ki jih uveljavlja obsojenec, v postopku niso bile ugotovljene. Tako pomenijo njegove navedbe v zahtevi, ko sodišču očita kršitev določb kazenskega zakona, le oporekanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti, niti niso njegove navedbe (ki nimajo podlage v spisu, na kar mu je bilo že odgovorjeno z izpodbijano odločbo), takšne narave, da bi pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (člen 427 ZKP).

Nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje pa obsojenec uveljavlja tudi v delu, ko se ne strinja z ugotovitvami sodišča v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi glede nastanka poškodb oškodovanca. Kolikor pa z navedbami, da nobena od obremenilnih prič in tudi ne oškodovanec niso potrdile zaključkov sodišča glede načina nastanka poškodb, uveljavlja protispisnost (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), pa z zahtevo prav tako ne more uspeti. Sodišče se je namreč pri svojih zaključkih v zvezi s tem oprlo na izpovedbe J.M. in E.G. ter predvsem na izpovedbo oškodovanega B.V., ki je izrecno povedal, da so ga fantje dohiteli in ga zbili na tla ter da se pred tem ni zaletel v ograjo, ko pa je hotel vstati, ga je zabolela noga. Da je poškodba nastala pri padcu, ko je prišlo do dodatne obremenitve telesa oziroma v situaciji pretepa, pa kot najverjetnejši način nastanka poškodbe ocenjuje tudi izvedenec medicinske stroke.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi in da je zahteva vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je po določbi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Pri odločitvi o stroških postopka, nastalih z izrednim pravnim sredstvom, je Vrhovno sodišče upoštevalo določbe, navedene v izreku sodbe, zapletenost obravnavane zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere.