Jedro

Glede na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 54. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje na podlagi 56. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v nasprotju z navodili osebne zdravnice zapustila kraj bivanja ter odšla v drug kraj, je podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v več zadevah in sicer, da je v času bolniškega staleža načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena in da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, pri tem pa gre za pravila, ki jih mora spoštovati vsak zavarovanec.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 20. 7. 2015 dalje za nedoločen čas, in sicer na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2016, ki se transformira v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi: "(1) da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2016 za "agent v kontaktnem centru", ki jo je dne 21. 6. 2017 podala tožena stranka, nezakonita; (2) da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi; (3) da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati tožnico nazaj na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, in (4) da je tožena stranka dolžna tožnico od dne 21. 6. 2017 dalje prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter ji za ves čas prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.105,72 EUR, ki bi ji pripadala, če bi delala, od bruto plače poravnati vse prispevke in davke ter ji izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec." (točka II izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 278,46 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper II. in III. točko izreka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče se je oprlo na dejstvo, da je tožnica 20. 5. 2017, ko je bila odsotna z dela zaradi bolniškega staleža, odpotovala iz kraja bivanja, ne da bi ji to odobril osebni zdravnik. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tožnica v času bolniškega staleža opravljala pridobitno dejavnost, ni pa upoštevalo, da je bil to bistven očitek v odpovedi. Če bi tožena stranka kot utemeljen razlog za odpoved štela le odhod iz kraja bivanja, bi to nedvomno navedla. Zato sodišče ne more mimo navedb tožene stranke v odpovedi in kot pravno relevantno dejstvo šteti zgolj to, da je tožnica odpotovala iz kraja bivanja, ne pa tudi očitka, da je opravljala pridobitno delo. Navaja, da je bila v zvezi z zapustitvijo kraja bivanja v dejanski in pravni zmoti, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Bila je prepričana, da ji je osebna zdravnica s tem, ko ji je dovolila gibanje izven območja stanovanja, dovolila tudi gibanje izven kraja bivanja. Glede na to ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica vedoma ravnala v nasprotju z jasnimi navodili zdravnika. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da ni možno nadaljevati delovnega razmerja v smislu določbe prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka zaradi narave kršitve, pomanjkanja obžalovanja na strani tožnice in pomanjkanja interesa za rešitev nastalega položaja utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Pritožba glede narave kršitve navaja, da sodišče ni upoštevalo, da pri tožničinem zdravljenju ni bil potreben strog počitek in ležanje v stanovanju, temveč da so bili dovoljeni sprehodi. Pravno relevantno je tudi dejstvo, ki ga je sodišče spregledalo, da je odpotovala zadnji vikend bolniškega staleža, ko je bilo njeno zdravstveno stanje že dodobra normalizirano. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala nobenega obžalovanja ali samokritičnosti do svojega ravnanja. Svoje ravnanje je priznala, ni ga zanikala ali prikrivala, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Na podlagi izpovedi priče A.A. je sodišče ugotovilo pomanjkanje tožničinega interesa za rešitev situacije. Takšna ugotovitev je napačna, pri čemer pritožba opozarja, da je tožnica vztrajno opozarjala na kršitve tožene stranke v zvezi s transformacijo pogodbe o zaposlitvi, kar je očitno tudi razlog, da je tožena stranka namerno iskala morebitne minimalne kršitve tožnice, da bi ji lahko odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Do teh navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Nepravilna je tudi ugotovitev, da se je izmikala vročitvi vabila. Glede možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja je izostala ustrezna trditvena podlaga s strani tožene stranke. Navesti bi morala in konkretizirati vse okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, ne pa zgolj navajati, da nadaljevanje ni mogoče. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da e‑mail tožnice z dne 23. 6. 2007 ni bil dobronameren. Tožnica je imela dober namen, saj se je hotela z elektronskim sporočilom na dostojen način posloviti od sodelavcev. To sporočilo bi lahko sodišče prve stopnje upoštevalo le v okviru presoje 118. člena ZDR-1. Nadalje navaja, da ji je bila kršena pravica do zagovora, saj je napačno ugotovilo, da je zasebna detektivka 15. 6. 2017 uspela stopiti v stik z odraslim članom gospodinjstva, in da je bila vročitev vabila na zagovor veljavno opravljena. Tožnica ni imela na voljo treh delovnih dni, da bi se ustrezno pripravila na zagovor. Sodišče prve stopnje je prezrlo bistveno okoliščino, da je tožena stranka zagovor 20. 6. 2018 izvedla potem, ko je tožnica podala zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Odpoved ni bila podana pravočasno, saj se je tožena stranka seznanila s kršitvijo, ko je detektivko B.B. napotila nadzirati tožnico.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo v delu, ki se glasi na ugotovi transformacije delovnega razmerja, zavrže, oziroma, da v tem delu tožbeni zahtevek zavrne ter odloči, da tožnica sama krije svoje stroške postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas odločilo dvakrat, in sicer je najprej v točki I izreka ugotovilo, da to obstoji, nato pa je kar dvakrat, v točki II/2 in II/3 izreka, pravilno odločilo, da pogodba ni bila sklenjena za nedoločen čas. Izrek sodbe je v navedenem delu sam s seboj v nasprotju. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delovno razmerje tožnici prenehalo z izredno odpovedjo z dne 21. 6. 2017, je tej ugotovitvi nasproten zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja delovno razmerje za nedoločen čas. Tožba za ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 29. 12. 2016 sklenjena za nedoločen čas, ni dopustna. Tožnica za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas namreč nima pravnega interesa. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnici delovno razmerje prenehalo pred iztekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ter tožbo v navedenem obsegu zavreči, ne da bi odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagali njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanih delov sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožena stranka je tožnici 21. 6. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (A 5, B 3) iz razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja.

9. Tožnica je s tožbenim zahtevkom uveljavljala nezakonitost podane odpovedi, reintegracijo in reparacijo. Zahtevala je tudi ugotovitev, da so bile štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenila s toženo stranko, vse za delovno mesto "agent v kontaktnem centru", sklenjene v nasprotju z določbami ZDR-1, zato je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

10. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja ugodilo, tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo, pa zavrnilo kot neutemeljen.

K pritožbi tožene stranke:

11. Pritožba neutemeljeno navaja, da je podano nasprotje v izreku sodbe med odločitvijo v točki I izreka in odločitvijo v točkah II/2 in II/3 izreka, torej med ugotovitvijo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 12. 2016 sklenjena za nedoločen čas, in odločitvijo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (točka II/2 izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo (točka II/3 izreka). Uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj ugotovitev, da se je delovno razmerje za določen čas spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas, ne pomeni, da sodišče v isti sodbi ne more odločitvi tudi o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje namreč v točki I izreka ni odločilo, da pogodba o zaposlitvi, tudi če je prišlo do transformacije, velja po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Podan je torej enak pravni položaj, kot če bi sodišče odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že pravilno sklenjena za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede transformacije delovnega razmerja in zakonitosti odpovedi obrazložilo s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, ki odločitvi v izreku sodbe ne nasprotujejo, zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnica ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo za ugotovitev transformacije delovnega razmerja v smislu določbe 181. člena ZPP. Predmetni spor se dejansko nanaša na spor o obstoju delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nezakonite sklenitve te pogodbe za določen čas (54. člen ZDR‑1), seveda le v primeru, ko bi tožnica uspela v sporu zaradi nezakonitosti odpovedi o zaposlitvi. V teh primerih je sodno varstvo delavcem zagotovljeno po določbi tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, po katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (v okvir katerih spada tudi presoja prenehanja delovnega razmerja zaradi nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas).1 Tožnica bi se namreč lahko vrnila na delo k toženi stranki, če bi uspela z zahtevkom za transformacijo delovnega razmerja in zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede na to, da bi ji pogodba o zaposlitvi z dne 29. 12. 2016, ki je bila sklenjena za čas šestih mesecev, potekla 19. 7. 2017, izredna odpoved pa ji je bila podana 21. 6. 2017. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko tožbe za transformacijo delovnega razmerja ni zavrglo.

13. Glede na to, da pritožba nima razlogov o vsebinskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklepali v nasprotju s 54. členom ZDR-1, in da je v skladu s 56. členom ZDR-1 prišlo do transformacije, je pritožbeno sodišče v tem obsegu sodbo preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prvo pogodbo za določen čas s tožnico sklenila 17. 7. 2015 za čas od 20. 7. 2015 do 19. 1. 2016 zaradi začasno povečanega obsega dela, vendar pa že ob sklenitvi te pogodbe ni obstajal nobeden izmed zatrjevanih razlogov (začasna potreba po delu v klicnem centru in uvedba nove informacijske tehnologije). Glede na ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala obstoja razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 54. člena ZDR-1, je sodišče prve stopnje na podlagi 56. člena ZDR-1 pravilno zaključilo, da je prišlo do transformacije pogodbe o zaposlitvi.

14. Posledično je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj je sodišče tožnici, zaradi delnega uspeha, priznalo sorazmerni del stroškov postopka.

K pritožbi tožnice:

15. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je 20. 5. 2017, v času, ko je bila od 26. 4. 2017 do 22. 5. 2017 na bolniškem staležu, zapustila kraj bivanja brez odobritve pristojne osebne zdravnice. V odpovedi ji je tudi očitala, da se je nahajala na vikendu v C., kjer je pomagala svojemu partnerju pri opravljanju registrirane dejavnosti. Pritožba neutemeljeno navaja, da je odpoved nezakonita, ker nista ugotovljena oba očitka iz odpovedi, torej zapustitev kraja bivanja in pomoč pri opravljanju pridobitne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je sicer res ugotovilo, da drugi očitek tožnici ni dokazan, vendar pa za zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je tožena stranka dokazala prvo okoliščino oziroma kršitev. Ni mogoče šteti, da je tožena stranka obe kršitvi štela kot neločljivo povezani. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica v nasprotju z navodili osebne zdravnice D.D. zapustila kraj bivanja, E., ter odšla v C., je podan odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnica v dejanski in pravni zmoti, oziroma da je bila prepričana, da ji je osebna zdravnica s tem, ko ji je dovolila gibanje izven območja stanovanja, dovolila tudi odhod iz kraja bivanja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožničine osebne zdravnice, da tožnici ni odobrila zapustitve kraja bivanja, pravilno štelo, da je tožnica s tem kršila določbo 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nasl.), po kateri mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege na svojem domu, za odhod zavarovanca izven kraja bivanja pa je vedno potrebna vnaprejšnja odobritev osebnega zdravnika, ne glede na to, kdo mu je odobril bolniški stalež. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožničine osebne zdravnice D.D. pravilno ugotovilo, da je osebna zdravnica morebitno dovoljenje za izhode iz kraja bivanja vedno izrecno zapisala v zdravstveni karton oziroma v navodila, ki jih je dala tožnici. Glede na to, da v zvezi z bolniškim staležem od 26. 4. 2017 do 22. 5. 2017, ni bilo niti v tožničinem kartonu niti v navodilu navedeno, da ima tožnica dovoljenje za izhode iz kraja bivanja, je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožničini osebni zdravnici, da ji takšnega dovoljenja ni dala. Glede na jasno določbo 233. člena Pravil tožnica torej ni mogla biti v opravičljivi zmoti, da lahko zapusti kraj bivanja, ker naj bi se že bolje počutila (iz kraja bivanja naj bi odpotovala tik pred zaključkom staleža), in ker ji je osebna zdravnica dovolila gibanje izven stanovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v več zadevah in sicer, da je v času bolniškega staleža načeloma prepovedana vsaka aktivnost, ki ni (izrecno) odobrena in da je za odhod izven kraja bivanja vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika, pri tem pa gre za pravila, ki jih mora spoštovati vsak zavarovanec (VSRS VIII Ips 217/2015, VIII Ips 245/2018). Posledično pritožba neutemeljeno navaja, da tožnici ni mogoče očitati zavestne kršitve delovnih in pogodbenih obveznosti.

17. Pritožba je tudi neutemeljena v delu, v katerem navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo obstoja drugega pogoja za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, torej da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja utemeljilo na treh razlogih, in sicer na naravi kršitve, na pomanjkanju obžalovanja na strani tožnice in pomanjkanju interesa tožnice za rešitev nastale situacije. Konkretne okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka štela, da onemogočijo delovno razmerje, je tožena stranka navedla že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s tem, ko je vedoma ravnala v nasprotju z navodili zdravnika in obveznostmi iz delovnega razmerja, porušila zaupanje, ki ga je pri tem uživala pri toženi stranki. Že ta ugotovitev zadošča za pravilnost odločitve, da je pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 izpolnjen.

18. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da so pri toženi stranki poizkušali ugotoviti razloge za tožničino neodzivnost, pri čemer so ugotovili, da tožnica ni pokazala takšnega interesa, niti izkazala obžalovanja oziroma samokritičnosti v zvezi s storjeno kršitvijo. Glede na vse navedeno je utemeljeno štelo, da je tudi zato tožena stranka izgubila zaupanje v nadaljnje delo tožnice pri toženi stranki. Na takšno ugotovitev sodišča prve stopnje ne vpliva pritožbena navedba tožnice, da je dejanje priznala, saj je tožena stranka za kršitev izvedela na podlagi poročila zasebne detektivke B.B., in ne na podlagi tožničine izjave.

19. Neutemeljen je tudi očitek, da tožena stranka ni podala ustreznih trditev, da nadaljevanje delovnega razmerja ni dopustno niti za čas odpovednega roka. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je v izredni odpovedi podala razloge, ki po njeni oceni onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja v smislu določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 20. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je bila tožnici kršena pravica do zagovora v smislu določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1, po kateri mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnici pisna obdolžitev in vabilo na razgovor, ki je bil sprva določen za 14. 6. 2017, vročeno 7. 6. 2017. Prvi termin za zagovor se sicer ni izvedel zaradi razlogov na strani tožene stranke, ki je tožnico vabila na napačno lokacijo, kjer naj bi potekal zagovor, vendar je imela tožnica od 7. 6. 2017, ko ji je bila vročena pisna obdolžitev, do 20. 6. 2017 na voljo več kot tri delovne dni časa za pripravo na zagovor. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da vročitev vabila za drug zagovor ni bila v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZPP, ki določa, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti, brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje; šteje se, da je s tem vročitev opravljena. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo okoliščine vročanja vabila, in sicer da je tožena stranka vročitev novega vabila opravila po detektivki B.B., ki je vabilo 15. 6. 2017 pustila v tožničinem poštnem nabiralniku. To je storila potem, ko je F.F., tožničin partner, ki se je nahajal v stanovanju, odklonil sprejem pošiljke. Sodišče prve stopnje je natančno ugotovilo, kako je potekala komunikacija detektivke z F.F. (pogovor po domofonu, klic po telefonu in poslan SMS) ter zaključilo, da je bila vročitev tožnici dne 15. 6. 2017 veljavno opravljena, saj je F.F., kot odrasli član gospodinjstva sprejem pisanja za tožnico zavrnil. Tudi, če bi šteli, da rok za pripravo šteje šele od vabila na drugi termin za zagovor, je tožnica imela na voljo 3 dni časa za drugi termin zagovora, 20. 6. 2017, saj ji je bilo vabilo vročeno 15. 6. 2017. 21. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, da je bil dejanski razlog za izredno odpoved v tem, da je tožnica opozarjala, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z ZDR-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem očitkom ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v smislu določbe tretjega odstavka 83. člena ZDR-1 ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, določenega z zakonom, in je torej odpoved dopustna. Kršitev, ki se očita tožnici, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni "minimalna", kot to navaja pritožba tožnice, tožnica pa ni navajala dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana zaradi opozarjanja na nezakonitost sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas.

22. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem izpostavlja, da je tožena stranka podala odpoved po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo pravilno stališče, da se je tožena stranka lahko seznanila s kršitvijo šele, ko je ugotovila, kakšna navodila je tožnici dala osebna zdravnica. S tem pa se je seznanila šele 23. 5. 2017, ko je bil izdan bolniški red (oziroma, ko je bolniški red prejela s strani detektivke). Zato je bila odpoved, podana 21. 6. 2017, pravočasna.

23. Glede na to, da niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

25. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožb (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

26. Odgovora na pritožbi nista bistveno pripomogla k rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krijeta stranki sami (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v sklepu opr. št. Pdp 327/2014 z dne 15. 5. 2014.