Jedro

Za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, mora biti ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce do predaje odgovorni državi članici EU (v 1. točki izreka) in da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve 31. 1. 2018 od 12.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6 tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožnik 31. 1. 2018 pri upravnem organu vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji pa je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi znatne nevarnosti, da bo pobegnil pred izvršitvijo predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III), saj je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji. Glede na njegove navedbe in podatke iz depeše Policijske postaje Črnomelj z dne 28. 1. 2018 pa je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Črni Gori in Bosni in Hercegovini, v Republiki Hrvaški pa za mednarodno zaščito ni zaprosil, čeprav je sicer to državo tudi prečkal. Upravni organ dalje navaja, da je iz policijske depeše razvidno, da je slovenska policija tožnika prijela pri naselju ... v skupini 9 tujcev, in da so vsi prijeti tujci do Republike Slovenije prišli preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore in Bosne in Hercegovine ter Republike Hrvaške, kjer so jih hrvaški policisti vsaj enkrat prijeli in jih brez evidentiranja in izven mejnih prehodov brez predaje bosanskim policistom napotili čez mejo v Bosno in Hercegovino.

Upravni organ dalje navaja, da je bilo tožniku omogočeno, da se pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o vseh odločilnih dejstvih in okoliščinah, kar je razvidno iz zapisnika z dne 31. 1. 2018. Ko je bil tožnik soočen z dejstvom, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Grčiji, je odgovoril, da ni mogel čakati do naslednjega intervjuja v Grčiji, kajti ni imel dovolj denarja za plačilo hotela. Kartico iz Grčije je izgubil. Dokumente prosilca, ki jih je prejel v Črni Gori ter Bosni in Hercegovini, pa je izgubil v reki, ko je plaval. Za mednarodno zaščito v teh državah je zaprosil, da bi se spočil in šel naprej; če tega ne bi storil, bi ga zaprli in deportirali. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker tega ni želel; želel je priti v Republiko Slovenijo. V zvezi s svojo izjavo, da je bila ciljna država Francija, je tožnik rekel, da ne ve, če Slovenija ali Francija, da ni 100 %, kje bo ostal. Glede na 3. člen ter tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III je upravni organ pristojnim organom Grčije posredoval prošnjo za ponovni sprejem tožnika.

Upravni organ se dalje sklicuje na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. Navaja, da je najprej presojal, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Ugotavlja, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v dveh državah članicah EU, v Grčiji, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in Republiki Hrvaški, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito. Iz tožnikovih izjav izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Črni Gori. Glede na podatke iz depeše Policijske postaje Črnomelj, da so ob ognju zaznali dele izkaznic prosilcev za azil v Bosni in Hercegovini, in to prav podatke o tožniku, pa je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Bosni in Hercegovini. V nobeni od držav pa tožnik ni počakal na zaključek postopka. S tem ko je tožnik zapustil Grčijo, Črno Goro, Bosno in Hercegovino ter Republiko Hrvaško, je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (peta alineja prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2). Glede na neskladje med tožnikovo izjavo v zvezi z njegovimi dokumenti iz Bosne in Hercegovine, da so se uničili med plavanjem, ter depešo Policijske postaje Črnomelj, iz katere izhaja, da so bile izkaznice uničene ob ognju, upravni organ utemeljeno sklepa, da je tožnik s svojimi izjavami želel zavajati upravni organ, saj so bile izjave lažne. Slednje prav tako ustreza peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, navajanje lažnih podatkov. S tem, ko je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Vse navedeno potrjuje prepričanje pristojnega organa, da bi tožnik tako kot vse predhodne države zapustil tudi Republiko Slovenijo in s tem onemogočil izvršitev predaje pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Upravni organ je v to prepričan še toliko bolj, ker je tožnik tekom postopka navedel, da je v Črni Gori ter Bosni in Hercegovini zaprosil za mednarodno zaščito zato, da bi se spočil in šel naprej. Če tega ne bi storil, bi ga zaprli in deportirali. Poleg tega je kot ciljno državo navedel Francijo. Glede na vse navedeno je precej verjetno, da če tožnik v Sloveniji ne bi bil prijet s strani policistov, bi pot nemoteno nadaljeval proti Franciji. To potrjuje tudi njegova izjava, kot izhaja iz zapisnika z dne 31. 1. 2018, ko je navedel, da ne ve, ali Francija ali Slovenija, da ni prepričan kje bo ostal. Namen mednarodne zaščite pa je nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne nezakonito prehajanje po državah, kar počne tožnik. S takimi dejanji onemogoča katerikoli državi merodajno odločanje po njegovih težavah v izvorni državi.

Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja, kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno nezakonito prečkal meje iz države v državo. Nujno je, da se tožniku zato omeji gibanje. Pristojni organ ugotavlja, da bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Upravni organ se pri tem sklicuje na drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

Upravni organ je nato preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma. Zaključil je, da glede na sistem varovanja pridržanje na območju Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep. Upravni organ se je pri tem oprl tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. 2. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Navaja, da se upravni organ v izpodbijanem sklepu opira na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, ki pa postavlja meje uporabi 68. člena ZTuj-2. Tožnik meni, da med kriterije za določanje izjemne begosumnosti prosilca že po svoji naravi ne morejo soditi milejše oblike okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega, iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Upravni organ pa se pri utemeljevanju odločitve opira tudi na prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Sklicevanje na peto alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 pa je napačno iz več razlogov. Tožnik je namreč v prošnji za mednarodno zaščito pojasnil, da je Grčijo zapustil, ker ni imel denarja za hotel, tam pa ni azilnih domov; dejansko ni imel druge možnosti; enako je povedal tudi na osebnem razgovoru. Za Črno Goro pa je tožnik sicer navedel, da je podal prošnjo, ampak očitno gre za napačno razumevanje tožnika, saj iz uradnih podatkov to ne izhaja. Za Bosno in Hercegovino je tožnik pojasnil, da je moral dati prošnjo, ker bi ga sicer vrnili v Črno Goro ter, kot je povedal na osebnem razgovoru, bi ga zaprli in deportirali. Samo na podlagi 68. člena ZTuj-2 in sodne prakse Vrhovnega sodišča ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost za pobeg, niti pa izpodbijani sklep nima razlogov o znatni nevarnosti pobega. V prošnji je tožnik pojasnil, da je hotel priti v Slovenijo, res je imel namen iti v Francijo, vendar pa je jasno povedal, da bi ostal v Sloveniji. Za mednarodno zaščito je zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče. Samo dejstva, na katera se opira upravni organ v izpodbijanem sklepu, ne morejo biti dovolj za razglasitev tožnika za izrazito begosumnega. Tudi iz določb Uredbe Dublin III jasno izhaja, da je zapiranje namenjeno zgolj najbolj izrazito begosumnim prosilcem. Poleg tega upravni organ sploh ni presodil argumentov tožnika, zakaj je države zapustil, se do njih ni opredelil, niti jih ni preveril. Tožnik v nobeni od držav ni imel pooblaščenca ali tolmača, ki bi mu pojasnil, kako ravnati. Nihče mu ni razložil, kakšen je postopek in kakšne so posledice posameznih dejanj. Prav tako upravni organ ni dovolj natančno pojasnil uporabe tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. O tem sam ni povedal ničesar, niti ga upravni organ v zvezi s tem ni ničesar vprašal. Dejansko stanje je tako napačno ugotovljeno, odločbe pa se ne da preizkusiti. Uradna oseba tudi ni v zadostni meri pojasnila, zakaj pooblaščenec tožnika tožniku ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito; posledično je kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP); iz navedenega razloga je sklep obremenjen tudi z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, podana pa je tudi kršitev iz 7. točke iste določbe. Tožnik dalje navaja, da Slovenije ne bo zapustil in da bo počakal na odločitev o prošnji, česar upravni organ pri obrazložitvi ni upošteval. Samo dejstvo, da je tožnik zapustil druge države, ne more biti razlog za zaključek o izraziti begosumnosti, niti to ni pravično do tožnika, kajti pojasnil je, da so ga na poti spremljali tihotapci, zato od njega ni mogoče pričakovati povsem svobodnega odločanja in ravnanja. Ker je moral zbežati pred preganjanjem, časa za ureditev dokumentov tudi ni imel. Tožnik v nadaljevanju navaja, da iz določb Uredbe Dublin III izhaja, da begosumnost za odreditev pridržanja ni dovolj, nevarnost pobega mora biti znatna oziroma velika, tožnik se pri tem sklicuje na sodbo tega sodišča I U 1729/2016 z dne 8. 12. 2016. Vendar pri tem ne gre za diskrecijo organa, ampak za izpolnjenost pogojev po Uredbi Dublin III. Glede na skopo argumentacijo upravnega organa pa je jasno, da je bila tožniku prostost odvzeta že zgolj zaradi tega, ker so bili njegovi prstni odtisi v bazi Eurodac. To pa Uredba Dublin III prepoveduje izrecno v prvem odstavku 28. člena.

Tožnik dalje navaja, da je vračanje v Grčijo sicer možno od 15. 3. 2017, vendar pa statistika Ministrstva za pravosodje Grčije kaže, da se v času od 7. 6. 2013 do 30. 9. 2017 v Grčijo na podlagi navedene uredbe prosilcev ni vračalo. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje še na 21. in 22. člen Uredbe Dublin III ter navaja, da upravni organ Grčiji ni posredoval tovrstnih dokazov; država članica pa prosilca ne more sprejeti samo na podlagi navedb organa, ki niso podprte z dokazi.

Tožnik v nadaljevanju nasprotuje tudi presoji organa glede vprašanja, zakaj bi bil za tožnika primernejši strožji ukrep ter se pri tem sklicuje na drugi odstavek 51. člena ZMZ in da je upravni organ tudi po Uredbi Dublin III dolžan upoštevati načelo sorazmernosti in izbrati milejši ukrep, s katerim je še mogoče doseči namen.

Izpodbijani sklep po mnenju tožnika tudi posega v njegovo pravico do osebne svobode, saj ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa, ta pa za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten; pri tem se tožnik sklicuje na sodbe Up 116/09, Up 21/11, Up 360/09, Up 323/14 in Up 39/2015. V dokazne namene tožnik predlaga vpogled v listine upravnega spisa ter njegovo zaslišanje. Sodišču predlaga, naj odloči, da se izpodbijani sklep odpravi.

Glede na to, da se v skladu s 4. členom ZUS-1 v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, tožnik ob upoštevanju drugega odstavka 33. člena ZUS-1 sodišču predlaga še, da ugotovi tudi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode ter da se toženki prepoveduje nadaljnje izvrševanje izpodbijanega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

3. Tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, da se do pravnomočne odločitve v zadevi stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce. Izvrševanje ukrepa bi tožniku namreč prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo, dni brez osebne svobode mu ne bo mogel nihče nadomestiti. V konkretnem primeru gre za poseg v njegovo osebno svobodo. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe; sklicuje se na sodbo in sklep I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30. 4. Toženka na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je organ odločil o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce. Organ je sklep oprl na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, 68. člen ZTuj-2, stališče v sodbi Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, ter drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, in na svoja zaključka, da je tožnik izrazito begosumen, glede na to, da je s svojimi dejanji izpolnil kriterij po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje v postopku in navajanje lažnih podatkov) in kriterija po prvi in tretji alineji drugega odstavka tega člena (nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo, nima možnosti bivanja v Sloveniji) ter da je, da se omogoči izvedba postopka predaje, zaradi organizacije in načina varovanja azilnega doma treba uporabiti strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce. Tožnik ugovarja, da je upravni organ odvzem prostosti tožniku utemeljil tudi na milejših okoliščinah, ki bi kazale na nevarnost pobega, iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, kar bi po njegovem mnenju ne mogel; da upravni organ okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega tožnika, ni popolno razjasnil ter da je pri tem tudi kršil pravila postopka; da je nepravilno razlagal prvi in drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III; da je bil kršen postopek, določen za zahteve za sprejem (21., 22. člen Uredbe Dublin III) ter da je izrečeni ukrep nesorazmeren in nepotreben.

7. V skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 je sodišče o tožbi odločilo po opravljeni glavni obravnavi in po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika.

8. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

9. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

10. Ob taki pravni ureditvi mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca za to, da se omogoči izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, lahko pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja, ki je za izvedbo postopka predaje nujen, sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

11. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III; po stališču Vrhovnega sodišča v sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka. V sklepu X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017 pa je Vrhovno sodišče sprejelo že tudi stališče v zvezi s kriteriji iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (ki določa milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca), in sicer da se glede prve in četrte alineje (nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo; druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave) utemeljeno zastavlja vprašanje, ali izpolnjujeta pogoje določnosti, nedvoumnosti in predvidljivosti, tako da je onemogočena možnost arbitrarnega odločanja, saj zakonska določba po prvi alineji ni dovolj konkretizirana in natančna, zakonska določba po četrti alineji pa je tako široko pomensko odprta, da ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev oziroma pravne varnosti in predvidljivosti pravne podlage za odvzem prostosti določeni osebi v smislu 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

12. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ zaključil, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku - po peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 - (najprej) na podlagi ugotovitev o tem, da je tožnik pred tem, preden je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, zaprosil za mednarodno zaščito najprej v Grčiji, nato pa še v Črni Gori ter Bosni in Hercegovini ter da je te države zapustil in ni počakal na zaključek postopkov, nahajal pa se je tudi v Republiki Hrvaški in to državo zapustil, ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito, upoštevaje pri tem tudi tožnikove izjave, da je v Črni Gori ter Bosni in Hercegovini zaprosil za mednarodno zaščito le zato, da bi se odpočil ter nato nadaljeval pot ter da če prošnje ne bi podal, da bi ga zaprli in deportirali, ter da je njegova ciljna država Francija. Da je tožnik v navedenih državah zaprosil za mednarodno zaščito, ni niti sporno, povedal je v postopku pred organom o tem sam tožnik, pa tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi na sodišču; da je bil tožnik prosilec za mednarodno zaščito v Grčiji, evidentiran 12. 10. 2017, pa potrjuje tudi izpis iz EURODAC-a. Glede na to je protispisna tožbena navedba, da je bil tožnik nepravilno razumljen, da je zaprosil za mednarodno zaščito tudi v Črni Gori. Poleg tega je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel, da je vedel, da držav pred zaključkom postopka ne sme zapustiti, pa jih iz različnih vzrokov je: Grčijo zaradi slabih pogojev ter ker ni imel finančnih sredstev in ker tam tudi ni imel namena ostati, enako ni imel namena ostati v Črni Gori ter v Bosni in Hercegovini, prav tako ni želel ostati na Hrvaškem, zato tam tudi ni poskušal vložiti prošnje za mednarodno zaščito, njegova ciljna država je bila Francija. Na glavni obravnavi je tožnik sicer navajal drugače, torej da naj bi ne vedel, da ne sme zapustiti držav pred zaključkom postopkov in da slovenskim organom tudi nikoli ni izjavil drugače, kar pa je neprepričljivo in tudi protispisno, v nasprotju z vsebino zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito, h kateremu ni podal pripomb ter ga je podpisal, ob tem ko je bil postopek sprejema prošnje voden ob sodelovanju tožnikovega pravnega zastopnika ter tolmača za arabski jezik, ki ga tožnik, kar je bilo ugotovljeno tudi na glavni obravnavi, razume. Sodišče kot neutemeljeno zavrača tudi tožbeno navedbo, da upravni organ ni presodil argumentov tožnika, zakaj je posamezne države zapustil, kajti tožnikove navedbe je upravni organ v izpodbijanem sklepu povzel in jih kot neutemeljene zavrnil implicitno v okviru razlogov, ki jih je navedel - to je med drugim upoštevanja tožnikovih izjav, da v državah, ki jih je prehajal, ni imel namena ostati, da je njegova ciljna država Francija oziroma ali Francija ali Slovenija ter da je namen mednarodne zaščite nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi, in ne nezakonito prehajanje držav, kar počne tožnik, saj s tem onemogoča zakonito odločanje o tem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito.

13. Tožnik je sicer zaslišan na glavni obravnavi navajal, da je prošnje za mednarodno zaščito podal pod prisilo in ne prostovoljno, in sicer glede na to, da je imel v vseh primerih le dve možnosti: ali da je podal prošnjo, ali pa bi moral v zapor. Vendar te navedbe ne morejo vplivati na presojo sodišča o pravilnosti zaključka organa o tem, da opisano tožnikovo nelegalno prehajanje meja več držav zapored (Grčija, Albanija, Črna Gora, Bosna in Hercegovina, Hrvaška) predstavlja izpolnitev kriterija nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2; s takim ravnanjem tožnik namreč očitno ni zasledoval cilja doseči mednarodno zaščito v skladu s pravno ureditvijo področja mednarodne zaščite, ki mu tudi glede na njegove izjave ni bila neznana, pač pa uveljavljati mednarodno zaščito v prav določeni ciljni državi, ob ilegalnih prehodih držav do tožnikove ciljne. Protispisne so tudi tožbene navedbe, da je tožnik brez osebnih dokumentov potoval, ker je bežal pred preganjanjem ter ni imel časa za ureditev dokumentov; v postopku pred organom (ob podaji prošnje za mednarodno zaščito) je namreč tožnik navajal, da iz izvorne države (Alžirije) ne bi odšel, če bi imel zaposlitev, tako pa ni služb, ni denarja, in tudi, da je iz Alžirije v Turčijo še potoval legalno, torej z osebnimi dokumenti.

14. Iz izpodbijane odločbe pa dalje izhaja, da je organ zaključil, da je tožnik izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 tudi z dajanjem organu lažnih izjav, in sicer da je dokumente, ki jih je kot prosilec za mednarodno zaščito prejel v Bosni in Hercegovini, izgubil v reki na meji med Hrvaško in Slovenijo (Kolpi), ki jo je v skupini 9 tujcev prečkal pred vstopom v Slovenijo, ob tem ko iz depeše Policijske postaje Črnomelj z dne 28. 12. 2017 izhaja, da so policisti ob prijetju navedenih tujcev (prebežnikov) našli ob reki obžgane dele izkaznic, ki so dokazovale zadrževanje navedenih tujcev (prebežnikov) v Bosni in Hercegovini, konkretno za tožnika. Ko je bilo navedeno predočeno tožniku na glavni obravnavi, se je izjavil, da ne verjame, da bi bili najdeni njegovi dokumenti oziroma njihovi deli ter da ugotovitvi nasprotuje. Vendar sodišče njegovih navedb ne presoja kot verodostojnih ter jim ne sledi, kajti zgolj s temi trditvami, ki so tudi neizkazane, ne more izpodbiti vsebine zapisnika državnega organa, za katerega sodišča tudi ne najde razloga, da ne bi štelo, da vsebina ustreza resničnemu dejanskemu stanju.

15. Kolikor pa tožnik nasprotuje zaključkoma organa, da so podane tudi okoliščine iz prve (nedovoljen vstop tujca v Slovenijo) in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nima možnosti bivanja v Sloveniji), ki kažejo na nevarnost pobega tožnika, mu sodišče pritrjuje. Sodišče je namreč že v 11. točki obrazložitve te sodne odločbe navedlo, da po mnenju Vrhovnega sodišča določba prve alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ni dovolj konkretizirana in natančna, in da zato ne ustreza zahtevi Uredbe Dublin III po vnaprej opredeljenih kriterijih za utemeljitev znatne begosumnosti prosilcev. Ugotovitve o tem, da tožnik nima možnosti bivanja v Sloveniji, pa organ, kot utemeljeno očita tožnik, ni obrazložil ter odločitve glede navedenega razloga ni mogoče preizkusiti.

16. Po navedenem sodišče kot pravilnim pritrjuje zaključkom organa, da so podane okoliščine iz pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nesodelovanje tožnika v postopku oziroma navajanje lažnih podatkov), glede na pravilno ugotovitev organa, da je tožnik, preden je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, za mednarodno zaščito zaprosil v več državah zapored ter da se je nahajal v dveh državah članicah EU, nato pa v nobeni državi ni počakal na zaključek postopka oziroma za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni niti zaprosil, in glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da so neresnične tožnikove navedbe o dokumentih, najdenih ob reki Kolpi, na mestu, kjer se je po prečkanju reke nahajala skupina 9 tujcev (prebežnikov), v kateri je bil tudi tožnik. Kot je sodišče že navedlo v 11. točki obrazložitve te sodne odločbe, tudi po mnenju Vrhovnega sodišča (v sodnih odločbah I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, X Ips 7/2017 z dne 19. 4. 2017) predstavljajo določbe prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, zlasti po tretji, četrti in peti alineji, podlage (kriterije) za ugotavljanje in utemeljevanje znatne begosumnosti prosilcev za mednarodno zaščito in za ustrezno uporabo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Ob tem sodišče pritrjuje organu, da je na ugotovljene okoliščine, ki ustrezajo peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, mogel opreti tudi (verjeten) zaključek o obstoju bodočega dejstva, da tožnik v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če bi ne bil prijet s strani policistov, pač pa bi pot nadaljeval v Francijo, in da tudi ne bi počakal na zaključek postopka v Sloveniji, če zoper njega ne bi bil sprejet ukrep po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 ter da je torej tak ukrep nujen. Ob upoštevanju vseh navedenih s strani organa ugotovljenih okoliščin „nesodelovanja tožnika v postopku“ namreč tudi po presoji sodišča ni mogoče slediti kot verodostojnim njegovim izjavam, da je njegova ciljna država bila Slovenija ter da bi na zaključek postopka za predajo v Sloveniji počakal tudi brez ukrepa omejitve gibanja po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. 17. Iz navedenega izhaja, da je upravni organ po presoji sodišča mogel sprejeti oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, upoštevaje točko (n) 2. člena te uredbe ter objektivne kriterije za ugotavljanje nevarnosti pobega iz 68. člena ZTuj-2, v okviru katerih je v tožnikovem preteklem ravnanju - ugotovil pa je njegovo nesodelovanje v postopkih, navajanje lažnih podatkov (peta alineja prvega odstavka), ugotovil okoliščine, ki kažejo na nevarnost njegovega pobega. Zato so brez podlage tožbene navedbe, da je bila tožniku prostost odvzeta že zgolj zaradi njegovih prstnih odtisov v bazi EURODAC, kakor pa naj država po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III ne bi mogla ravnati ter tudi sklicevanje tožnika pri tem na sodbo I U 1729/2016 z dne 8. 12. 2016. Ugotovljene okoliščine tožnikovega nesodelovanja v postopku (tudi z dajanjem lažnih podatkov) v smislu pete alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 pa po presoji sodišča zadostujejo za oceno o znatni nevarnosti pobega tožnika v smislu drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III; zato je pravno nepomembno, da sodišče organu ni pritrdilo, da lahko oceno opre še na milejše oblike okoliščin, ki bi kazale na nevarnost pobega tožnika, iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (glej točko 15 obrazložitve te sodne odločbe).

18. Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe, da je bilo v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršeno načelo zaslišanja stranke, ker pooblaščenec tožnika temu ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito ter da, ker razlog za tako ravnanje uradne osebe ni pojasnjen, odločitve v izpodbijanem sklepu v navedenem smislu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja nadaljnjo kršitev pravil postopka s strani organa. Razlogi za mednarodno zaščito namreč ne predstavljajo dejstev in okoliščin, relevantnih za odločanje na podlagi pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ter drugega odstavka tega člena, po katerih je bil izdan izpodbijani sklep. Poleg tega pa sodišče ugotavlja, da se je tožnik o dejstvih in okoliščinah, relevantnih v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa, mogel izjaviti, kar izhaja iz zapisnika, sestavljenega 31. 1. 2018 v zvezi z izrekom ukrepa omejitve gibanja tožniku.

19. Brez podlage pa so tudi tožbene navedbe o nevračanju prosilcev za mednarodno zaščito v Grčijo, saj navedeno ni predmet odločanja z izpodbijanim sklepom. Sodišče pa kot neutemeljene zavrača tudi navedbe v tožbi, da organ Grčiji ni posredoval dokumentov po 21. in 22. členu Uredbe Dublin III ter da v takem primeru država članica prosilca ne more sprejeti. Za obravnavano zadevo je namreč bistveno le, da je postopek določanja odgovorne države članice začet in da je začet postopek za ponovni sprejem; to pa je v obravnavanem primeru izkazano, saj se v upravnem spisu nahaja tudi Standardni obrazec za zahtevo za ponovni sprejem, predložen Grčiji na podlagi prvega odstavka, pododstavka b) 18. člena Uredbe Dublin III.

20. Ob tem ko je po navedenem sodišče presodilo, da je pravilen zaključek organa o tem, da je podana znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, s tem pritrjuje organu, da je za to, da bi bila omogočena izvedba postopka predaje tožnika državi, pristojni za reševanje prošnje za mednarodno zaščito za tožnika, upravičena uporaba ukrepa omejitve gibanja. Glede določitve načina izvrševanja izrečenega ukrepa pridržanja - na prostore in območje Centra za tujce – pa je po presoji sodišča ta tudi skladen z določbami 28. členom Uredbe Dublin III in drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Organ je namreč s tem, ko je preverjal, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, ter je glede na organizacijo varovanja, ki je v azilnem domu taka, da ne preprečuje samovoljnega zapuščanja azilnega doma, ocenil, da je za to, da se omogoči izvedbo postopka za predajo tožnika, učinkovit le strožji ukrep, to je pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, in ob tem ko razen v navedenih dveh ustanovah drugje možnosti za izvrševanje ukrepa pridržanja država ni organizirala, opravil oceno sorazmernosti izrečenega ukrepa ter oceno, da druge možnosti za učinkovito izvedbo ukrepa pridržanja, kot je bil izrečen, ni. Svoje ocene je organ prepričljivo obrazložil ter jim sodišče pritrjuje. Svojo presojo, da je izbira organa, kako se bo ukrep pridržanja izvrševal, pravilna in legitimna, sodišče opira tudi na četrti odstavek 28. člena Uredbe Dublin III ter v tej zvezi na člene 9, 10 in 11 Recepcijske direktive.

21. Da bi šlo za prekomeren poseg, pa tudi ne izhaja iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi pred sodiščem, in sicer da na razmere v Centru za tujce nima pripomb ter da se počuti „povprečno“ dobro. Dejstvo, da mu je gibanje omejeno, pa po presoji sodišča ne pretehta ugotovljenih razlogov za pridržanje.

22. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, na podlagi 63. člena ZUS-1. 23. Tožnik je hkrati z izpodbojno tožbo zoper sklep o pridržanju za namen predaje odgovorni državi članici EU, s katero je sodišču predlagal, naj sklep odpravi (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), vložil tudi tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 33. člena tega zakona), s katero pa je zahteval ugotovitev sodišča, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode, in naj sodišče organu prepove nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa. Kar pomeni, da je tožnik z obema tožbama v vsebinskem smislu zahteval ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa in njegovega izvrševanja ter odločitev sodišča, da se sklep preneha izvrševati.

24. Po 4. členu ZUS-1 pa je tožba zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin dopustna, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek). Ker je zoper sklep o pridržanju za namen predaje dopustna (že) izpodbojna tožba kot učinkovito sodno varstvo v tem primeru, saj se z njo lahko doseže odpravo sklepa, nato pa tudi odpravo pravnih posledic njegovega izvrševanja (prvi odstavek 281. člena ZUP), je v tem primeru tožba zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tudi vložena zaradi navedenega sklepa, nedopustna. V smislu citiranega prvega odstavka 4. člena ZUS-1 to pomeni, da (navedene) tožbe v subsidiarnem upravnem sporu sodišče ne more meritorno reševati.

K II. točki izreka:

25. Začasno odredbo je v postopku upravnega spora pred upravnim sodišče mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

26. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej med drugim, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo pravnomočno odločeno. V obravnavani zadevi pa je z izdajo sodbe, s katero je to sodišče tožbo zavrnilo, v upravnem sporu pravnomočno odločeno, saj tudi niso izpolnjeni pogoji, ob katerih bi bila glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 pritožba zoper sodbo dovoljena. Ker je začasno odredbo mogoče izdati le do izdaje pravnomočne sodne odločbe, je moralo sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči.