Jedro

Posredniška pogodba o potovanju je odplačna zastopniška pogodba. Z njo se posrednik zavezuje, da bo v imenu in na račun potnika sklenil bodisi pogodbo o organiziranju potovanja bodisi pogodbo o eni ali več posebnih storitvah, ki omogočajo neko potovanje ali bivanje, potnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (904. člen OZ). Čeprav zakon označi obravnavano pogodbo kot posredniško, gre dejansko za zastopniško pogodbo. Zastopnik namreč ne le posreduje med naročnikom (potnikom) in tretjim (izvajalcem storitve), temveč v imenu in na račun naročnika s tretjim sklepa pogodbo.

Edina sprejemljiva in zakonita razlaga je tako lahko le takšna, da ima v postopku v sporu majhne vrednosti, ki se začne v izvršbi, stranka poleg predloga za izvršbo oziroma ugovora zoper sklep o izvršbi na voljo še pripravljalno vlogo, ki je po svoji vsebini tožba ter na drugi strani pripravljalno vlogo, ki je po vsebini odgovor na tožbo. V osmih dneh lahko na to tožeča stranka v svoji edini pripravljalni vlogi odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. V nadaljnjih osmih dneh pa lahko tožena stranka vloži pripravljalno vlogo s katero lahko odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremeni tako, da se znesek "1.083,72 EUR" nadomesti z zneskom "1.139,17 EUR".

II.Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka potrdi.

III.Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 208,26 EUR v roku 15 dni, do zapadlosti brezobrestno, po zapadlosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati neporavnane obveznosti po pogodbi o potovanju v višini 1.990,27 EUR (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.083,72 EUR (II. točka izreka).

2.Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3.Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) sodbo izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi toženčevo odpoved potovanja z 19. 10. 2017 sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot preklic pooblastila za zastopanje na podlagi 77. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in odstop od mandatne pogodbe ter s tem prenehanjem naročila (782. člen OZ). Po določbi prvega odstavka 779. člena OZ pa mora mandant za opravljeno delo plačati mandatarju po opravljenem poslu, če ni drugače dogovorjeno. Če pogodba o naročilu ne določa trenutka, ko mandatar dobi pravico do pogodbenega plačila se upoštevaje navedeni prvi odstavek 779. člena OZ šteje, da dobi pravico do plačila v trenutku, ko je izvršil vse svoje obveznosti po pogodbi. Sodišče prve stopnje bi zato moralo toženčevo odpoved potovanja šteti kot prenehanje pogodbenega razmerja in pravico tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) da zahteva plačilo za opravljeno storitev. Tako je takrat prenehal veljati rok za plačilo preostalega toženčevega dolga, ki je v pogodbi opisno določen kot "15 dni pred odhodom." Na podlagi navedenega je toženčev ugovor zastaranja utemeljen, saj je tožnica obveznosti po sklenjeni pogodbi izvršila 30. 10. 2017 (ko je plačala račun letalskega prevoznika) in z navedenim dnem dobila pravico do plačila po določbi prvega odstavka 779. člena OZ. Toženec graja tudi določen rok plačila, ki ga navaja kot "15 dni pred odhodom." Slednji namreč predstavlja odložni pogoj, ki bi se izpolnil le, če bi toženec potoval v nameravanem času na nameravano lokacijo, kar pa se ni zgodilo, ker je toženec odpovedal potovanje. Sodišče prve stopnje pri razlagi in presoji "dogovorjene zapadlosti plačila" ni uporabilo določb 82. in 83. člena OZ ter 59. člena v zvezi s 63. členom OZ, zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se rok plačila storitve ni spremenil. Tožnica tožencu tudi nikoli ni izdala potrdila o potovanju po določbi tretjega odstavka 905. člena OZ, temu pa bi morala priložiti še račun letalskega prevoznika in potrdilo o plačilu, kar pa je bilo tožencu vročeno šele med obravnavanim pravdnim postopkom.

Toženec sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženec zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4.Tožnica je odgovorila na pritožbo toženca. V njem navaja, da je materialnopravna odločitev sodišča prve stopnje pravilna in predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe ter zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

5.Tožnica se v svoji pritožuje zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje delno zavrnilo njen stroškovni zahtevek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ovrednotilo pripravljalni spis z dne 11. 4. 2024, saj je priznalo zgolj 225 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT) in ne vseh priglašenih 300 točk OT. Na podlagi sodne prakse se namreč druga vloga po postopku, ki se razvije iz izvršilnega na podlagi verodostojne listine šteje kot prva pripravljalna vloga in se mora kot tako tudi ovrednotiti. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

6.Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7.Ker se tožbeni zahtevek tožnice nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR, obravnavani spor teče po določbah postopka o sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v takšnem postopku, pa se ne sme izpodbijati zaradi nepopolne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobena od zgoraj navedenih procesnih kršitev ni podana.

9.Kot že obrazloženo, v postopkih v sporih majhne vrednosti pritožbeni razlog zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ni dopusten, zato je sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Le-to je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama 14. 7. 2017 sklenjena pogodba o potovanju, s katero je tožnica tožencu prodala dve letalski vozovnici iz Ljubljane na Kubo in nazaj za dan 9. 1. 2018 oziroma 30. 1. 2018, za kupnino 1.620,00 EUR in po naročilu toženca sklenila tudi zavarovanje odpovedi brez soudeležbe pri A. AG v znesku 90,00 EUR, skupno 1.710,00 EUR. Toženec je nato pred potovanjem, 19. 10. 2017 v poslovalnici tožnice, potovanje zase in za sopotnika odpovedal ter se ob tem skliceval na slabo zdravstveno stanje. Zato je tožnica rezervirani letalski vozovnici preklicala, vendar letalskemu prevozniku kljub temu morala plačati za 155,48 EUR znižano ceno vozovnic, kar je storila 30. 10. 2017. Tožnica je nato na željo toženca na zavarovalnico vložila zahtevek za plačilo zavarovalnine, a je zavarovalnica kritje stroškov odpovedi potovanja in pritožbo zoper to odločitev zavrnila (19. 3. 2018). Tožnica je tožencu poziv za plačilo stroškov nakupa letalskih vozovnic poslala 2. 10. 2018.

10.Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje materialnopravno opredelilo razmerje pravdnih strank, in zaključilo, da je bila med tožnico in tožencem sklenjena posredniška pogodba o potovanju, ki jo v osnovi urejajo določbe od 904. do 908. člena OZ.

1

12.Toženčeve pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo njegovo obvestilo z dne 19. 10. 2017 šteti kot preklic pooblastila oziroma odstop od posredniške pogodbe niso utemeljene. Toženčevo obvestilo z 19. 10. 2017 namreč ne gre šteti kot odpoved posredniške pogodbe med pravdnima strankama, oziroma kot navaja v pritožbi "preklic pooblastila," temveč zgolj kot obvestilo, da rezerviranih in kasneje plačanih letalskih kart ne bo unovčil. Navedeno izhaja tudi iz dejstva, da je tožnica po toženčevem obvestilu o odpovedi potovanja, nadaljevala z izvajanjem pooblastil, za katera jo je s sklenitvijo posredniške pogodbe med drugimi pooblastil toženec. Tožnica je namreč po toženčevem obvestilu o odpovedi potovanja, na njegovo prošnjo, na zavarovalnico podala zahtevek za uveljavljanje zavarovalnine. Tudi sicer pa iz navedb toženca ne izhaja, da bi toženec tožnici preklical pooblastilo, zgolj navajanje zakonskih določb za tovrsten zaključek, pa ne zadostuje. Zato po oceni sodišča druge stopnje, pritožbene navedbe, da je toženec 19. 10. 2017 ob odpovedi potovanja tožnici tudi preklical posredniško pooblastilo, niso utemeljene.

13.V nadaljevanju toženec navaja, da je tožničina terjatev zastarala. Vendar, kot je sodišče prve stopnje v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno obrazložilo, se ne glede na toženčevo obvestilo o odpovedi potovanja, dogovorjena zapadlost plačila ni spremenila, zato je bil zadnji dan za plačilo 24. 12. 2017. Od tega dne, do vložitve predloga za izvršbo (13. 12. 2022) pa ni preteklo več kot pet let, zato tožničina terjatev ni zastarala.

14.Toženec v pritožbi prav tako neutemeljeno navaja, da ni bil seznanjen z višino zneska, ki je bil opredeljen kot "preostanek za plačilo," zaradi česar pogodba o naročilu sploh ni bila izpolnjena. Iz sklenjene pogodbe o potovanju št. 2017-12569/1 z dne 14. 7. 2017, ki sta jo sklenila tožnica in toženec, namreč jasno izhaja storitev, ki je bila izvedena, znesek, ki je bil poravnan (130,00 EUR) in preostanek za plačilo (1.580,00 EUR), zato so te pritožbene navedbe neutemeljene.

15.Toženec se v pritožbi sklicuje tudi na določbo tretjega odstavka 905. člena OZ, na podlagi katere mora posrednik izdati potrdilo, ki se nanaša na to storitev, in v njem navesti znesek, ki je bil zanjo plačan. Navaja, da bi mu tožnica morala izstaviti račun letalskega prevoznika in potrdilo o plačilu. Vendar neutemeljeno, račun, ki ga je tožnica izstavila tožencu, ustreza zahtevanemu potrdilu o storitvi, ki ga mora v skladu s tretjim odstavkom 905. člena OZ izdati posrednik, kadar se posredniška pogodba o potovanju nanaša na sklenitev pogodbe o kakšni posebni storitvi. Ker je tožnica v obravnavanem primeru posredovala za toženca le pri sklenitvi pogodbe o letalskem prevozu, zadošča, da je na računu navedena toženčeva storitev in znesek, ki ga je tožnica zanj plačala. Pa tudi sicer ne izdaja računa še ne pomeni, da stranki nista bili v pogodbenem razmerju, bistveno je, da obstoji temelj terjatve oziroma zahtevka.

16.Tožnica pa pritožbeno izpodbija stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje, saj je nepravilno ovrednotilo pripravljalni spis z dne 11. 4. 2024. Priznalo ji je zgolj 225 točk OT in ne vseh priglašenih 300 točk OT. Na podlagi sodne prakse se namreč druga vloga po postopku, ki se razvije iz izvršilnega na podlagi verodostojne listine, šteje kot prva pripravljalna vloga iz pravdnega postopka ter se mora tako tudi ovrednotiti.

17.Pritožbene navedbe so utemeljene. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom VL 92421/2022 z dne 27. 1. 20 23 sklep o izvršbi razveljavilo in sklenilo, da se postopek med pravdnima strankama nadaljuje po pravilnih pravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Na podlagi določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), in kot pravilno izhaja tudi iz obrazložitve navedene sodbe, se tak postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

18.Vendar, predloga za izvršbo ne gre šteti za tožbo in ugovora zoper sklep o izvršbi za odgovor na tožbo. Bistvena sestavina tožbe je namreč trditvena podlaga. Te pa predlog za izvršbo ne vsebuje. Če bi bila poleg predloga za izvršbo in ugovora zoper sklep o izvršbi dovoljena le še ena pripravljalna vloga vsaki stranki, bi sodišče s takšno razlago 452. člena ZPP stranki zmanjšalo zakonske procesne pravice. Edina sprejemljiva in zakonita razlaga je tako lahko le takšna, da ima v postopku v sporu majhne vrednosti, ki se začne v izvršbi, stranka poleg predloga za izvršbo oziroma ugovora zoper sklep o izvršbi na voljo še pripravljalno vlogo, ki je po svoji vsebini tožba ter na drugi strani pripravljalno vlogo, ki je po vsebini odgovor na tožbo. V osmih dneh lahko na to tožeča stranka v svoji edini pripravljalni vlogi odgovori na navedbe iz odgovora na tožbo. V nadaljnjih osmih dneh pa lahko tožena stranka vloži pripravljalno vlogo s katero lahko odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi.

2

19.Sodišče prve stopnje je vse navedeno v obravnavani zadevi sicer upoštevalo, vendar nato napačno zaključilo, da tožničina vloga z dne 11. 4. 2023, predstavlja drugo obrazloženo pripravljalno vlogo in jo kot tako ovrednotilo. Upoštevaje določbe ZPP, v postopkih v sporih majhne vrednosti, druga pripravljalna vloga namreč sploh ni dovoljena. Zaradi navedenega je pritožbeno sporno pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2024 ovrednotiti po 1. točki tar. št. 20, oziroma pravilno 300 točk in ne 225 točk, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

20.Zato je sodišče druge stopnje moralo spremeniti stroškovni izračun sodišča prve stopnje. Tožnici tako pripada nagrada 1.250 točk in materialni izdatki v višini 22,50 točk, kar znaša 1.272,5 točk, ob vrednosti 0,60 EUR za odvetniško točko 763,50 EUR in z 22 % DDV skupno 931,47 EUR. Skupaj z ostalimi, pritožbeno nespornimi pravdnimi stroški, celoten znesek tožničinih pravdnih stroškov na pravi stopnji znaša: 1.139,17 EUR (207,70 EUR + 931,47 EUR).

21.Po obrazloženem je tožničina pritožba utemeljena, saj je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo tožničino pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2023. Sodišče druge stopnje je zato tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (prvi odstavek 351. člen ZPP v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Pritožba toženca pa ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo (353. člen ZPP).

22.O pritožbenih stroških tožnika je sodišče druge stopnje odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je toženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. V skladu s 154. in 155. členom ZPP ter OT gre tožniku 250 točk za sestavo pritožbe (po tar. št. 22/1 OT) in 2 % za materialne stroške (5 točk OT), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 153,00 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 186,66 EUR, temu je treba prišteti še sodno takso v višini 21,60 EUR. Tako je tožnica upravičena do povrnitve 208,26 EUR pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP tožencu naložilo plačilo pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Tožnica pa je dolžna sama kriti stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti kot potreben pravdni strošek (155. člen ZPP).

23.Na podlagi prvega odstavka 366.a člena ZPP je v zadevi odločila sodnica posameznica.

-------------------------------