Jedro

Sicer držijo pritožbene navedbe, da je rok za plačilo predujma sodni rok, ki ga je na predlog upnika možno podaljšati, upnik pa takšnega predloga ni vložil, vendar je sklep z dne 02. 11. 2009 vseboval pravni pouk, ki je dovoljeval pritožbo, v našem pravnem sistemu pa je uveljavljeno stališče, da napačen pravni pouk stranki ne more škodovati. Upnik se je tako ravnal po napačnem pravnem pouku in proti sklepu z dne 02. 11. 2009 vložil pritožbo, zaradi česar le-ta ni postal pravnomočen, vse dokler upniku ni bila vročena odločba sodišča druge stopnje. Ker torej ravnanja po napačnem pravnem pouku stranki ne gre šteti v škodo, in ker je upnik predujem plačal v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa o plačilu predujma z dne 02. 11. 2009, je treba takšno plačilo šteti za pravočasno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka zavrnilo predlog dolžnikov za ustavitev izvršbe, v 2. točki izreka pa je odločilo, da dolžniki sami trpijo stroške predloga za ustavitev izvršbe.

Proti sklepu se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožujejo dolžniki in navajajo, da je rok za plačilo predujma potekel že novembra 2009, predujem pa je bil plačan šele 22. 02. 2010. Navajajo, da je bil upnik v sklepu z dne 02. 11. 2009 v pravnem pouku opozorjen, da bo sodišče izvršbo ustavilo, če v postavljenem roku ne bo plačal predujma. Menijo, da gre v konkretnem primeru za sodni rok, ki ga je možno podaljšati, vendar le na predlog upnika, predlog za podaljšanje pa mora biti vložen pred iztekom roka. Ker upnik predloga za podaljšanje roka ni vložil, bi moralo sodišče ravnati skladno z ZIZ in izvršbo ustaviti. Dodajajo, da se sodišče sicer sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cpg 442/2001, vendar pa se ta sodna praksa nanaša na Zakon o izvršbi in zavarovanju, ki je veljal v letu 2001, od takrat pa je bil le-ta večkrat spremenjen, prav tako pa je bil spremenjen tudi Zakon o pravdnem postopku v delu, ki govori o zastopanju stranke po pooblaščencu, zato takšna stara sodna praksa ne more biti podlaga za odločitev v tej zadevi. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

Upnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da je pritožba dolžnikov samo poskus več, kako zavlačevati postopek. Sicer pa se v celoti pridružuje navedbam izpodbijanega sklepa, saj meni, da je sodišče pravilno ugotovilo tako dejansko stanje kot pravilno uporabilo materialne predpise. Pritožbenemu sodišču predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je dne 13. 07. 2010 pričel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/2010), ki v 4. odstavku 2. člena določa, da o pritožbah v izvršilnem postopku odloča višje sodišče po sodniku posamezniku. V senatu treh sodnikov odloča višje sodišče o pritožbah zoper tiste sklepe, ki so v omenjeni določbi točno navedeni. Ker izpodbijani sklep ne predstavlja nobenega od teh primerov, je o obravnavani pritožbi odločal sodnik posameznik.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami) – v nadaljevanju: ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS št. 51/98 s spremembami) – v nadaljevanju: ZIZ.

Sklep z dne 02. 11. 2009, s katerim je sodišče prve stopnje upniku naložilo, da mora v roku 8 dni plačati predujem za sodnega cenilca, je sklep procesnega vodstva, zoper katerega po določbi 3. odstavka v zvezi s 14. točko 1. odstavka 270. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, ni pritožbe. Vendar pa je navedeni sklep vseboval (sicer napačen) pravni pouk, da je zoper njega dovoljena pritožba. Upnik je tako proti sklepu z dne 02. 11. 2009 vložil pritožbo, ki je bila nato s sklepom sodišča druge stopnje zavržena, ta sklep pa je bil upniku po pooblaščencu vročen dne 12. 02. 2010. Upnik je nato v roku 8 dni, tj. dne 22. 02. 2010, plačal predujem v višini 1.000,00 EUR. Sicer držijo pritožbene navedbe, da je rok za plačilo predujma sodni rok, ki ga je na predlog upnika možno podaljšati, upnik pa takšnega predloga ni vložil, vendar je sklep z dne 02. 11. 2009 vseboval pravni pouk, ki je dovoljeval pritožbo, v našem pravnem sistemu pa je uveljavljeno stališče, da napačen pravni pouk stranki ne more škodovati. Upnik se je tako ravnal po napačnem pravnem pouku in proti sklepu z dne 02. 11. 2009 vložil pritožbo, zaradi česar le-ta ni postal pravnomočen, vse dokler upniku ni bila vročena odločba sodišča druge stopnje. Ker torej ravnanja po napačnem pravnem pouku stranki ne gre šteti v škodo, in ker je upnik predujem plačal v roku 8 dni po pravnomočnosti sklepa o plačilu predujma z dne 02. 11. 2009, je treba takšno plačilo šteti za pravočasno. Odločitev sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za ustavitev izvršbe, je torej iz zgoraj navedenih razlogov pravilna. Prav tako pa je pravilna tudi odločitev o stroških predloga za ustavitev izvršbe, saj dolžniki z le-tem niso uspeli, zato jih morajo na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, in 6. odstavka 38. člena ZIZ kriti sami.

Ker so bile torej pritožbene navedbe dolžnikov neutemeljene in ker tudi niso bile podane kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Dolžniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in 6. odstavek 38. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče upniku ni priznalo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, saj z le-tem ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški nepotrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).