Jedro

Dejanje, ki bi sicer predstavljalo žalitev, izgubi element protipravnosti, če se je kdo o kom žaljivo izrazil, med drugim pri izvrševanju časnikarskega poklica, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če to ni bilo storjeno z namenom zaničevanja.

Žaljiva obdolžitev izgubi element protipravnosti, če storilec dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Slednje pa še ne izključuje razžalitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo naslednji tožbeni zahtevek: „1. Toženec K. M. je dolžan tožniku V. M. plačati znesek 41.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2007 do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Toženec je dolžan objaviti na svoje stroške to sodbo v časopisih D.... ter na spletni strani in se je dolžan v teh medijih tudi javno opravičiti ter preklicati svojo trditev, da je tožnik odtujil dokumente v zvezi z obsojenimi iz „N. procesa“ in da mu je bilo zato odpovedano delovno razmerje v Psihiatrični kliniki, v 15 dneh pod izvršbo.

Toženec je dolžan tožniku plačati stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.“ Sodišče je tožeči stranki še naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 1.957,68 EUR, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Najprej navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj niti časovno niti analitično ni poskusilo povezovati dogodkov pred objavo spornih člankov v časopisu kot potem. Ob skrbni analitični dokazni oceni bi moralo sodišče ugotoviti, da so bili zoper tožnika v letu 2005 s strani Psihiatrične klinike (v nadaljevanju PK) odrejeni trije interni nadzori. S sodbo delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani dne 8.1.2009, opr. št. I Pd 831/2008 je bilo ugotovljeno, da očitki delodajalca PK ne držijo in je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena kot nezakonita. Sodišče ni imelo nikakršnega pravno razumnega razloga, da utemeljuje sodbo na okoliščinah, ki so se pokazale s pravnomočnostjo sodbe delovnega sodišča in kasneje sklenjenim sporazumom kot neresničnim. Sodišče glede na pravnomočne ugotovitve v sodbi delovnega sodišča ne more priti do (nove) ugotovitve, da je imel tožnik nezakonito pri sebi določeno obdobje popis bolezni pacientov iz svojega oddelka in da je imel tožnik v letu 2006 vsaj utemeljen razlog verjeti, da je bilo dogajanje z manjkajočo (ne pa tudi odtujeno ali uničeno) dokumentacijo povezano s tožnikom. Če bi sodišče časovno in analitično skrbno presodilo dogodke, ki so se dogajali v zvezi s poslanskim vprašanjem J. po 26.7.2007 o domnevnem uničevanjem arhivske zdravstvene dokumentacije oseb iz „N. procesa“, bi ugotovilo, da je bil toženec že seznanjen z izsledki internega nadzora, pa je kljub temu dan zatem, dne 4.8.2007 neresnično in zlonamerno izjavil v časopisih D..., da je toženec odnesel/odtujil zdravstveno dokumentacijo in mu zavestno prilepil etiketo tatu. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki so po naročilu toženca v tožnikovi odsotnosti nasilno vlomile v prostore, v katerih so bili shranjeni popisi tožnikovih pacientov in potem z zamenjano ključavnico njemu onemogočili dostop do le-teh. Toženčevih navedb, da je imel v spornem času utemeljen razlog verjeti, da je bilo dogajanje z manjkajočo dokumentacijo povezano s tožnikom, ni potrdilo zaslišanje Š. in S.. Slednja je celo pojasnila, da je toženec v času, ko se je pogovarjal z novinarji, točno vedel, da nikakršne zdravstvene dokumentacije, ki bi se nanašala na osebo N., v bolnišnici niso imeli. Sodišče je sledilo tudi toženčevi izjavi, da ni šlo za naklep z namenom škoditi tožniku in da ni operiral s tožnikovim imenom ob podajanju sporne izjave, temveč da je šlo za prosti zapis novinarja. Sodišče se ni vprašalo, zakaj toženec npr. že v odgovoru na tožbo ni predlagal zaslišanja novinarjev. Sodišče se celo spušča v razlago duševnih procesov pri tožniku, ko trdi, da tožnik sploh ne razločuje med posameznimi dogodki in da se počuti močno prizadetega zaradi celote dogodkov od leta 2004 dalje. Listinski dokazi, s katerimi je sodišče podprlo svoje prepričanje, da je toženec iskren in verodostojen, so papirji, ki jih je kreiral toženec sam, ali so mu po nareku ustvarjali posamezni podrejeni nosilci strokovnih dejavnosti. Sodišče je povsem zmotno ugotovilo, da naj bi afera, ko je poslanec J. po letu 2008 postavil Vladi RS poslansko vprašanje, pojavila v času, ko so v PK še vedno pogrešali del dokumentacije, to je popise bolezni pacientov z oddelka. V člankih v Direktu in v Dnevniku je navedeno, da naj bi odpuščeni psihiater odnesel dokumente oz. več kartotek. V obeh člankih je navedeno, da je direktor PK M. K. zavrnil očitke poslanca J. o domnevnem uničenju arhivskega materiala klinike in pojasnil, da po njegovem mnenju očitki izhajajo iz spora z nekdanjim zaposlenim psihiatrom, ki so ga pred enim letom odpustili zaradi odtujitve zdravstvene dokumentacije. Prav te trditve so neresnične oz. lažnive in na njih tožnik upravičeno temelji svoje očitke o odškodninski odgovornosti toženca. Toženec je očital tožniku odtujitev dokumentov iz „N. procesa“, neresnično in zlonamerno očital tožniku dejanje, ki z odpovedjo delovnega razmerja ni imelo nič skupnega, pri čemer ni uporabljal pogojnika, temveč je izrekel afirmativne in neresnične trditve. V sodbi so bile prezrte tudi nadaljnje tožbene trditve, da zatrjevana odtujitev dokumentacije nima nobene zveze z odpovedjo delovnega razmerja. Da gre za popolnoma izmišljene trditve izhaja tudi iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani dne 10.12.2007, št. Kt (0) 2217/06 GR, ki je zavrglo ovadbo PK zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja zatajitve, uničenja uradnega spisa in kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin, ker preiskava ni potrdila utemeljenega suma, da bi obdolženi tožnik storil kazniva dejanja. Toženec torej ni imel nikakršnega utemeljenega razloga, da je podal takšno žaljivo izjavo in mnenje medijema. Celo več, vedel je, da to ni res, saj kot sam prizna, ni bilo nič narobe. Namen zaničevanja pa izhaja že iz tega, ker toženec ni uporabil pogojnika glede uničevanja kartotek, prav tako pa ni imel nobene podlage, indica ali celo dokaza, ki bi izkazoval uničenje.

Sodišče je tudi neenakopravno obravnavalo stranki v postopku, kot to izhaja iz zvočnega prepisa snemanja glavne obravnave z dne 23.4.2012 in zapisnika glavne obravnave z dne 23.4.2012. Po eni strani je dovolilo tožencu, da pripoveduje tudi o dejstvih, ki niso predmet dokazne teme, tožniku pa ni dovolil, da svojo izpovedbo poda prosto, v okviru tožbenih trditev in s tem zagrešilo kršitev pravice do izjave po 22. členu Ustave RS in absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v zvezi z vodenjem disciplinskega postopka na naroku 23.4.2012 zaslišalo priče, čeprav dejstvo, da zoper tožnika nikoli ni bil uveden disciplinski postopek, ni bilo sporno. Čeprav drugih relevantnih dejstev priče niso povedale, se sodišče sklicuje na njihove izpovedbe, čeprav je samo zapisalo, da izpovedbe teh prič niso bistvene za presojo v predmetni zadevi. S tem je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev pritožba očita sodišču glede zaključka v 47. točki obrazložitve, in sicer, da bi moral toženec izjavo avtorizirati oz. jo vsak naknadno preveriti in po potrebi demantirati, da pa pomanjkanje skrbnosti toženca ne more pomeniti, da je bila njegova izjava protipravna. Prvi del navedbe, ki izkazuje odškodninski element malomarnosti je v nasprotju z zaključkom, da je izključena protipravnost. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe v pritožbi, jih ocenjuje kot nerazumljive in nelogične ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Poleti 2007 je poslanec Z. J. postavil Vladi RS poslansko vprašanje o domnevnem uničevanju arhivske zdravstvene dokumentacije oseb iz t.i. N. procesov. Na podlagi tega vprašanja je bilo s strani Vlade RS dano navodilo PK, da v zvezi s tem opravi določen interni nadzor in pripravi ustrezno poročilo. Izsledki nadzora so pokazali, da dokumentacija v PK res ni bila ustrezno arhivirana, ni pa bilo nobenih odkritij v zvezi z dokumenti N. procesov in da pacienta s takšnim priimkom v zgodovini PK niti ni bilo. O poslanskem vprašanju so poročali tudi mediji. D. je na 4. strani dne 4.8.2007 objavil članek z naslovom „Odpuščeni psihiater odnesel dokumente“, istega dne pa je bil objavljen skoraj enak članek v časopisu Dn. z naslovom „Odpuščeni psihiater naj bi odnesel več kartotek“. Iz obeh člankov izhaja, da je direktor PK M. K. zavrnil očitke poslanca J. o domnevnem uničenju arhivskega materiala klinike in pojasnil, da zgodba izhaja iz spora z nekdanjim zaposlenim psihiatrom, ki so ga pred enim letom odpustili zaradi odtujitve zdravstvene dokumentacije.

Tožnik v konkretni zadevi trdi, da mu je bila s predmetno izjavo toženca, ki je neresnična in žaljiva, kršena pravica do dobrega imena in časti.

Za primer kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin sta vsakomur zagotovljeni tako sodno varstvo kot pravica do odprave posledic njihove kršitve (četrti odstavek 15. člena Ustave). Tožnik je kot oškodovanec zahteval civilno pravno varstvo svoje pravice do časti in dobrega imena v obliki povrnitve nepremoženjske škode (179. člen OZ) in z objavo sodbe oz. popravka in preklicem izjave (178. člen OZ).

Tožnik trdi, da gre v konkretnem primeru tako za negativno vrednostno sodbo, kot tudi za poseg v čast in dobro ime, torej tako za razžalitev kot tudi za žaljivo obdolžitev. Dejanje, ki bi sicer predstavljalo žalitev, izgubi element protipravnosti, če se je kdo o kom žaljivo izrazil, med drugim pri izvrševanju časnikarskega poklica, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi, če to ni bilo storjeno z namenom zaničevanja. Žaljiva obdolžitev izgubi element protipravnosti, če storilec dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Slednje pa še ne izključuje razžalitve.

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, ki je najprej ugotavljalo ali so bile objavljene trditve resnične ali neresnične. Iz izvedenega dokaznega postopka je jasno, da je interni nadzor v skladu z navodilom Vlade RS, povezan s poslanskim vprašanjem Z. J., le slučajno sovpadal z obdobjem, ko so v PK še pogrešali del dokumentacije, to je kartotek pacientov z oddelka, ki ga je vodil tožnik. Že v letu 2006 so ugotovili manjkajočo dokumentacijo, kar izhaja iz številne listinske dokumentacije v spisu. Prepričljiv je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je imel toženec vsaj utemeljen razlog verjeti, da je bilo dogajanje z manjkajočo dokumentacijo povezano s tožnikom in da je, ko je prejel klic novinarja, imel razlog odgovoriti tako, kot je objavljeno v spornih člankih. Iz dokumentacije v spisu nenazadnje izhaja, da še 9.8.2008 (to je po objavi člankov) tožnik ni vrnil vseh kartotek svojih pacientov.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče utemeljilo sodbo na okoliščinah, ki so se pokazale s pravnomočnostjo sodbe Delovnega sodišča za neresnične. Sodišče prve stopnje je še posebej poudarilo, da je v času, ko je toženec podal predmetno izjavo, tožniku že bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot razlog za redno krivdno odpoved pa je bila med drugim navedena tudi neizročitev zahtevane zdravstvene dokumentacije. Sodba, na katero se sklicuje pritožnik, je bila izdana šele 8.1.2009. Bistven pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da toženec ob podajanju sporne izjave sploh ni omenjal tožnika. Pritožba neutemeljeno napada dokazno oceno izpovedbe toženca (kot iskrene in verodostojne) in se zaman sprašuje, zakaj toženec ni predlagal novinarjev za zaslišanje. Da toženec ob pogovoru z novinarjem ni razkril imena tožnika, ampak odgovoril le, da obstaja verjetnost, da so spisi, ki dejansko manjkajo, povezani z zdravnikom, ki mu je pred enim letom prenehalo delovno razmerje, ne izhaja le iz toženčeve izpovedbe, ampak celo iz listin, ki jih je predložil sam tožnik kot npr. članek na portalu x (priloga A9), v katerem je na koncu zapisano: „K. ni hotel imenovati osebe, ki je ovadena.“ V istem obdobju je tudi D. objavilo članek z naslovom „J. zanika, da mu je dokumente izročil odpuščeni psihiater“, iz katerega je razvidno, da na sami kliniki ne izključujejo povezave s primerom odpuščenega zdravnika, ki je lani s seboj odnesel 97 kartotek (priloga A10). Tudi iz članka na portalu y.si (priloga A11) izhaja, da „K. o imenih ni želel govoriti, da pa je neuradno znano, da gre za psihiatra M. V.“. Žaljiv namen ali naklep, kot ga zatrjuje tožnik v pritožbi, že iz tega razloga ne more biti podan.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da izjava toženca nima elementov protipravnosti in pri tem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Zagrešilo tudi ni v pritožbi očitanih procesnih kršitev. S tem v zvezi se višje sodišče sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje iz točk 29 in 31 in se na te razloge, s katerimi se strinja, le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlog in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo tožene stranke pa niso bili potrebni stroški postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).