Jedro

Z Dogovorom, ki ima naravo kolektivne pogodbe, je bila za javne uslužbence glede plačila regresa za letni dopust za leto 2012 določena ugodnejša pravica, kot pa je določena v 131. členu ZDR, saj je bilo v 9. točki določeno, da se regres za letni dopust izplača pri plači za april 2012. Navedeno pomeni, da je obveznost plačila regresa za letni dopust zapadla 5. 5. 2012, ob izplačilu aprilske plače. Regres za letni dopust za leto 2012 je tako zapadel v plačilo pred začetkom veljavnosti ZUJF. Glede na ustavno načelo prepovedi povratne veljavne pravnih aktov, ZUJF ne more veljati za pravice, ki so bile pridobljene pred njegovo veljava (pred 31. 5. 2012). Določba 176. člena ZUJF zato ni mogla biti zakonita podlaga za to, da tožena stranka tožnici ni izplačala celotnega že zapadlega regresa za letni dopust za leto 2012, temveč le znižani znesek 100,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in stranski intervenient sama nosita pritožbene stroške, tožeča stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici obračuna razliko regresa za letni dopust za leto 2012 v bruto znesku 527,65 EUR in ji po plačilu akontacije dohodnine izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2012 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija iz razlogov po 1., 2., 3. točki 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da je napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da Zakon o uravnoteženju javnih financ – ZUJF ne more veljati za pravice, ki so bile pridobljene pred njegovo veljavo oziroma pred 31. 5. 2012. Vsak zakonodajalčev poseg v pridobljene pravice še ne pomeni tudi kršitev načela prepovedi retroaktivnosti (155. člen Ustave). Za kršitev ne gre kadar zakonodajalec sicer res retroaktivno, vendar dopustno poseže v pridobljene pravice (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-340/96 z dne 12. 3. 1998). V sporni zadevi je poseg s sprejetjem ZUJF in izplačilom regresa za letni dopust v juniju za leto 2012 dopusten in nujen, saj cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico. Poseg na podlagi 176. člena ZUJF je bil nedvomno primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja, to je varstva pravic drugih in tudi javnega interesa, saj je varstvo javnega interesa zaradi ekonomskih in socialnih razmer v državi v letu 2012 ustavno dopusten cilj. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v 131. členu določa pravico delavca do regresa in dolžnost delodajalca do izplačila regresa. Regres se mora izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. V predpisih in nekaterih kolektivnih pogodbah v javnem sektorju je določen le skrajni rok za izplačilo regresa za letni dopust. Višina regresa in datum izplačila regresa za leto 2012 sta za javne uslužbence vključena v Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju, za leti 2011 in 2012, pri čemer pa je Dogovor podlaga za ureditev večine ukrepov v zakonu, oziroma podzakonskih predpisih in kolektivni pogodbi. V predpisih je torej edini rok, ki določa izplačilo regresa, skrajni rok določen v ZDR (najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta). Višina regresa za letni dopust za leto 2012 je urejena v lex specialis in sicer najprej v 2. odstavku 5. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 in nato v ZUJF, ki določa, da se zaposlenim ne glede na določbe zakona, ki ureja delovna razmerje, 2. odstavka 5. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, Kolektivne pogodbe za javni sektor in kolektivnih pogodb dejavnosti in poklicev, za leto 2012 izplača regres za letni dopust, upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa (176. člen ZUJF). Tožena stranka meni, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava lahko višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da bi tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen v celoti zavrnilo. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Zoper sodbo se pritožuje tudi stranski intervenient iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava podan, ker sodišče prve stopnje pri odločanju o tožničinem zahtevku za plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2012, ni upoštevalo določb 164. do 181. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012), predvsem pa določbe 176. člena ZUJF in določbe 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007). Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotovilo rok za izpolnitev obveznosti tožene stranke in višino obveznosti. Posledično je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka v delu, ki se nanaša na ugotovitev pravno pomembnih dejstev. Skrajni rok za izpolnitev obveznosti plačila regresa za leto 2012 je določen v 131. členu ZDR, to pa je 1. 7. 2012. Zamik pri plačilu regresa je bil določen v Zakonu o dopolnitvah zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU 12-A, Ur. l. RS, št. 43/2012), ki ga je Državni zbor RS sprejel 17. 4. 2012, zaradi vložene pobude za zbiranje podpisov za začetek referenduma pa je prišlo do zamika pri njegovi uveljavitvi. Zakon o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU 12, Ur. l. RS, št. 110/11) v 8. členu določa, da lahko Vlada RS na predlog Ministrstva za ... v letu 2012 do uveljavitve rebalansa proračuna za leto 2012 zadrži izvrševanje posameznih izdatkov proračuna. Podobno določilo vsebuje tudi 30. a. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna v Republiki Sloveniji za leti 2011 in 2012 (ZIPRS 1112-B, Ur. l. RS, št. 37/2012). Vlada je sklep o tem, da se javnim uslužbencem in funkcionarjem regres za leto 2012 ne izplača pri plači za april 2012 sprejela 26. 4. 2012, rebalans proračuna RS za leto 2012 pa je državni zbor sprejel 11. 5. 2012. Dne 31. 5. 2012 je pričel veljati ZUJF, ki v 176. členu določa, da se ne glede na določila zakona, ki ureja delovna razmerja, 2. odstavek 3. člena ZDIU 12, Kolektivne pogodbe za javni sektor in Kolektivne pogodbe dejavnosti, regres za letni dopust za leto 2012 izplača, upoštevaje uvrstitev v plačni razred v mesecu pred izplačilom regresa. Navedeno pomeni, da je ZUJF na ta način izključil uporabo 2. odstavka 5. člena ZDIU 12, torej za leto 2012 ne velja več višina regresa za zaposlene v višini 692,00 EUR, pač pa višina regresa, kot je določeno v 2. odstavku 176. člena ZUJF. Tožnici je bil tako dne 15. 6. 2012 regres za letni dopust za leto 2012 izplačan v skladu z veljavnimi predpisi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da ima Dogovor o ukrepih na področju plač in drugih prejemkov v javnem sektorju za leti 2011 in 2012 (Ur. l. RS, št. 89/2010, v nadaljevanju Dogovor) pravno naravo kolektivne pogodbe. Volja podpisnic dogovora ni bila sklenitev kolektivne pogodbe, kar velja tudi za Dogovora, ki sta bila sklenjena za obdobji 2009 – 2010 in december 2009 – november 2011. Podpisniki Dogovora tudi nikoli niso šteli za neposredno in izvršljivo pravno podlago za realizacijo dogovorjenih ukrepov. Tudi formalni pogoji za veljavnost Dogovora kot kolektivne pogodbe niso bili izpolnjeni. Res je sicer, da je v Dogovoru bil določen rok za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2012, vendar ta rok za razliko od rokov, ki so bili določeni v prejšnjih Dogovorih ni bil vključen niti v KPJS oziroma njen aneks, niti v ZIU in tudi ne v ZDIU 12. Sporni Dogovor je potrebno obravnavati le kot programski dokument in izhodišče za nadaljnja kolektivna dogovarjanja. Podpisniki Dogovora nikoli niso imeli namena, da bi ga šteli za kolektivno pogodbo, saj sicer glede istih vprašanj ne bi sklepali še kolektivne pogodbe oziroma aneksov h kolektivni pogodbi. V kolikor bi bilo stališče sodišča prve stopnje glede pravne narave Dogovora pravilno, 4. in 5. točka Dogovora ne bi bili sprejeti v aneks, saj podvajanje pravno obvezujočih določil ni potrebno in bi zadoščal le Dogovor. Sicer pa to, da dogovor nima narave kolektivne pogodbe izhaja tudi iz tega, da njegovi podpisniki dogovora nikoli niso poslali ministrstvu, pristojnemu za delo. Zakon o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006 s spremembami) namreč določa dolžnost strank kolektivne pogodbe, da ministrstvu, pristojnemu za delo, najpozneje v 30 dneh po sklenitvi pošljeta izvirnik sklenitve kolektivne pogodbe ali njenih sprememb in toliko izvodov, kolikor je podpisnikov kolektivne pogodbe. Stranski intervenient se pritožuje tudi zoper izrek o stroških postopka, ki jih je sodišče odmerilo glede na uspeh v pravdi. Po mnenju pritožitelja je sodišče glede na vrednost spora stroške odmerilo previsoki in v nasprotju z določili Zakona o odvetniški tarifi. Prav tako je tudi previsoko odmerilo materialne stroške v pavšalu v znesku 20,00 EUR ter je sodišče v nasprotju z določili ZPP tožeči stranki priznalo 20 % DDV na odvetniško tarifo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet tega spora je zahtevek za plačilo razlike med zneskom na podlagi določb ZUJF izplačanega regresa za letni dopust za leto 2012 in polnim zneskom tega regresa, kakor je bil določen v Dogovoru.

Z navedbo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v delu, ki se nanaša na ugotovitev pravno pomembnih dejstev, v zvezi z rokom za izpolnitev obveznosti plačila regresa za letni dopust za leto 2012 ter glede višine te obveznosti, pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je med drugim vedno podana tudi takrat, kadar v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pri vprašanjih na katere opozarja pritožba (rok zapadlosti in višina obveznosti) ne gre za ugotavljanje odločilnih dejstev, temveč za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Sicer pa je sodišče prve stopnje glede obeh navedenih vprašanj zavzelo povsem jasna stališča, ki so tudi materialno pravno pravilna.

Drugi odstavek 131. člena ZDR, sicer res določa, da mora biti regres delavcu izplačan najkasneje do prvega julija tekočega koledarskega leta, vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi zavezo iz Dogovora, kakor pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. V 9. točki Dogovora, ki so ga sklenili Vlada RS na strani delodajalca in reprezentativni sindikati javnega sektorja na strani delavcev, je bilo določeno, da se regres za letni dopust v letih 2011 in 2012 v višini 692,00 EUR izplača pri plači za mesec april 2011 in april 2012. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ima Dogovor naravo kolektivne pogodbe. Glede tega vprašanja je pritožbeno sodišče zavzelo povsem jasno stališče v sodbi X Pdp 1067/2012 z dne 15. 4. 2013. Pritožbeno sodišče je v navedeni sodbi pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da 9. točka Dogovora po vsebini predstavlja aneks h KPJS oziroma pravno zavezujočo spremembo te pogodbe.

Sodišče prve stopnje se v zvezi s pravno naravo Dogovora utemeljeno sklicuje na določbo 2. člena Priporočila Mednarodne organizacije dela št. 91 o kolektivnih pogodbah o tem, da se kot kolektivno pogodbo obravnava vsak pisni sporazum v zvezi z delovnimi pogoji in pogoji zaposlitve, sklenjen med delodajalcem, skupino delodajalcev ter enim ali več delodajalskih združenj na eni strani ter eno ali večjimi predstavniškimi delavskimi organizacijami na drugi strani. Dogovor izpolnjuje vse pogoje iz navedene definicije in ga je zato potrebno obravnavati kot kolektivno pogodbo, ki zavezuje. Zaradi navedenega je neutemeljeno pritožbeno razlogovanje, da podpisniki Dogovora nikoli niso imeli namena, da bi ga šteli za kolektivno pogodb, češ da sicer glede istih vprašanj ne bi sklepali še aneksov h kolektivni pogodbi. Ni bistveno kako so stranke Dogovor poimenovale, temveč je bistvena njegova vsebina. Okoliščina, da so bili nekateri od ukrepov iz predhodnih dogovorov vključeni v aneks h KPJS oziroma v interventno zakonodajo, ne dokazuje, da aneks nima narave kolektivne pogodbe. Zmotno je pritožbeno stališče, da so določbe Dogovora šele z vključitvijo v aneks h KPJS oziroma v interventno zakonodajo lahko postale pravna podlaga za odločanje o posameznih pravicah zaposlenih v javnem sektorju. Določba 9. točke Dogovora o tem, da se regres za letni dopust za leto 2012 izplača pri plači za april 2012 je povsem jasna in ne potrebuje nikakršne ponovne potrditve v kolektivni pogodbi oziroma v interventni zakonodaji.

Ni bistveno, da podpisniki ministru za delo nikoli niso poslali Dogovora, kakor to predvideva Zakon o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS, št. 43/2006; ZKolP) za kolektivne pogodbe. Ta opustitev ne more vplivati na veljavnosti Dogovora in tudi ne na presojo njegove narave. Kolektivna pogodba velja tudi v primeru, če ni vpisana v evidenco kolektivnih pogodb pri ministrstvu za delo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da terjatev iz naslova regresa za letni dopust za leto 2012, ob uveljavitvi ZUJF, dne 31. 5. 2012, še ni zapadla v plačilo. Tožena stranka pri tem izhaja iz določbe 2. odstavka 131. člena ZDR o tem, da se mora regres delavcu izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi določbo 2. odstavka 7. člena ZDR o tem, da se s kolektivno pogodbo lahko določajo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon. Z Dogovorom, ki ima naravo kolektivne pogodbe, je bila za javne uslužbence glede plačila regresa za letni dopust za leto 2012 določena ugodnejša pravica, kot pa je določena v 131. členu ZDR, saj je bilo v 9. točki določeno, da se regres za letni dopust izplača pri plači za april 2012. Navedeno pomeni, da je obveznost plačila regresa za letni dopust zapadla 5. 5. 2012, ob izplačilu aprilske plače. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je regres za letni dopust za leto 2012 zapadel v plačilo pred začetkom veljavnosti ZUJF in glede na ustavno načelo (prepoved povratne veljavne pravnih aktov), ZUJF ne more veljati za pravice, ki so bile pridobljene pred njegovo veljava (pred 31. 5. 2012). Navedeno pomeni, da določba 176. člena ZUJF ni mogla biti zakonita podlaga za to, da tožena stranka tožnici ni izplačala celotnega že zapadlega regresa za letni dopust za leto 2012, temveč le znižani znesek 100,00 EUR.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določb ZDIU12-A o zamiku plačila regresa za letni dopust za leto 2012, saj ta zakon na sporno razmerje ni mogel imeti učinka. Pritožba namreč sama ugotavlja, da je ta zakon pričel veljati šele 4. 6. 2012, torej po tem, ko je regres za letni dopust za leto 2012 zapadel v plačilo, kakor je to razloženo zgoraj.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je pravna podlaga za kasnejšo zapadlost regresa za letni dopust, lahko tudi sklep Vlade RS z dne 26. 4. 2012. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sklep Vlade RS ni bil objavljen, kar je v nasprotju z določbo 154. člena URS in da bi ta sklep, tudi če bi imel učinek, prenehal veljati z objavo rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2012 (Ur. l. RS, št. 37/2012), ki je začel veljati 22. 5. 2012. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev stranskega intervenienta, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb ZPP, ker ni odločilo o zahtevku tožene stranke za vključitev stranskega intervenienta v pravdo. Sodišče prve stopnje je z dopisom, ki ga je vročilo stranskemu intervenientu dne 10. 10. 2012 pozvalo stranskega intervenienta, da v roku 10 dni sporoči, ali se bo udeležil postopka kot stranski intervenient. Republika Slovenija je dne 24. 9. 2010, kar je bil prvi delovni dan po poteku roka, ki je potekel v soboto, sporočila, da vstopa v pravdo in se pridružuje navedbam tožene stranke. Sodišče prve stopnje sicer ni izdalo sklepa o predlagani stranski intervenciji, je pa stranskemu intervenientu vročila sodbo sodišča, ki jo je izdalo brez obravnave. Sodišče prve stopnje stranskemu intervenientu ni odreklo sodelovanje v pravdi, četudi ni izdalo formalnega sklepa o njegovem vstopu v pravdo ter mu je tudi pravilno vročilo sodbo. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka.

Neutemeljena pa je tudi pritožba stranskega intervienta, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške postopka. Sodišče je namreč stroške odmerilo v skladu z 154. člena ZPP in na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve.