Jedro

Mnenja in izvidov, ki jih po 81. členu ZZVZZ izdajajo zdravniške komisije, ni mogoče šteti za upravne odločbe, zato sodišče postopkov, ki jih vodijo te komisije, po zakonu ni pristojno presojati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnice za odobritev enotedenskega zdravljenja v zdravilišču. Tožnica v tožbi navaja, da postopek in odločitev nista utemeljena, ker je komisija I. stopnje z odgovorom odlašala tako dolgo, da je morala zdravljenje prekiniti. Zdravnik v zdravilišču je Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije - območni enoti ... dne 11.5.1992, ko je bila tožnica še v zdravilišču, predlagal podaljšanje zdravljenja za 1 teden. Komisija I. stopnje je podala izvid in mnenje dne 15.6.1992, torej že po tem, ko se je tožnica po odobreni enotedenski prekinitvi dne 25.5.1992 vrnila v zdravilišče in dne 26.5.1992 zdravljenje zaključila, ker ni dobila pravočasnega podaljšanja. Po njenem mnenju je razpravljanje o učinkovitosti enotedenskega zdravljenja brezpredmetno, ker vsi izvidi in mnenja priznavajo, da bi bilo podaljšanje zdravljenja upravičeno in bi ji zato moralo biti pravočasno odobreno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrže. Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja kršitve postopkov pri izdaji mnenja komisije I. stopnje, ker ta ni pravočasno odločila o predlogu zdravnika v zdravilišču, ki je že 11.5.1992 predlagal, da se tožnici podaljša zdraviliška rehabilitacija za 1 teden in da komisija o tem odloči do 16.5.1992. Komisija I. stopnje pa je o tem odločila šele 15.6.1992, torej že zdavnaj potem, ko je tožnici potekel rok zdravljenja, naveden v napotnici (17.5.1992). Zato je neupravičeno sklicevanje komisije na to, da podaljšanje po prekinjenem zdraviliškem zdravljenju ni utemeljeno. Sodišče se v tej navedbi sicer s tožnico strinja, vendar pa sodišče za presojo postopka pri izdajanju mnenja oz. izvidov komisij I. in II. stopnje po zakonu ni pristojno. Sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov, s katerimi so organi v upravnem postopku odločili o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov v konkretnih upravnih stvareh (1. člen Zakona o upravnih sporih - ZUS).

Po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) se stvarna pristojnost za odločanje v upravnem postopku določa po predpisih, ki urejajo posamezno upravno področje (17. čl.). Odločanje pristojnega organa na prvi stopnji se konča z izdajo odločbe o stvari, ki je predmet postopka (202. čl.). Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) določa, da odločbo na zahtevo zavarovane osebe, ki ni zadovoljna z mnenjem zdravniške komsije II. stopnje, izda enota na sedežu zavoda in ta odločba je dokončna v upravnem postopku (83. člen). Iz 81. člena tega zakona pa izhaja, da v postopkih za uveljavitev pravic iz zdravstvenega zavarovanja sodelujejo zdravniške komisije. Iz navedenega izhaja, da mnenj in izvidov, ki jih izdajajo zdravniške komisije ni mogoče šteti za upravno odločbo, ker te v postopku sodelujejo kot izvedenski organi. Po presoji sodišča je tožena stranka ravnala prav, ko je svojo odločbo oprla na izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje, ki je po zakonu izvedenski organ. Sodišče se sicer ne strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je tožnica zdravljenje v zdravilišču prekinila sama in da zato ni mogoče slediti njenemu očitku, da je bilo zdravljenje prekinjeno zaradi neučinkovitega dela zdravniških komisij, vendar pa je ne glede na to ocenilo, da sama ta okoliščina na odločitev stranke ni imela bistvenega vpliva. Tožena stranka je v trenutku, ko je o zadevi odločala, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno sklepala, da enotedensko zdravljenje v zdravilišču ne bi bistveno vplivalo na potek tožničine rehabilitacije in jo je zato glede na njeno zdravstveno stanje, v odločbi pravilno napotila na kontrolni pregled pri ortopedu. Če bo ortoped ugotovil, da pri toženki obstaja indikacija za rehabilitacijo v naravnem zdravilišču bo svoje mnenje podal ustrezni komisiji I. stopnje, ki bo glede na dejansko stanje o tem podala svoje mnenje.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita, zato je na podlagi 2. odst. 42. čl. ZUS tožbo zavrnilo. Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odst. 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I).