Jedro

Med strankami je nesporno, da se v nepremičnini s parc. št. 227/1 nahajajo stanovanja, glede katerih so vzpostavljena najemna razmerja. Upravni organ bi tako moral glede na takšno dejansko stanje vrniti to nepremičnino z vzpostavitvijo lastninske pravice, ne pa odločiti tako, da je (zgolj) navedel, da se 1567/1629-tin te nepremičnine vrne.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-37/2007 z dne 19. 9. 2011, se odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano delno odločbo je upravni organ v I. točki izreka odločil, da se pok. upravičencu A.A. vrne: 1. nepremičnina s parc. št. 277/2, k.o. …, ki v naravi predstavlja dvorišče stavbe … in je danes v vl. št. 253, k.o. …, vpisana kot družbena lastnina v upravi Samoupravne stanovanjske skupnosti do 2/3 in A. do 1/3; 2. 1567/1629-tin celotne nepremičnine s parc. št. 277/1, k.o. …, ki v naravi predstavlja stavbo z naslovom …, in je danes v vl. št. 253, k.o. …, vpisana kot družbena lastnina v upravi Samoupravne stanovanjske skupnosti do 2/3 in A. do 1/3; v II. točki izreka določil skrbnika za poseben primer; v III. točki izreka določil zavezanca za vračilo premoženja: tožnico, B. d.d. in C., ki so dolžni v roku 15 dni po pravnomočnosti te delne odločbe nepremičnine iz I. točke izreka izročiti skrbniku iz II. točke izreka; v IV. točki izreka odločil, da je zavezanec za vrnitev B. dolžan del vrnjenega premoženja in sicer gostinski lokal v uličnem delu stavbe …, ki ne obratuje, in prazno skladišče, ki se nahaja v prizidku, skrbniku za posebni primer v roku 15 dni od pravnomočnosti predati v last in posest; v V. točki izreka odločil, da se po pravnomočnosti te delne odločbe po uradni dolžnosti v pristojni zemljiški knjigi izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja; v VI. točki izreka, da bo o denacionalizaciji 62/1629-tin stavbe …, ki v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 61,63 m2, katerega je B.B. dne 25. 9. 1992 odkupil od C., organ odločil s posebno odločbo; v VII. točki, da bo organ o zahtevku zavezancev za povrnitev vlaganj v podržavljene nepremičnine, ki so predmet te delne odločbe, odločal s posebno odločbo, ter v VIII. točki, da stranke nosijo svoje stroške postopke, stroški upravnega organa pa niso bili zaznamovani. V obrazložitvi je upravni organ uvodoma ugotovil, da je upravičenje do denacionalizacije nesporno izkazano, nadalje, da je premoženje, ki je predmet te delne odločbe, bilo v času podržavljenja vpisano v vl. št. 253, k.o. …, označeno s parc. št. 277/1 in 277/2, zemljiškokatastrsko stanje pa se po podržavljenju ni spreminjalo. Premoženje je prešlo v družbeno lastnino v upravi Občinskega ljudskega odbora, nato pa z odločbo z dne 16. 6. 1966 v upravo A.. To podjetje je 20. 12. 1978 sklenilo s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo … kupoprodajno pogodbo, na podlagi katere je Samoupravna stanovanjska skupnost na 2/3 nepremičnin s parc. št. 277/1 in 277/2 pridobila pravico uporabe. Ta subjekta sta še vedno vpisana v zemljiško knjigo. Pravni naslednik Samoupravne stanovanjske skupnosti je tožnica, pravni naslednik A. (preko D. d.d.) pa je B. d.d.. Glede na 51. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) so zavezanci za vrnitev tožnica, B. in C., ki je s Samoupravno stanovanjsko skupnostjo 8. 11. 1979 sklenil pogodbo o združevanju sredstev za izvedbo revitalizacije stanovanjske stavbe …, ter 13. 10. 1980 še aneks k tej pogodbi, po katerih je pridobil razpolagalno pravico na skupno 568,90 m2 stanovanjskih površin v obravnavani stavbi. Organ ni sledil ugovorom zavezancev glede vračila v naravi. Dejstvo, da so premoženje v uporabo pridobili na odplačen način, ni ovira za vzpostavitev lastninske pravice na tej nepremičnine, saj je tovrstnim subjektom po 73. členu ZDen zagotovljena pravica do odškodnine, če morajo vrniti premoženje v naravi. Določitev odškodnine iz tega naslova pa ni predmet tega postopka. Tudi ovira po tretjem odstavku 16. člena ZDen ni podana, saj ne (takrat) D. in ne C. nista vključila obravnavane nepremičnine v svoje lastninjenje. Iz dokumentacije je nadalje razvidno, da je bilo eno izmed stanovanj v prizidku v izmeri 61,63 m2 v letu 1992 prodano B.B., kar predstavlja oviro po zadnje navedeni določbi. V zvezi z vrnitvijo tega dela nepremičnine organ s to odločbo ni odločil. Glede na pogodbeno mero stanovanja nepremičnine s parc. št. 277/1 ni možno vrniti v celoti, temveč le v deležu, zmanjšanem za to površino – tj. 1567/1629-tin stavbe (po izračunu: 1629 m2 neto površina stavbe - 62 m2 neto površina stanovanja). V zvezi z zatrjevanjem zavezancev, da je ovira podana, ker gre za novo stvar, je organ navedel, da parc. št. 277/2 v naravi predstavlja dvorišče, medtem ko na parc. št. 277/1 stojita stavba in prizidek. Stavba (v nadaljevanju glavna stavba) sestavljata ulični del in dvoriščni del. Stavbo tvorita dva povezana dela: ulični trakt in dvoriščni trakt. Po podatkih je bila zgrajena 1869 in je obsegala pritličje, dve nadstropji ter podstrešje z dvema pomožnima sobama. V času podržavljenja je bila namenjena dejavnosti hotela E., nato F. V podaljšku dvoriščnega trakta je bila že pred podržavljenjem zgrajena gospodarsko poslovna stavba. V pritličju te stavbe so se nahajale sanitarije, pralnica, hlev za konje in kegljišče, v prvem nadstropju sanitarije, soba za osebje, kašča in senik, v drugem nadstropju pa sanitarije in shramba nad sobo. V postopku je bil tudi imenovan izvedenec C.C. zaradi ugotovitve spornih vprašanj v zvezi z vrednostjo podržavljenega premoženja. Iz njegovega poročila izhaja, da so se zaradi opisanih posegov v stavbi neto površine v objektih povečale za 24,33 %, vrednost nepremičnin pa se je povečala za 9,37 %. Tožnica se s poročilom ni strinjala, saj je menila, da gre zaradi rekonstrukcije objekta za novo stvar, pri čemer se je sklicevala na mnenje izvedenca D.D. z dne 4. 7. 1994, iz katerega izhaja, da se je vrednost premoženja povečala za 256,25 %, nadalje, da se je spremenila identiteta objekta, saj so bila iz hotelskih sob narejena nova stanovanja, v pritličju uličnega objekta pa na novo urejena dva poslovna prostora. Novo stvar tudi predstavlja celoten prizidek s 23 stanovanje, v stari stavbi pa sta obnovljena dva poslovna prostora (…) in stanovanjski del nad njima. Organ je ugotovil, da je bila na podržavljenih objektih v letu 1980 res izvedena rekonstrukcija, tako glavnega kot dvoriščnega objekta, vendar je šlo zgolj za gradbene posege v oba objekta, zaradi katerih se je spremenila njuna vrednost od podržavljenja do denacionalizacije. Gre še vedno za ista objekta, ki obstajata v istih gabaritih (le dvoriščni objekt je v slemenu dvignjen za 1,40 m), notranja koristna površina obeh objektov ni povečana v takšnem obsegu, da bi lahko govorili o novih objektih. Površina podstrešja (stanovanj in poslovnih prostorov) v glavni stavbi meri 231,44 m2, kar pomeni, da razliko v kvadraturi od podržavljenja do danes, tj. 313,75 m2, v večji meri predstavljajo stanovanja v podstrešju glavne stavbe (231,44 m2). Preureditev hotelskih sob in skupnih prostorov v stanovanja ne pomeni ustvaritve nove stvari, zato tudi ni utemeljena zahteva zavezancev, da se stanovanja v podstrešju, ki so nastala ob prenovi, ne smejo vrniti v naravi, temveč gre za investicijo, ki jo je treba obravnavati po 25. členu ZDen (tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča, U 718/93 z dne 10. 11. 1994, U 1516/93 z dne 31. 3. 1994, Up 1057/2002 z dne 7. 9. 2005, ter sklep Ustavnega sodišča, št. Up 233/98 z dne 31. 3. 1999). Organ je tudi upošteval navedbe izvedenca D.D., ki v svojem mnenju ne govori o novogradnji, temveč le o opravljenih gradbenih posegih na objektu, ki jih podrobneje opisuje. Glede na opis del so bila na obstoječih objektih opravljena nekatera rekonstrukcijska dela na strojnih, elektro in kanalizacijskih napravah, gradbena pa le v obsegu, ki ne predstavljajo takšne spremembe, da bi šlo za novo stvar. Ker se cenitvi C.C. in D.D. v tem delu nista razlikovali, organ ni postavil novega izvedenca. Glede na podatke spisa, zlasti pa tudi pogodbo med A. in Samoupravno stanovanjsko skupnostjo … z dne 20. 12. 1978, pa se objektu ni spremenila namembnost. Ugotavljanje morebitne povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj bo stvar posebne odločbe. Ker so stanovanja zasedena z najemniki, je organ vrnil objekt z vzpostavitvijo lastninske pravice.

Tožnica je v tožbi uvodoma povzela vsebino odločitve, nato navedla, da organ ni imel pravne podlage za izdajo delne odločbe po 215. členu ZUP oziroma po 219. členu ZUP, saj je določitev odškodnine bistven in sestavni del denacionalizacijske odločbe. V tem primeru ne gre za uveljavljanje več zahtevkov, ampak za en sam zahtevek, ki pa je glede na izbiro upravičencev pogojen s plačilom odškodnine. Po 25. členu ZDen je treba določiti rok plačila odškodnine in druge pogoje plačila, zaradi česar je določitev odškodnine bistven in sestavni del odločbe. Takšna je bila tudi sodna praksa (sodba Vrhovnega sodišča, U 266/93 z dne 5. 10. 1994). Iz odločbe tudi ni razvidno, kateri organ bo ugotavljal odškodninsko obveznost in v breme katere osebe. Organ ni jasno povedal, da morajo odškodnino po 25. členu ZDen zaradi povečane vrednosti plačati upravičenci, ki so izbrali kot obliko vrnitve vračilo v naravi v last in posest. Prav zato morajo biti rok odškodnine in drugi pogoji določeni že v odločbi o denacionalizaciji, kar določa tretji odstavek 25. člena ZDen. Prav tako je tožnica že opozorila, da je njena pravna prednica na odplačen način pridobila to premoženje, vendar pa bo možno govoriti o odškodninskem postopku po 73. členu ZDen šele, ko bo tudi v ponovnem postopku ugotovljeno, da gre le za bistveno povečano vrednost nepremičnine. Tožnica je tudi že v postopku opozorila na najemna razmerja v obravnavani nepremičnini, zaradi česar zahtevati vračilo v naravi v last in posest ni možno, pač pa samo vzpostavitev lastninske pravice, če bi upravičenci še vztrajali pri svoji zahtevi in plačali odškodnino. Tožnica pa v prvi vrsti meni, da gre za novo stvar, kar je že v postopku ugovarjala in izkazala. Organ se do njenih stališč ni opredelil, temveč se je postavil na stališče, da gre le za bistveno povečanje vrednosti. Nesprejemljivo je tudi stališče organa, da se bosta izvedenca C.C. in D.D. usklajevala in da se bo le v primeru nepoenotenja postavil nov izvedenec. V svoji vlogi pred izdajo odločbe je tožnica izrecno zahtevala postavitev novega izvedenca, ki bi presodil od kod takšna razlika v cenitvah izvedencev ter odgovoril na vprašanje, ali gre za novo stvar. Nedvomno gre za novo stvar, saj se je identiteta objekta spremenila iz gostinskega lokala v sodobne stanovanjske površine, kar pomeni novo stvar (podrobneje vloga z dne 16. 2. 2011). Investicije so objekt bistveno spremenile, tako da ni več mogoče govoriti o isti stvari (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi, Up 195/00). Organ je tako dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovil, posledično je bilo napačno uporabljen materialni predpis. Tožnica se tudi ne strinja z deležem, ki naj bi ga predstavljalo stanovanje B.B., saj je izračun nestrokoven in nesprejemljiv. Podane so tudi procesne kršitve, ker organ pred izdajo odločbe ni izdal poročila po 65. členu ZDen in ravnal, kot da bi šlo za skrajšani postopek, čeprav tega v odločbi ni navedel in ne obrazložil. Tožnica je zato predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odločbi odpravi ter samo odloči o stvari, podrejeno, da vrne zadevo organu v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom E.E. je v odgovoru na tožbo navedla, da ne gre za novo stvar, da se identiteta objekta ni spremenila, da je tožnica z nestrokovnimi, samovoljnimi posegi le uničila kulturni spomenik in zmanjšala njegovo vrednost. Izvedenec D.D. pa ni bil postavljeni izvedenec v tem postopku, temveč je plačan s strani tožnice, zaradi česar se ga ne more upoštevati. Tožnica ne v upravnem postopku in ne v upravnem sporu ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu ter so njene posamezne navedbe nesklepčne, dokazi pa nezadostni. Tožba pa ni razumljiva, ko govori o odškodninski odgovornosti. Navedbe tožnice glede stanovanja pa so tudi neutemeljene, ker bo treba tudi ta del vrniti v naravi, sicer pa to tožnice ne zadeva. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Stranke z interesom F.F., G.G. in H.H. na tožbo niso odgovorile.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vračilo v naravi nepremičnine s parc. št. 277/2, k.o. Tržič (ki v naravi predstavlja dvorišče stavbe …) in 1567/1629-tin celotne nepremičnine s parc. št. 277/1, k.o. … (ki v naravi predstavlja stavbo z naslovom …).

Iz podatkov spisa in izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ, po ugotovitvi, da za vračilo v naravi parc. št. 227/2 in 227/1, k.o. …, ne obstajajo ovire po določbah ZDen, vrnil pok. denacionalizacijskemu upravičencu A.A. nepremičnino s parc. št. 277/2 in 1567/1629-tin celotne nepremičnine s parc. št. 227/1. Svojo odločitev je pravilno oprl na 215. člen ZUP/86 (po drugem odstavku 6. člena ZDen se v postopkih za uveljavljanje pravic po tem zakonu uporablja ZUP/86, če ta zakon ne določa drugače). Ta določba predpisuje pogoje za izdajo delne odločbe, tj. kadar se odloča o kakšni stvari v več točkah, pa so samo nekatere od njih zrele za odločitev, in kadar se pokaže za primerno, da se o teh točkah odloči s posebno odločbo, lahko izda pristojni organ odločbo samo o teh točkah. Ker upravni organ z izpodbijano odločbo še ni odločil o celotni zahtevi za denacionalizacijo (odločeno še ni bilo o vračilu stanovanja B.B. v stavbi z naslovom …), kakor tudi ne o morebitni razliki v vrednosti glede na stanje v času podržavljenja in v času vračanja (tretja alineja drugega odstavka 25. člena ZDen) oziroma zahtevku tožnice za povrnitev vlaganj (šesti odstavek 25. člena ZDen), je organ za takšno odločitev imel podlago, tako po 215. členu ZUP/86, kot tudi po šestem odstavku 25. člena ZDen. Slednji namreč določa, da če se zavezanec ali najemojemalec in upravičenec ne sporazumejo glede odškodnin, predvidenih v prejšnjih določbah tega člena, lahko upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti. V takem primeru odloči organ, ki vodi postopek, o višini odškodnine, ki se plača za razliko v vrednosti, naknadno z dopolnilno odločbo. Tožničin ugovor o kršitvi postopka zaradi takšnega načina odločitve tako ne vzdrži sodne presoje. Iz 25. člena ZDen pa tudi nedvomno izhaja, kateri organ bo ugotavljal morebitno odškodninsko obveznost (organ, ki o zadevi odloča), da bo odškodnino moral plačati upravičenec (glede na podano možnost izbire upravičenca), določen pa je tudi časovni okvir, v katerem mora biti tovrstna odškodnina plačana.

Sodišče se pa strinja s tožbenim ugovorom o napačnem oziroma nejasnem načinu vračila glede na stanje nepremičnine s parc. št. 227/1. Med strankami je nesporno, da se v nepremičnini s parc. št. 227/1 nahajajo stanovanja, glede katerih so vzpostavljena najemna razmerja. Upravni organ bi tako moral glede na takšno dejansko stanje vrniti to nepremičnino z vzpostavitvijo lastninske pravice (drugi odstavek 29. člena ZDen), ne pa odločiti tako, da je (zgolj) navedel, da se 1567/1629-tin te nepremičnine vrne. Takšen način vračila v naravi z vzpostavitvijo lastninske pravice bi moral nedvoumno izhajati iz I. točke izreka odločbe, kar pa ne in je zato izrek nedoločen oziroma nejasen (208. člen ZUP/86) ter v nasprotju z drugim odstavkom 29. člena ZDen. Upravni organ sicer v obrazložitvi navaja, da je zaradi zasedenosti stanovanj z najemniki vrnil nepremičnino s parc. št. 227/1 z vzpostavitvijo lastninske pravice, vendar ugotovljene pomanjkljivosti izreka taka navedba v obrazložitvi (tretji odstavek na 10. strani) ne more nadomestiti. Že iz tega razloga je treba izpodbijano odločbo odpraviti.

Sodišče se tudi strinja s tožnico o nepravilno oziroma nestrokovno izračunanem deležu (ki naj bi ga imelo glede na celotno nepremičnino s parc. št. 227/1 stanovanje B.B., o katerem organ še ni odločil), ki se vrača s to odločbo. Upravni organ je namreč od celotne površine nepremičnine s parc. št. 227/1 v izmeri 1629 m2 zgolj odštel površino tega stanovanja v izmeri 62 m2 in dobil delež 1579/1629-tin, ki se vrača. Takšna odločitev pa je materialnopravno in postopkovno napačna. Vračilo v solastniškem deležu 1579/1629-tin namreč pomeni, da je bilo pok. upravičencu A.A. vrnjen idealni delež na celotni (nerazdeljeni) nepremičnini (65. člen Stvarnopravnega zakonika), torej tudi na stanovanju, o katerem mora organ še odločiti. To pa pomeni, da je organ s tem odločil tudi o delu zahteve, ki ni predmet te odločbe in s tem kršil (tudi) 208. člen ZUP/86. V zvezi z ostalimi tožbenimi ugovori, ki se po vsebini materialnopravno nanašajo na način vračila po tej odločbi, sodišče nadalje ugotavlja, da se je organ pri svoji odločitvi o vračilu o naravi (po tem, ko je ocenil, da ne gre za novo stvar – 25. člen ZDen) oprl na v postopku izvedene dokaze (cenitvi izvedenca C.C. z dopolnitvami, ogled na kraju samem, podatke o podržavljenih nepremičninah), kakor tudi na mnenje D.D., katerega izdelavo je naročila tožnica in ki ga je organ (sicer pravilno) upošteval kot strokovnega pomočnika tožnice (63. člen ZUP/86), hkrati pa zato, ker se mnenji izvedenca C.C. in D.D. v delu, ki se nanaša na ugotovitve o izvedenih delih na stavbi ne razlikujeta, kljub predlogu tožnice ni postavil novega izvedenca. Sodišče meni, da je bila zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca zaradi (po oceni organa) zgoraj opredeljenih skladnih ugotovitev v postopku postavljenega izvedenca in strokovnega pomočnika tožnice neutemeljena oziroma najmanj preuranjena, zlasti če se upošteva občutna razlika med ugotovitvami o vrednosti nepremičnin v času vračanja med izvedencem C.C. in D.D. (C.C. je ocenil povečano vrednost za 9,37 %, D.D. pa za 256,25 %, ne glede na to, da višina odškodnine še ni predmet odločitve), kakor tudi zaradi manjše dokazne vrednosti mnenja D.D. kot strokovnega pomočnika tožnice v primerjavi z mnenjem v postopku postavljenega izvedenca. Organ bi tako moral svojo odločitev utemeljiti še bolj z drugimi v postopku izvedenimi dokazi ali pa postaviti novega izvedenca glede na 191. člen ZUP/86. Ostali tožbeni očitki o kršitvah postopka po presoji sodišča niso utemeljeni. Izdaja poročila po 65. členu ZDen je obvezna le za organe, ki vodijo postopek denacionalizacije pri upravnih enotah, kjer so tudi ustanovljene strokovne komisije po 54. členu ZDen, ne pa v postopkih, v katerih na prvi stopnji odločajo ministrstva, kot v obravnavanem primeru (Komentar ZDen, str. 461, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000). Iz poteka postopka pa je tudi jasno, da upravni organ nedvomno ni vodil skrajšanega ugotovitvenega postopka, temveč posebni ugotovitveni postopek (142. člen ZUP/86), saj je opravil več ustnih obravnav, ogled na kraju samem, izvedel dokaz z izvedencem ter omogočil vsem strankam postopka, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdajo odločbe.

Sodišče tako ugotavlja, da je bile v postopku storjene kršitve pravil postopka, dejansko stanje je bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo (2., 3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, in ob vezanosti na njegovo pravno mnenje, ponovno odločiti o zadevi. Sodišče še pripominja, da je zaradi vsebinske povezanosti odločitve odpravilo izpodbijano odločbo v celoti (ne glede na že končan upravni spor pod I U 1845/2011 tožnika B., ki je izpodbijal isto odločbo).

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, in je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR (oziroma 420 EUR, če je odvetnik zavezanec za DDV).