Jedro

Tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje s trditvijo, da bi izvršitev izpodbijane odločbe zanjo predstavljala tako veliko finančno breme, da bi bilo zaradi tega ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njene družine. Po ustaljeni upravno sodni praksi zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjeten nastanek težko popravljive škode. Na tožeči stranki je breme zatrjevanja in izkazovanja dejstev oziroma okoliščin, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe tožeča stranka, razen dohodninske odločbe za leto 2017, ni predložila dokazov, ki bi vsaj verjetno izkazovali, da bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe ogroženo preživljanje njene družine, s tem pa nastanek zanjo težko popravljive škode. Tožeča stranka izkazovala nastanek zanjo težko popravljive škode. Tožeča stranka ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala škoda, ki bi bila zanjo težko popravljiva, kar pa je pogoj za nadaljnje odločanje o predlagani začasni odredbi.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Sežana, Krajevna enota Kozina je z izpodbijano odločbo odločil, da morata tožeča stranka in Republika Slovenija, zanjo Slovenski državni gozdovi, ..., na parc. št. 625/2, ki leži v k.o. ..., v Gozdno gospodarski enoti Istra, odsek ..., obnoviti gozd na površini 0,72 ha na način, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe pod točko 1.a, b, c in d. Dela pod zaporednima točkama 1. a. in b. izreka te odločbe morajo biti opravljena do 31. 12. 2018, izpopolnitev odmrlega posajenega drevja pa se opravi enkrat letno v času med 15. oktobrom in 15. decembrom v letih od 2019 do 2020. 2. Po pritožbi tožeče stranke je odločitev prvostopenjskega organa z odločbo št. 3406-181/2018-2 z dne 15. 5. 2018 potrdilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

3. Tožeča stranka je zoper sprejeto odločitev vložila tožbo, s katero sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Obenem je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, da sodišče zadrži izvršitev odločbe Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Sežana, Krajevna enota Kozina št. 3408-14-2317-f-001/18 z dne 14. 2. 2018 do pravnomočne odločitve v zadevi. V predlogu navaja, da se ukvarja izključno z vinogradništvom in so dohodki iz tega naslova njen edini vir preživljanja. Dohodek iz osnovne kmetijske dejavnosti tožeče stranke za leto 2017 znaša 997,78 EUR, dohodek iz naslova dopolnilne dejavnosti na kmetiji pa 3.400,00 EUR. Če bi prišlo do izvršitve izpodbijane odločbe, bi tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda, saj zaradi izvršitve izvršenih del ne bi mogla več uporabljati vinograda za opravljanje kmetijske dejavnosti in s tem zagotavljati edinega vira za preživetje sebe in svoje družine, sama izvršitev izpodbijane odločbe pa bi po oceni tožeče stranke terjala ekonomski vložek, ki ga tožeča stranka ocenjuje med 15.000,00 in 20.000,00 EUR, kar bi resno ogrozil preživljanje nje in njene družine. Tožeča stranka nima finančnih sredstev za izvršitev izpodbijane odločbe. S svojimi mesečnimi prihodki preživlja svojo brezposelno ženo A.A., hčer B.B., rojeno ... ter sina svoje žene C.C., rojenega ..., deloma pa tudi svoja starša D.D. in E.E., ki prejemata minimalno pokojnino v skupnem znesku cca 950,00 EUR. Tudi če bi tožeči stranki uspelo pridobiti posojilo za izvršitev izpodbijane odločbe, bi jo odplačevanje posojila spravilo v položaj, v katerem bi bilo resno ogroženo preživljanje njene družine in njenih staršev. Sodišču predlaga, da iz uradnih evidenc pridobi podatke o dohodkih tožeče stranke ter imenuje izvedenca gozdarske stroke, ki bo potrdil, da znašajo stroški izvršitve izpodbijane odločbe od 15.000,00 do 20.000,00 EUR.

4. Tožena stranka je dne 3. 7. 2018 posredovala upravni spis ter odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje. Odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe pa ni podala.

K točki I izreka:

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba je torej ukrep, s katerim sodišče začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v zahtevi navesti konkretne okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je težko popravljiva škoda pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem posamičnem primeru, nedvomno pa gre za tako škodo, ki je resna in tožniku vsaj začasno neposredno preti in jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta (tako Vrhovno sodišče RS, npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2010, I Up 219/2013, X Ips 237/2014, X Ips 312/2015, I Up 402/2016). Sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, za katero tožeča stranka predlaga, naj se zadrži njeno pravno učinkovanje, pač pa se je omejilo le na odločanje o tem ali s pravnim učinkovanjem odločbe, ki je nastopilo z njeno vročitvijo tožeči stranki, zanjo nastaja težko popravljiva škoda ter jo ocenjevalo v smislu sorazmernosti glede na javno korist, ki se zasleduje z izdano odločbo.

7. Tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje s trditvijo, da bi izvršitev izpodbijane odločbe zanjo predstavljala tako veliko finančno breme, da bi bilo zaradi tega ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njene družine. Po ustaljeni upravno sodni praksi (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 59/2008, I Up 602/2008, I Up 460/2009, I Up 68/2018 in številni drugi) zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva njeno izdajo, mora že v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjeten nastanek težko popravljive škode. Na tožeči stranki je breme zatrjevanja in izkazovanja dejstev oziroma okoliščin, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode zaradi izvršitve izpodbijane odločbe.

8. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe tožeča stranka, razen dohodninske odločbe za leto 2017, ni predložila dokazov, ki bi vsaj verjetno izkazovali, da bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe ogroženo preživljanje njene družine, s tem pa nastanek zanjo težko popravljive škode. Ob upoštevanju sodne prakse namreč sodišče, tudi glede na kratek rok za izdajo začasne odredbe, ni dolžno pribavljati dokazov, s katerimi bi tožeča stranka izkazovala nastanek zanjo težko popravljive škode. Glede na navedeno, tožeča stranka torej ni izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala škoda, ki bi bila zanjo težko popravljiva, kar pa je pogoj za nadaljnje odločanje o predlagani začasni odredbi.

9. Ker tožeča stranka ni verjetno izkazala težko popravljive škode, ni izpolnjen eden izmed pogojev, določenih v drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Sodišče je zato zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo in glede na to odločitev tudi ni ocenjevalo sorazmernosti predlaganega ukrepa s prizadetostjo javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank.