Jedro

Pritožba v upravnem sporu je pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo. Zato je potrebno ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt, če naj ugovori vodijo do uspeha s pravnim sredstvom.

Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1. Taka razlaga pravil ZMZ-1, kdaj je dopustno uporabiti pravila pospešenega postopka, pa je po vsebini pravilna. Diskriminacija sama po sebi ni zadosten razlog za status mednarodne zaščite, saj morajo biti dejanja zadostne teže, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu ZMZ-1.

Upravno sodišče je dopolnilo obrazložitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe z oceno spoštovanja načela nevračanja na podlagi sodne prakse SEU in ESČP. ZUS-1 Upravnemu sodišču omogoča, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Te razloge pa sodišče navede v sodbi. Zato zgolj dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na sodno prakso SEU in ESȌP po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ), št. 2142-5433/2024/7 (1222-18) z dne 11. 4. 2025, s katero je to kot očitno neutemeljeno zavrnilo njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka). Upravni organ je odločil še, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka), da se mu določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije (v nadaljevanju EU) in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko (3. točka izreka), da če v tem roku teh območij ne zapusti, bo z njih odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka), ter da se mu določi prepoved vstopa na ta območja, ki pa se ne izvrši, če jih zapusti v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka). Upravni organ je odločitev sprejel na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1.

2. Upravno sodišče je (med drugim) razlogovalo, da le dejstvo, da je toženka odločila v pospešenem postopku in ne v rednem postopku, ne more biti podlaga za ugotovitev, da je izpodbijani akt nezakonit. Bistveno je, ali toženka v postopku ni upoštevala določenih tožnikovih konkretnih procesnih garancij ter ali je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Pojasnilo je, da tožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča Up-2214/06 z dne 20. 9. 2007 ni na mestu ter da glede na pozitivno pravo standard iz te odločbe pomeni, da je treba, če ima tožnik zahtevek v zvezi s statusom begunca, subsidiarno zaščito ali prepovedjo nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve, ki ni očitno neutemeljen, uporabiti strogi test ocene tveganja. Pritrdilo je toženki, da tožnik očitno ni izkazal, da bi bil zaradi tega, ker je Amazigh, preganjan, saj je bila njegova trditev pavšalna in nekonkretizirana. Strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti narodnostni skupnosti Amazighov pa mora najprej izkazati in utemeljiti prosilec za mednarodno zaščito, da nato pride v ospredje obveznost pristojnega organa, da te navedbe preveri in da dodatno ugotovi relevantna dejstva glede izvorne države. Upravno sodišče je prav tako pritrdilo toženki, da resna škoda iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje posledica nenamerne odtegnitve določenih bistvenih socialnih ali zdravstvenih storitev, in da resne škode tožnik očitno ni izkazal. Poleg tega je glede načela nevračanja dopolnilo obrazložitev v upravnem sporu izpodbijane odločbe upravnega organa z dne 11. 4. 2025 in pojasnilo, da je ta dejansko oceno tveganja z vidika varstva tožnikove pravice iz drugega odstavka 19. člena Listine EU o temeljnih pravicah zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru njegove vrnitve v Kraljevino Maroko opravil, četudi tega ni pravno pravilno umestil v okvir materialnega prava, saj so pogoji za subsidiarno zaščito nekoliko drugačni od varstva načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena oziroma 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijano odločbo upravnega organa z dne 11. 4. 2025 odpravi, oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Opozarja, da prva alineja 52. člena ZMZ-1 govori o navajanju dejstev, ki so (ne)pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, drugače pa točka (a) osmega odstavka 31. člena Direktive 2013/32/EU o omenjanju vprašanj, ki so (ne)pomembna za preučitev, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Trdi, da je v postopku omenil, (1) da mu je bila zaradi tega, ker je Amazigh, onemogočena formalna izobrazba, (2) da je bil iz tega razloga načrtno izpostavljen revščini in slabšim življenjskim pogojem, (3) dejstvo (ne)dostopnosti dela in (ne)enakega plačila za enako delo, ker je Amazigh, ter (4) dejstvo marginalizacije pripadnikov Amazighov s strani države. Zato po njegovem prepričanju glavni pogoj za zavrnitev njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku ni podan, temveč bi morala toženka izpeljati redni postopek, v katerem bi se šele ugotavljalo, ali je njegovo preganjanje izkazano. Pritožnik izpodbijani sodbi nasprotuje tudi zato, ker je v njej Upravno sodišče dopolnilo v upravnem sporu izpodbijano odločbo upravnega organa z dne 11. 4. 2025 glede načela nevračanja, in navaja, da ker je trdil, da je osebno ogrožen, zavrnitev njegove prošnje z argumentom, da je Kraljevina Maroko na splošno varna država, ni dopustna.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je v skladu z zakonom pritožba v upravnem sporu pravno sredstvo zoper prvostopenjsko sodbo in ne zoper upravni akt, ki se izpodbija s tožbo (73. člen in nasl. ZUS-1). Zato je pritožnik dolžan svoje ugovore usmeriti zoper izpodbijano sodbo in ne zoper upravni akt, če želi, da taki ugovori vodijo do uspeha s pravnim sredstvom.

8. Glede pritožbenega očitka, da bi moral upravni organ odločiti v rednem in ne pospešenem postopku, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta očitek usmerjen zoper postopek pred toženko. Kolikor je mogoče iz tega pritožbenega očitka razbrati nasprotovanje vsebinski presoji Upravnega sodišča glede uporabe tega postopka in njegovim pravnim stališčem v zvezi s tem (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), pa je tak ugovor neutemeljen. Upravno sodišče je namreč pojasnilo, da odločba Ustavnega sodišča Up-2214/06 z dne 20. 9. 2007 k pritožnikovemu argumentu ne prispeva, in pritrdilo toženki, da pritožnik očitno ni izkazal, da bi bil preganjan zaradi njegove narodnostne pripadnosti (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1) oziroma da bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). V točkah 29–34 obrazložitve izpodbijane sodbe je presodilo, da so bile pritožnikove trditve v zvezi s tem preveč pavšalne in nekonkretizirane. S tem je v obravnavani zadevi opredelilo svoj pogled na uporabo prve alineje 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite ZMZ-1. Taka razlaga pravil ZMZ-1, kdaj je dopustno uporabiti pravila pospešenega postopka, pa je po vsebini pravilna. Pritožnik mora namreč v postopku navesti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1), vsebinsko prazne navedbe glede diskriminacije, kakršne pritožnik ponavlja tudi v pritožbi, zato ne zadoščajo. Ob tem Vrhovno sodišče še pripominja, da diskriminacija sama po sebi ni zadosten razlog za status mednarodne zaščite, saj morajo biti dejanja zadostne teže, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

9. V zvezi s tem prav tako pritožnik ne more uspeti z ugovorom, ki ga je smiselno mogoče razbrati iz pritožbe, da je Upravno sodišče nepravilno štelo, da je pospešeni postopek mogoč že zato, ker dejstva, na katera se opira prošnja za mednarodno zaščito, niso bila dokazana. Upravno sodišče je v zvezi s trditvami, ki jih je navajal pritožnik, sicer res navedlo, da ta preganjanja oziroma resne škode ni „izkazal“, vendar je pri tem jasno pojasnilo, da iz razloga, ker so bile njegove trditve pavšalne in nekonkretizirane (29. in 32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ne bi smelo dopolniti obrazložitve v upravnem sporu izpodbijane odločbe z dne 11. 4. 2025 z oceno spoštovanja načela nevračanja na podlagi sodne prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Pritožnik namreč zatrjuje, da načelo nevračanja v upravnem sporu izpodbijani odločbi upravnega organa z dne 11. 4. 2025 ni niti omenjeno ter da je Upravno sodišče s tem prevzelo nalogo, za katero je odgovorna in pristojna toženka. Vendar pa je po presoji Vrhovnega sodišča Upravno sodišče pravilno poudarilo, da čeprav toženka dejanske ocene tveganja z vidika drugega odstavka 19. člena Listine EU o temeljnih pravicah zaradi (ne)sposobnosti preživljanja v primeru pritožnikove vrnitve v Kraljevino Maroko ni pravno pravilno umestila v okvir materialnega prava, je to oceno vendarle opravila. Poleg tega tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1 Upravnemu sodišču omogoča, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu. Te razloge pa sodišče navede v sodbi. Zato zgolj dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na sodno prakso Sodišča EU in ESČP po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke.

11. Končno pa pritožnik glede na obrazloženo ne more uspeti niti s pavšalno navedbo, da ker je trdil, da je osebno ogrožen, zavrnitev njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite z argumentom, da je Kraljevina Maroko na splošno varna država, ni dopustna.

12. Na podlagi navedenega in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

----------------------------

1Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

2To je po pritožnikovem prepričanju bistveno.

3Pritožnik se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-2214/06 z dne 20. 9. 2007.

4Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 86/2025 z dne 22. 5. 2025.

Mednarodne Pogodbe

Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) - člen 19, 19/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 63, 63/2, 63/2-3, 73, 75, 75/1, 75/1-2

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 26, 26/1, 52, 52/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.