Jedro

Nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika pomeni nadaljevanje proizvodnje oziroma opravljanje drugih poslov iz dejavnosti stečajnega dolžnika. Stečajna upraviteljica je torej lahko sklepala vse pravne posle iz dejavnosti stečajnega dolžnika.

V tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi bila sklenitev Licenčne pogodbe, s katero se ureja prenos pravic v zvezi s kabelsko retransmisijo na kabelskega operaterja izven namena delovanja družbe. Tožena stranka je namreč med drugim opravljala tudi dejavnost kabelske retransmisije televizijskih programov. Sklenitev tega posla je tako z vidika vsebine nedvomno v okviru dejavnosti tožene stranke in v okviru poslov, ki jih je oziroma bi jih v skladu z določili ZASP morala sklepati tožena stranka v zvezi s svojim poslovanjem. Ker gre za posel iz dejavnosti tožene stranke je tako takšen posel dovoljen v okviru nadaljevanja poslovanja. V razmerju do tretje osebe (tožeče stranke) je bil tako ta posel veljavno sklenjen in pogodbeni stranki zavezuje.

Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki. Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.

Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijani I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.393,55 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

_Dosedanji potek postopka_

1. Tožeča stranka je izdajatelj medija posebnega pomena, TVSLO1, TVSLO2 in TVSLO3 (drugi odstavek 112. člena Zakona o medijih, ZMed). Tožena stranka pa je operater programov (drugi odstavek 112. člena ZMed), ki je v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZMed dolžan neodplačno razširjati televizijske programe posebnega pomena vsem uporabnikov njenih storitev. Navedene TV programe tožeče stranke je tožena stranka vključila v svoje osnovne programske sheme, ki so dostopne vsem uporabnikom njenih storitev. Tožeča stranka je po pooblaščencu Kabelski koordinaciji EBU (v nadaljevanju: EBU), ki je deloval v njenem imenu in za njen račun, s toženo stranko 1. 6. 2016 sklenila Licenčno pogodbo (A2, v nadaljevanju: Licenčna pogodba). Priloga Licenčne pogodbe je še: (1) seznam javnih TV organizacij in programov, (2a) obrazec za poročanje, (2b) seznam retransmisiranih programov pri operaterju, (3) Aneks k licenčni pogodbi, (4) dodatek k licenčni pogodbi RTV Slovenija in operaterjem. Tožena stranka je skupaj s podpisano Licenčno pogodbo, EBU poslala še Izjavo o pridržku z dne 1. 6. 2016 v zvezi z neodplačnim razširjanjem programov tožeče stranke (v nadaljevanju: Pridržek, B8).

2. V času sklenitve Licenčne pogodbe je bil nad toženo stranko s sklepom z dne 4. 3. 2016 začet stečajni postopek (St ...).1 V stečajnem postopku je bil 13. 4. 2016 izdan sklep, s katerim je bilo toženi stranki na podlagi določila 317. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) dovoljeno nadaljevanje poslovanja. Licenčno pogodbo je kot zakonita zastopnica stečajnega dolžnika (tožene stranke) podpisala stečajna upraviteljica. Sklep o začetku stečajnega postopka je bil razveljavljen 22. 3. 2017 z odločbo Ustavnega sodišča RS. Tožeča stranka svojih terjatev iz naslova kabelske retransmisije za obdobje od 10. 10. 2010 do 31. 12. 2014 v stečajni postopek ni prijavila. Tožena stranka je v začetku julija 2018 sopogodbenico v smislu določila 72. člena Obligacijske zakonika (OZ) seznanila, da sklenjene pogodbe ne odobrava. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da Licenčna pogodba predstavlja pogodbo sklenjeno v okviru nadaljevanja postopka.

3. Licenčna pogodba je bila sklenjena za obdobje od 10. 10. 2010 do 31. 12. 2014. Tožena stranka se je z Licenčno pogodbo zavezala, da bo plačala tožeči stranki za uporabo avtorskih in sorodnih pravic. Na podlagi plačila, določenega v osmem odstavku 10. člena Licenčne pogodbe, je tožeča stranka toženi stranki izdala dva računa, in sicer račun št. 16-1690090004 z dne 5. 5. 20162 v znesku 172.398,41 EUR z zapadlostjo 4. 6. 2016 za plačilo nadomestila za leta 2011, 2012, 2013 in 2014 ter račun št. 16-1690090013 z dne 31. 5. 2016 v znesku 13.447,54 EUR z zapadlostjo 30. 6. 2016 za plačilo nadomestila za obdobje od 10. 10. do 31. 12. 2010. Računa naj bi bila plačana največ v šestih enakih obrokih. V skladu z določilom osmega odstavka 10. člena Licenčne pogodbe je zadnji obrok zapadel v plačilo najkasneje 30. 8. 2016. Predmet tožbenega zahtevka sta neplačana računa.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo trditve tožene stranke o neutemeljenem neupoštevanju učinkov potrjene prisilne poravnave na terjatev tožeče stranke,3 saj je zaključilo, da terjatev tožeče stranka izvira iz Licenčne pogodbe, ki je bila sklenjena 1. 6. 2016 in ne iz določil o odškodninski odgovornosti oziroma določil o neupravičeni obogatitvi. Pojasnilo je tudi, da na obstoj terjatve in njeno višino ne vpliva niti dejstvo, da je tožeča stranka ni prijavila v stečajnem postopku, ki je bil začet pred podpisom Licenčne pogodbe.

5. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi v bistvenem nespornega dejanskega stanja odločitev materialnopravno oprlo na tretji odstavek 112. člena ZMed, ki izdajateljem radijskih in televizijskih programov posebnega pomena nalaga, da operaterjem omogočijo neodplačno razširjanje njihovega programa, razen obveznosti iz naslova kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Pri tem se je opredelilo do položaja tožeče stranke, ki uresničuje javni interes, ker ima njen program posebni pomen (76. člen ZMed). Podlaga za uspeh tožeče stranke je odločitev sodišča, ki temelji na pogodbeni obveznosti tožene stranke o plačilu licenčnine za uporabo avtorskih in sorodnih pravic tožeče stranke. Pridržka v zvezi s programi tožeče stranke sodišče prve stopnje ni ocenilo kot pravno odločilnega dejstva. Oblikovalo je stališče, da je bila Licenčna pogodba sklenjena ter da enostranski Pridržek nima pravnih učinkov, saj določil Dunajske konvencije, ki veljajo za mednarodne pogodbe med državami ni mogoče enostavno preslikati na pogodbe z mednarodnim elementom sklenjene med gospodarskimi subjekti. Pojasnilo je, da Pridržek v tem primeru v bistvu pomeni ponovitev salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe.

6. Glede pomena določb ZMed, ki jih je v bran svojemu stališču, da ni dolžna plačati vtoževanega zneska nadomestila, uveljavljala tožena stranka, pa je sodišče prve stopnje razložilo tretji odstavek 112. člena ZMed. Navedena določba namreč uzakonja obvezno brezplačno razširjanje programov izdajatelja, to je tožeče stranke, in se nanaša izključno na ureditev tehničnih obveznosti, ki izvirajo iz pravnega razmerja med kabelskimi operaterji in RTV organizacijami glede obveznosti prenosa. Nikakor pa se tretji odstavek 112. člena ZMed ne nanaša na vprašanje opustitve plačila avtorske in sorodnih pravic. ZMed ureja vprašanja medijev, medtem ko je glavni predpis, ki ureja avtorske pravice Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) in Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP).

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ugovor zastaranja tožene stranke z razlogi, da je zadnji obrok zapadel v plačilo 30. 8. 2016, tožeča stranka pa je tožbo (pravilno: predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine) vložila 30. 4. 2019. Ker je bilo dejanje upnika proti dolžniku pred sodiščem opravljeno 30. 4. 2019, je zaključilo, da zastaranje ni nastopilo niti po 346. niti po 349. členu OZ.

_**Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke**_

8. Tožena stranka se je pravočasno pritožila proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi tako, da sodbo v izpodbijanih točkah izreka spremeni ter tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrne. Podrejeno pa je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanih točkah razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

9. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih pritožbenih stroškov.

_**K odločitvi o pritožbi**_

10. Pritožba ni utemeljena.

_**O "pooblastilih" stečajne upraviteljice**_

11. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je Licenčno pogodbo kot zakonita zastopnica tožene stranke, nad katero je bil v trenutku podpisa pogodbe začet stečajni postopek, podpisala stečajna upraviteljica. Stečajni upravitelj v skladu z določilom drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka in ga zastopa, pri čemer lahko v skladu z določilom 5. točke tega določila poleg poslov, ki so potrebni za oblikovanje in unovčenje stečajne mase, sklepa tudi druge pravne posle, ki jih insolventni dolžnik lahko izvede v skladu z določili ZFPPIPP.

12. Stečajno sodišče je v stečajnem postopku 13. 4. 2016 izdalo sklep, s katerim je toženi stranki dovolilo nadaljevati poslovanje (317. člen ZFPPIPP v zvezi s 315. členom ZFPPIPP). Nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika pomeni nadaljevanje proizvodnje oziroma opravljanje drugih poslov iz dejavnosti stečajnega dolžnika.4 Stečajna upraviteljica je torej lahko sklepala vse pravne posle iz dejavnosti stečajnega dolžnika. Pri tem je treba upoštevati, da je glavni namen dovolitve nadaljevanja poslovanja in vodilo stečajnega upravitelja pri sklepanju poslov doseči ugodnejše pogoje za prodajo premoženja stečajnega dolžnika, ki se uporablja pri tem poslovanju, kot poslovne celote (peti odstavek 317. člena ZFPPIPP).

13. Pri presoji veljavnosti pravnih poslov, ki jih sklene zakoniti zastopnik pravne osebe – v tem primeru stečajna upraviteljica, in pravnih posledic morebitnih prekoračitev "pooblastil" s strani zakonitega zastopnika pravne osebe, je treba upoštevati določila Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in ne splošnih pravil OZ o prekoračitvi pooblastil (72. člen OZ). Med pooblaščenci in zakonitimi zastopniki pravnih oseb (t. i. korporacijski zastopniki) je namreč bistvena razlika. Upravičenje slednjih za zastopanje namreč ni omejeno.5 V skladu z določilom 32. člena ZGD-1 lahko zastopnik opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, pri čemer statutarna ali druga omejitev nima pravnega učinka proti tretjim osebam. Od opisanega splošnega pravila veljata dve skupni izjemi: (i) upravičenje za zastopanje je omejeno na delovanje, ki je v skladu z namenom družbe in v primerih, ko je statutarno dogovorjeno skupno zastopanje.6 Poleg navedenega so v skladu z določilom petega odstavka 6. člena ZGD-1 pravni posli, ki jih sklene družba s tretjimi osebami in s katerimi prekorači v registru vpisano dejavnost ali sicer dovoljene posle, veljavni, razen če je tretja oseba vedela ali bi morala vedeti za prekoračitev, pri čemer navedba dejavnosti v registru še ne pomeni, da je tretja oseba vedela ali bi morala vedeti za prekoračitev.

14. V tem primeru ni mogoče zaključiti, da bi bila sklenitev Licenčne pogodbe, s katero se ureja prenos pravic v zvezi s kabelsko retransmisijo na kabelskega operaterja izven namena delovanja družbe. Tožena stranka je namreč med drugim opravljala tudi dejavnost kabelske retransmisije televizijskih programov. Sklenitev tega posla je tako z vidika vsebine nedvomno v okviru dejavnosti tožene stranke in v okviru poslov, ki jih je oziroma bi jih v skladu z določili ZASP morala sklepati tožena stranka v zvezi s svojim poslovanjem (tretji odstavek 6. člena ZGD-1). Ker gre za posel iz dejavnosti tožene stranke, je tako takšen posel dovoljen v okviru nadaljevanja poslovanja. V razmerju do tretje osebe (tožeče stranke) je bil tako ta posel veljavno sklenjen in pogodbeni stranki zavezuje.

15. Morebitna zmotna presoja upraviteljice o potrebnosti oziroma nujnosti sklenitve zadevnega pravnega posla za nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika (ker se je nanašal na ureditev razmerij iz opravljanja dejavnosti za nazaj) za samo veljavnost pravnega posla v razmerju do tožeče stranke ni pravno odločilna. Prav tako za odločitev o veljavnosti pravnega posla niso odločilne morebitne zatrjevane kršitve enakega obravnavanja upnikov, oškodovanje upnikov in stečajnega dolžnika in niti zatrjevane nepravilnosti pri delu stečajne upraviteljice. Zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo posebej opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker sklenitev Licenčne pogodbe ne predstavlja pravnega posla v skladu z določili četrtega odstavka 318. člena ZFPPIPP,7 posebno soglasje stečajnega sodišča k sklenitvi navedenega pravnega posla, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni bilo potrebno. Zato je tudi zmotno pritožbeno stališče, da je Licenčna pogodba nična, ker stečajno sodišče k njeni sklenitvi ni dalo soglasja.

17. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bila Licenčna pogodba veljavno sklenjena in da toženo stranko zavezuje (_"pacta sunt servanda,"_ 9. člen OZ).

_**O Licenčni pogodbi**_

18. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje jasnim in pravilnim razlogom sodišča prve stopnje o vsebini in pomenu Licenčne pogodbe, kot je zapisana. Pogodba namreč ustvarja medsebojne pravice in obveznosti pravdnih strank po pravilu _"pacta sunt servanda"_ (9. člen OZ). Tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, da je bila tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe (pred podpisom) seznanjena z njenim stališčem, da pogodba naj ne bi veljala za programe tožeče stranke. Licenčna pogodba je bila sklenjena v pisni obliki (705. člen v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ).8 Tožena stranka je Licenčno pogodbo podpisala in jo zato zavezuje.

19. Zmotno je stališče, da se pri razlagi pravnih učinkov izraženega pridržka smiselno uporabljajo določbe Dunajske konvencije o pridržku. Dunajska konvencija ureja mednarodne pogodbe med državami (1. člen v zvezi z a. točko 2. člena Dunajske konvencije). Licenčna pogodba ni mednarodna pogodba. Dunajska konvencija spada v mednarodno javno pravo. Institutov mednarodnega javnega prava se kar tako enostavno ne da preslikati na področje pogodbenega prava. Dunajska konvencija zato na razmerje med pogodbenimi strankami nima nobenega učinka.

20. Nesporno dejstvo je, da se tožeča stranka ni strinjala s Pridržkom. Izvajanje tožene stranke, da je bila tožnica s Pridržkom seznanjena, zato naj bi nastopili učinki, ki jih določa Dunajska konvencija, je višje sodišče zavrnilo zgoraj. Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe. V prvem odstavku 18. člena Licenčne pogodbe so stranke določile, da vse priloge k tej pogodbi predstavljajo sestavni del te pogodbe (in so navedene na koncu pogodbe kot priloge 1, 2a, 2b, 3, 4). Med njimi ni Pridržka. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člena OZ). Nadalje je nesporno dejstvo, da je Licenčna pogodba sklenjena in med strankama pravno učinkuje. Stranke so z Licenčno pogodbo med seboj uredile pretekle zadeve v zvezi z licenco za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano kabelsko retransmisijo programov javnih izdajateljev programov v okviru kabelske koordinacije EBU v Sloveniji, in sicer za obdobje od 10. oktobra do 31. 12. 2014 (gl. Uvodne ugotovitve in 12. člen Licenčne pogodbe).9 Tožena stranka v njej nastopa kot eden od operaterjev, ki se je javnim izdajateljem (oboje v smislu Uvodnih ugotovitev Licenčne pogodbe), konkretno tistim in za tiste programe, ki so navedeni v Prilogi št. 1 (med njimi so tudi trije programi tožnice: TVSLO1, TVSLO2 in TVSLO3), zavezala plačati nadomestilo v zameno za izvajanje licence za kabelsko retransmisijo skladno z 8. členom Licenčne pogodbe.10

21. V okviru materialnopravne presoje Licenčne pogodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre pri Pridržku le za ponovitev salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe. Zaveza tožene stranke iz Licenčne pogodbe namreč brez Pridržka ne bi bila nič drugačna. Iz Pridržka izhaja, da je z njim tožena stranka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s _"... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTV Slo programov,"_ zato daje izjavo o pridržku glede tistih določb Licenčne pogodbe (in njenih prilog), ki vzpostavljajo odplačnost razširjanja programov, ki jih je izdajal javni zavod Radiotelevizija Slovenija, in si pridržuje pravico do brezplačnega razširjanja RTV Slo programov v skladu z določbami ZMed, pri čemer se tovrstno ravnanje ne more upoštevati kot kršitev Licenčne pogodbe.

22. Po mnenju pritožbenega sodišča v Licenčni pogodbi zapisana salvatorična klavzula predstavlja tipično salvatorično klavzulo, katere namen je, da katerakoli določba pogodbe, za katero bi sodišče, upravni organ ali pristojni regulator ugotovil, da je neveljavna ali neizvedljiva, ne vpliva na preostali del pogodbenih obveznosti in pravic, če se nanje ne nanaša, neveljavno ali neizvedljivo pogodbo pa stranki nadomestita z veljavnim in izvedljivim določilom, ki je po svojem poslovnem, pravnem in komercialnem namenu najbližje neveljavnemu in neizvedljivemu določilu. Če bi torej bilo pravno stališče tožene stranke pravilno, do tožeče stranke ne bi imela obveznosti plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo njenih treh programov že zaradi salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe.

23. Zato, upoštevajoč izraženo pravno stališče v prejšnjih točkah razlogov, sodišče druge stopnje sprejema odločitev sodišča prve stopnje, da Pridržek v tem primeru nima pravnih učinkov. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi pritožbeno neizpodbijane zaključke sodišča prve stopnje o pomenu določila 112. člena ZMed.

**O ugovoru zastaranja**

24. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s podpisom Licenčne pogodbe in ob upoštevanju obrazložitve, da enostranski pridržek k Licenčni pogodbi nima pravnih učinkov, pripoznala svojo obveznost za plačilo obveznosti iz naslova kabelske retransmisije. Pripoznava je bila, kot je izčrpno in pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, jasna izrecna in brezpogojna. Kot takšna pa v skladu z določilom prvega odstavka 341. člena OZ predstavlja odpoved zastaranju.

25. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev iz Licenčne pogodbe predstavlja terjatev iz gospodarske pogodbe, ki zastara v treh letih (prvi odstavek 349. člena OZ). Vtoževane terjatve so v tem primeru v skladu z določilom osme točke 10. člena Licenčne pogodbe zapadle v plačilo 30. 8. 2016 (obročna plačila). Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila tožba v tem postopku vložena šele 2. 9. 2019. Tega dne je bila v pravdnem postopku, ki se je nadaljeval po vloženem ugovoru v postopku po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, vložena dopolnitev tožbe. Postopek, ki je v skladu z določilom 365. člena OZ vplival na pretrganje zastaranja, se je v tem primeru začel že 30. 4. 2019 z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Le očitno pomotna navedba sodišča prve stopnje, da je bila vložena tožba 30. 4. 2016 in ne pravilno predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa na pravilnost odločitve sodišče prve stopnje ne vpliva. Zastaranje namreč v skladu z določilom 365. člena OZ pretrga vsako ravnanje upnika proti dolžniku pred sodiščem. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da vtoževana terjatev ni zastarana.

26. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena od uveljavljanih, niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**

27. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

28. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Zato mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (OT) ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 185.845,95 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 1.875 točk za odgovor na pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (28,75 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.322,58 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 1.393,55 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.393,55 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Stečajni postopek je bil uveden 21. 5. 2014. 2 Računa sta bila izdana pred podpisom pogodbe. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje pojasnila, da je temu bilo tako, ker je sam postopek podpisa pogodbe trajal daljše obdobje. 3 Sklep o potrditvi prisilne poravnave je bil izdan 28. 11. 2011. 4 N. Plavšak, Komentar Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Tax-Fin-Lex, Ljubljana 2017, str. 700. 5 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 203, komentar k 72. členu, str. 445. 6 N. Plavšak, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, komentar k 32. členu ZGD-1, str. 204. 7 Posebno soglasje stečajnega sodišča je v skladu z določilom četrtega odstavka 318. člena ZFPPIPP potrebno za: (1) najem posojila ali kredita, (2) poroštvo ali aval, ki ga da stečajni dolžnik, (3) dovolitev ustanovitve ločitvene pravice na premoženju stečajnega dolžnika, (4) drug posel v zvezi z nadaljevanjem poslovanja stečajnega dolžnika, če sodišče tako določi s sklepom, s katerim dovoli nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika. 8 Primerjaj, K. Podobnik v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str.: 65. - 66. 9 Sodišče druge stopnje opozarja na določbo drugega odstavka 113. člena ZMed, ki določa, da lahko operater prenaša in oddaja programe le na podlagi pisne pogodbe ali drugega dokumenta, iz katerega je razvidna urejenost avtorskopravnih razmerij z imetniki pravic do teh programov, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, ali z zakonom. 10 Enako stališče je bilo oblikovano v sodbah VSL V Cpg 469/2021 z dne 18. 11. 2021 in V Cpg 537/2021 z dne 15. 12. 2021.