Jedro

Hipodrom je stadion, namenjen konjeniškemu športu, in v smislu določb ZSpo in ZGO-1 predstavlja objekt. Zato je zemljišče, na katerem se nahaja, zazidano stavbno zemljišče, podržavljena stavbna zemljišča pa se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca; da predmetni objekt ni v lasti upravičenca, pa v zadevi niti ni sporno.

Prvostopenjski organ bi mogel za predmetno asfaltirano cesto, ki je nekategorizirana cesta, in s tem šteje za tako prometno površino, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine , šteti, da je objekt. Zaradi okoliščin, da cesta nima takega pomena za promet ter take povezovalne funkcije, kot to velja za javne (kategorizirane) ceste, še ni mogoče zaključevati, da ne šteje za objekt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se pok. A.A. kot upravičenki vrne v last in posest zemljišče s parc. št. 85/7 k.o. ..., travnik v izmeri 451 m2 ter da je zavezanka za vračilo Občina Komenda, in da je navedena upravičena do odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) v nominalni vrednosti 601,19 DEM v protivrednosti EUR za podržavljeno zemljišče: 294 m2 parc. št. 85/1 k.o. ..., sedaj parc. št. 85/8 k.o. ..., v izmeri 57 m2 in parc. št. 85/4 k.o. ..., v izmeri 237 m2, za katero je zavezanec SOD. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je o zahtevi za vračilo podržavljenega zemljišča, ki je predmet odločbe, že odločil s 4. in 5. točko izreka delne odločbe z dne 9. 12. 2008 ter upravičenki za podržavljena zemljišča priznal odškodnino v obveznicah SOD, in sicer za zemljišče s parcelno št. 85/4 in 85/5 (sedaj 85/7 in 85/8). V pritožbenem postopku sta bili z odločbo drugostopenjskega organa 4. in 5. točka izreka odločbe organa prve stopnje z dne 9. 12. 2008 odpravljeni, zadeva pa vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V skladu z napotkom drugostopenjskega organa je v ponovnem postopku prvostopenjski organ dopolnil ugotovitveni postopek in dne 10. 6. 2009 opravil ustno obravnavo z ogledom na kraju samem. Na ustni obravnavi je bilo ugotovljeno, da je zemljišče s parcelno št. 85/4 v pretežnem delu asfaltirana cesta, ki glede na dopis Občine Komenda z dne 1. 6. 2009 ni kategorizirana kot javna cesta, je pa v zemljiški knjigi vknjižena kot pot v lasti Občine Komenda. Za del zemljišča parcele 85/4 je bilo ugotovljeno, da predstavlja zelenico. Glede zemljišča s parcelno št. 85/5 pa je bilo na ustni obravnavi ugotovljeno, da zemljišče v sredinskem delu leži v območju steze hipodroma, v severozahodnem in jugozahodnem delu pa je v naravi travnik. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je organ s sklepom z dne 14. 9. 2009 določil izvedenca ter mu naložil, da v naravi določi parcelne meje zemljišč s parcelnima št. 85/4 in 85/5 ter nato opravi parcelacijo parcele št. 85/5 tako, da bo zemljišče, ki se nahaja v območju steze hipodroma, prejelo novo parcelno št., izdela pa naj tudi skico terenske meritve in katastrski prikaz s spremembami. Izvedenec je 27. 1. 2010 upravnemu organu posredoval skico terenske meritve za parceli št. 85/5 in 85/4, kopijo katastrskega prikaza s spremembami za parcelo št. 85/5 in določitev površin za parcele, ki so zaradi parcelacije nastale iz parcele 85/5. Dne 8. 3. 2010 je bilo izdelano poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve. V tem je bilo navedeno, da iz parcelacije in izračuna površin izhaja, da ima zemljišče, ki je del steze hipodroma, novo parcelno št. 85/8, travnik v izmeri 57 m2, del zemljišča s parcelno št. 85/5, ki se nahaja izven steze hipodroma, pa parcelno št. 85/7, travnik v izmeri 451 m2. Iz skice terenskih meritev za parcelno št. 85/4, pot v izmeri 237 m2 pa izhaja, da del te parcele v naravi res predstavlja zelenico; gre za ozek pas zemljišča na severovzhodnem delu, katerega skupna površina znaša 25 m2. Glede na tako dejansko stanje je bilo v poročilu zaključeno, da ni ovir, da se v naravi vrne parcelna št. 85/7, travnik v izmeri 451 m2. Glede preostalega tega zemljišča (57 m2), ki ima po parcelaciji parcelno št. 85/8, pa je bilo zaključeno, da se nahaja v stezi hipodroma in ga ni mogoče vrniti v naravi. To zemljišče je namreč del športnega objekta v smislu 17. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo) ter v smislu 2. člena, točka 1.5.1. in točka 1.9.3. Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tudi zazidano stavbno zemljišče, zato obstajajo ovire za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Za ta del zemljišča upravičenki pripada odškodnina v obveznicah SOD. Zaključeno je bilo tudi, da v naravi ni mogoče vrniti parcele št. 85/4, pot v izmeri 237 m2, ki je v naravi asfaltirana cesta, z izjemo ozkega pasu na severovzhodnem delu, ki je zelenica. Ne glede na to, da ne gre za kategorizirano občinsko cesto in zato ne za javno cesto v smislu določb Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC), pa je zemljišče cesta v smislu 1. točke prvega odstavka 14. člena tega zakona in tudi grajeno javno dobro lokalnega pomena v smislu določbe 2. člena, točka 2.2. ZGO-1. Gre namreč za objekt, katerega uporaba je namenjena vsem. Asfaltirana površina zemljišča predstavlja objekt in s tem zazidano stavbno zemljišče, ki ni v lasti upravičenke, zato obstajajo ovire za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen. To pa ne velja le za asfaltirano površino, ampak tudi za ozek pas zelenice. Ob smiselni uporabi 26. točke 14. člena ZJC, ki določa, da je cestni svet največ dva metra širok zemljiški pas ob cesti, je namreč treba šteti, da v tem primeru zelenica predstavlja del cestnega sveta, ki je nujen za redno vzdrževanje in uporabo ceste. Zato je tudi ta del zemljišča (širok le cca 1 m) treba šteti kot celoto skupaj z asfaltiranim delom cestišča, ki kot tak predstavlja objekt ceste in s tem zazidano stavbno zemljišče, katerega vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen ni možno. Zato za to zemljišče pripada upravičenki odškodnina v obveznicah SOD. Tožnik je v pripombah na poročilo vztrajal, da je v naravi treba vrniti tudi parceli št. 85/8 in 85/4 ter navajal, da steza hipodroma ni športni objekt in da naknadno vzpostavljena ovira za vračilo nepremičnine v naravi pomeni neustaven poseg v pričakovano upravičenje denacionalizacijske upravičenke ter kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine. Po njegovem mnenju gradnja pomeni nedovoljeno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Izvedenec gradbene stroke bi moral ugotoviti, ali je na parceli 85/8 zgrajen objekt ter ali je bil zgrajen do uveljavitve ZDen. Na vrnitvi v naravi parcele 85/4 pa je vztrajal, ker ne gre za kategorizirano cesto, del zemljišča, ki v naravi predstavlja zelenico, pa tudi ni del cestnega telesa, ker ne gre za javno cesto. Občina Komenda pa je nasprotovala vračilu v naravi parcele št. 85/7. Upravni organ je presodil, da so pripombe neutemeljene. Pri tem se je skliceval tudi na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da je upoštevno stanje nepremičnin v času vračanja in da je ugotovitev statusa zemljišča predvsem pravno vprašanje (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 612/2000), zato je presodil, da postavitev izvedenca gradbene stroke ni potrebna.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 8. 4. 2011 zavrnilo pritožbe tožnika, B.B. in Občine Komenda zoper odločbo prvostopenjskega organa. Drugostopenjski organ se je v celoti strinjal tudi z razlogi prvostopenjskega organa, zavrnil pa je tudi pritožbeno navedbo tožnika, da je nična izvensodna poravnava z dne 7. 10. 2004, s katero je prešla prejšnja parcela 85/5 v last Občine Komenda, ob presoji, da ta okoliščina ni v ničemer vplivala na obliko vrnitve te parcele upravičenki.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnih predpisov, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče na podlagi opravljene glavne obravnave in na njej izvedenih dokazov s sodbo odpravi izpodbijano odločbo ter zato, ker to dopušča narava stvari in ker dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, samo odloči o stvari, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka oziroma podrejeno, naj s sodbo izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek. Navaja, da je zahteval vračilo predmetnega dela podržavljene parcele št. 85/1 v naravi, kar je primarna oblika denacionalizacije, plačilo odškodnine je zgolj izjema. Vztraja, da za vrnitev v naravi parcel 85/8 in 85/4 ovire niso podane, kajti v času uveljavitve ZDen ovir za vračilo teh nepremičnin v naravi ni bilo. Ne strinja se z ugotovitvijo prvostopnega organa, da parcela št. 85/8 predstavlja del športnega objekta v smislu 17. člena ZSpo, saj steza hipodroma že glede na samo definicijo objekta v 1. točki 2. člena ZGO-1 ne ustreza opredelitvi športnega objekta v navedeni zakonski določbi. Parcela predstavlja nezazidano stavbno zemljišče, zaradi česar ovir za vračilo v naravi ni. Poleg tega pa naknadno vzpostavljena ovira za vrnitev nepremičnin v naravi predstavlja neustaven poseg v pričakovano upravičenje denacionalizacijskih upravičencev. Z zavrnitvijo zahteve za vrnitev navedene podržavljene nepremičnine v naravi bi bila tožniku kršena ustavna pravica do zasebne lastnine, ki je varovana po 33. členu Ustave RS. Poleg tega je bila parcela št. 85/5 predmet pravnega posla, izvensodne poravnave, sklenjene 7. 10. 2004 med Občino Komenda in ... Navedeni pravni posel je skladno z določbo 88. člena ZDen pravno neupošteven in ničen, saj glede na datum sklenitve pomeni nedovoljeno razpolaganje z nepremičninami, ki so predmet vračanja v tem denacionalizacijskem postopku. Tudi glede parcele št. 85/4 je tožnik v postopku vztrajal pri vrnitvi v last in posest. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, ne gre za kategorizirano občinsko cesto. Ovira za vrnitev v naravi ni izkazana vsaj glede dela parcele, ki predstavlja zelenico (severovzhodni del parcele, dolžine približno 25 m in širine 1 m). Prvostopenjski organ se ne bi mogel sklicevati na to, da naj bi bil ta del parcele sestavni del asfaltirane ceste, kajti le za javno cesto velja, da jo poleg cestnega telesa sestavlja tudi cestni svet; javna cesta, kot jo določata prvi in drugi odstavek 13. člena Zakona o javnih cestah, pa mora biti kot javno dobro v lasti države oziroma občine vpisana tudi v zemljiški knjigi. Za obravnavano parcelo pa to ne velja, saj v zemljiški knjigi takega vpisa ni. Iz navedenih razlogov je po mnenju tožnika izpodbijana delna odločba v točkah 3. in 4. izreka nezakonita in nepravilna.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadetima strankama poslalo v odgovor Občini Komenda in SOD. SOD na tožbo ni odgovorila. Občina Komenda pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču predlaga, naj zadevo združi z zadevo, ki se pri tem sodišču vodi pod opr. št. I U 920/2011. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so podane ovire za vračilo v naravi nepremičnin s parc. št. 85/8 in 85/4, obe k.o. ... (ki predstavljata del podržavljene nepremičnine s parc. št. 85/1 navedene k.o.).

Ni sporno, da nepremičnina s parc. št. 85/8 (po podatkih izpodbijane odločbe v izmeri 57 m2) v naravi predstavlja del (steze) hipodroma. Ker ta predstavlja športni objekt v smislu 17. člena ZSpo ter objekt v smislu določb ZGO-1, je prvostopenjski organ zaključil, da je podana ovira za vračilo v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen. Z njegovim zaključkom se sodišče strinja. Po 17. členu ZSpo so športni objekti za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori. Po 2. členu ZGO-1, točka 1.5.1. pa štejejo med objekte v javni rabi tudi javne površine, kot so javna cesta, ulica, igrišče, parkirišče, park, zelenica, rekreacijska površina in podobna površina. Hipodrom je stadion (to je prostor za športna tekmovanja, športne prireditve), namenjen konjeniškemu športu. To pa pomeni, da v smislu citiranih določb ZSpo in ZGO-1 predstavlja objekt. Zato je zemljišče, na katerem se nahaja, zazidano stavbno zemljišče (drugi odstavek 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 179. člena Zakona o urejanju prostora), podržavljena stavbna zemljišča pa se po drugem odstavku 32. člena ZDen ne vračajo, razen če je na njih zgrajeni trajni objekt v lasti upravičenca; da predmetni objekt ni v lasti upravičenca, pa v zadevi niti ni sporno. Ob povedanem sodišče tako ne sprejema kot utemeljene tožbene navedbe, da hipodrom ne predstavlja (športnega) objekta.

Prav tako ni sporno, da nepremičnina s parc. št. 85/4 (v izmeri 237 m2) v naravi predstavlja asfaltirano cesto ter v delu (cca 25 m2) zelenico, ki se nahaja v zemljiškem pasu širine 1 m ter dolžine 25 m ob navedeni cesti. Sporno tudi ni, da to ni kategorizirana občinska cesta, in da je po zemljiškokatastrski vrsti rabe pot. Ker je asfaltirana cesta objekt ter ker v objekt ceste poleg asfaltiranega dela cestišča spada tudi zemljiški pas ob cesti, asfaltirana cesta pa ni v lasti upravičenke, je prvostopenjski organ zaključil, da je (tudi) za vračilo v naravi parc. št. 85/4 podana ovira po drugem odstavku 32. člena ZDen. Tudi navedenemu zaključku prvostopenjskega organa sodišče pritrjuje. Cesta je vsaka tako zgrajena ali utrjena površina, da jo kot prometno površino lahko uporabljajo vsi ali določeni udeleženci v prometu pod pogoji, določenimi z zakonom in drugimi predpisi (1. točka prvega odstavka 14. člena ZJC). Zato je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ mogel za predmetno asfaltirano cesto, ki je nekategorizirana cesta (in tako v smislu določbe 2. točke prvega odstavka 14. člena ZJC sicer ne šteje za javno cesto), s tem pa (po določbi 4. točke prvega odstavka 14. člena ZJC) šteje za tako prometno površino, na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine (gozdne ceste, dovozne ceste in pristopi do objektov ter zemljišč, funkcionalne prometne površine ob objektih, avtobusne postaje, ceste v zasebni lasti in podobne), šteti, da je objekt. Tudi po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost štejejo med (nezahtevne) objekte med drugim utrjene dovozne poti dolžine do 300 m in širine do 4 m. Zaradi okoliščin, da cesta nima takega pomena za promet ter take povezovalne funkcije, kot to velja za javne (kategorizirane) ceste, ter s tem v zvezi, da za tako cesto ne veljajo v celoti tehnični in drugi standardi za graditev in vzdrževanje, za nekategorizirano cesto tako še ni mogoče zaključevati, da ne šteje za objekt, kot to zmotno meni tožnik. Sodišče pa se s tožnikom tudi ne strinja, da bi cestni svet kot zemljiški pas, ki poteka vzdolž asfaltiranega dela cestišča, ne mogel predstavljati dela nekategirizirane ceste, kot je bilo ugotovljeno, da se vzdolž asfaltiranega dela cestišča na dolžini 25 m nahaja na predmetni parceli 85/4; določbe 13. člena ZJC je namreč treba razlagati v pomenu, da tam navedene sestavne dele (med drugim cestni svet) javna cesta ima, in ne, da takih delov nekategorizirana cesta ne more imeti (cestno telo, cestni svet itd.). Zemljišče, na katerem je objekt zgrajen, pa je zazidano stavbno zemljišče ter kot tako izključeno iz vračanja v naravi (drugi odstavek 32. člena ZDen).

Kolikor pa tožnik še zatrjuje, da naknadno vzpostavljena ovira za vrnitev nepremičnin v naravi predstavlja neustaven poseg v pričakovano upravičenje denacionalizacijskih upravičencev ter da bi bila z zavrnitvijo zahteve za vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi tožniku kršena ustavna pravica do zasebne lastnine, varovana po 33. členu Ustave, pa sodišče odgovarja, da je po ustaljeni upravnosodni praksi tudi Vrhovnega sodišča RS za odločanje o obliki vračanja podržavljenega zemljišča v zvezi z ugotavljanjem ovir po drugem odstavku 32. člena ZDen odločilno, ali je v času vračanja na zemljišču dejansko objekt, ki ni v lasti upravičenca (npr. sodbe X Ips 375/2007 z dne 26. 5. 2010, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007, X Ips 409/2010 z dne 27. 1. 2011). Če vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ni možna, upravičencu pripada odškodnina (drugi odstavek 2. člena ZDen). To pa pomeni, da upravičencu, ki mu v skladu z zakonom ni mogoče priznati kot načina denacionalizacije vrnitve podržavljenega premoženja v naravi, pač pa se mu lahko prizna v odškodnini (kdaj se lahko premoženje vrne v naravi in kdaj v odškodnini, namreč določa ZDen s kogentnimi pravili), s tem ni poseženo v njegovo pravico do denacionalizacije ter v njegovo ustavno pravico do lastnine. Tudi Ustavno sodišče pa je že zavzelo stališče, da sta oba načina denacionalizacije v pravnem smislu izenačena.

Zaradi obstoja ovire za vrnitev nepremičnin v naravi po drugem odstavku 32. člena ZDen tudi s strani tožnika zatrjevana ničnost pravnega posla - izvensodne poravnave, sklenjene dne 7. 10. 2004 med Občino Komenda in .., katere predmet je bila tudi parc. št. 85/5, ne vpliva na odločitev v zadevi. Ob morebitni ugotovljeni ničnosti pravnega posla bi namreč dejanske okoliščine, zaradi katerih je bila ovira za vrnitev v naravi ugotovljena, tj. da je na zemljišču dejansko objekt, ki ni v lasti upravičenca, ostale nespremenjene.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zakonitost izpodbijane odločbe je sodišče moglo preizkusiti na podlagi dokazov, izvedenih v upravnem postopku. Ker dokazov ni bilo potrebno ne ponavljati, ne dopolnjevati, saj so bila vsa za odločitev relevantna dejstva v upravnem postopku pravilno in popolno ugotovljena, je odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika in stranke z interesom Občine Komenda je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem (med drugim) v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče ni sledilo predlogu stranke z interesom Občine Komenda za združitev predmetnega postopka s postopkom v zadevi I U 920/2011, ker v zadevi I U 920/2011 tožnik izpodbija drug upravni akt.