V obravnavani zadevi se tožnikove posplošene, torej nekonkretizirane navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov v upravnem postopku očitno nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške. Kot take pa ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti.
Tožba se zavrne.
Izpodbijani sklep
1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega in devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 24. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka).
2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (9. 12. 2025) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere izhaja, da je Republika Hrvaška vanjo tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito vnesla že 1. 12. 2025. Zato je tožena stranka tej državi 15. 12. 2025 v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala zahtevek za ponovni sprejem tožnika in od nje 24. 12. 2025 prejela odgovor, da je na podlagi petega odstavka 20. člena navedene uredbe odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.
3.V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru (21. 1. 2026). Iz njih je razvidno, da se ne želi vrniti na Hrvaško, ker je bila njegov cilj Slovenija. Poleg tega so ga hrvaški policisti aretirali in mu prisilno odvzeli prstne odtise. Glede na to, kako so ravnali z njim, ga vsakič, ko zagleda policista, zgrabi panika. Na Hrvaškem je tri dni bival v azilnem domu v Zagrebu. Tam so z njim ravnali v redu, vendar je bil že v Gani njegov cilj Slovenija.
4.Tožena stranka izpostavlja, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj pristojnost določajo merila iz III. poglavja Uredbe Dublin III.
5.Ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 155/2023 niso odločilne tožnikove izjave o ravnanju hrvaške policije, saj je bistveno, kako so oblasti ravnale z osebami, ki so imele status prosilca za mednarodno zaščito.
6.V zvezi s tožnikovimi izjavami, da ga je policija Republike Hrvaške prisilila k oddaji prstnih odtisov, se tožena stranka sklicuje na 9. in 14. člen Uredbe (EU) št. 603/20132 (v nadaljevanju Uredba 603/2013) in stališča Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 194/2023.
7.Tožena stranka še ugotavlja, da iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi se na Hrvaškem znašel v hudem materialnem pomanjkanju, ko je imel status prosilca. Zato ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo ob predaji podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in da so v tej državi sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno odločitev, pa tožnik ni navajal.
Trditve strank
8.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po prvem po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in obravnavo svoje prošnje za mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.
9.Po tožnikovem mnenju iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katero merilo po Uredbi Dublin III je bilo uporabljeno glede predaje, saj odvzem prstnih odtisov po Uredbi 603/2013 ni okoliščina, ki sama po sebi vzpostavlja odgovornost Republike Hrvaške. Pri tem je treba vzeti v obzir tožnikove navedbe na osebnem razgovoru, iz katerih izhaja, da na Hrvaškem ni imel namena podati prošnje ali namere zanjo, saj je bila njegova ciljna država Slovenija. Hrvaški policisti so tožnika v nasprotju z Uredbo 603/2013 prisilili v odvzem prstnih odtisov, saj ni zaprosil za mednarodno zaščito. V takih okoliščinah bi morala tožena stranka od hrvaških organov pridobiti dokumentacijo glede tožnikovega postopka za priznanje mednarodne zaščite.
10.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa. Opozarja, da je bil odvzem prstnih odtisov skladen z evropsko zakonodajo in da je iz tožnikovih izjav razvidno, (1) da po tem na Hrvaškem ni imel težav z uradnimi osebami, (2) da je bil nastanjen v hrvaški azilni dom in (3) da mu gibanje ni bilo omejeno.
Dokazni postopek
11.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.
Presoja tožbe
12.Tožba ni utemeljena.
13.Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:
14.V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
15.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)3. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III4. Tožnik smiselno trdi, da je ta presoja napačna, saj v Republiki Hrvaški ni vložil prošnje za mednarodno zaščito ali namere zanjo.
16.V zvezi s tem sodišče najprej pojasnjuje, da se v postopku določanja odgovorne države članice, ki poteka v državi članici, v kateri je bila prošnja vložena (člen 20(5)), kot neposredni dokaz šteje pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s členom 9 uredbe "Eurodac" (prva alineja 1. točke II. točke Priloge II Uredbe Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003)5. To pomeni, da se kot formalni dokaz, ki določa odgovornost v skladu z Uredbo Dublin III, šteje tudi pozitivni rezultat iz sistema Eurodac, kolikor ni ovrženo z dokazom o nasprotnem (točka (i) točke (a) tretjega odstavka 22. člena Uredbe Dublin III).
17.V obravnavani zadevi je iz podatkov sistema Eurodac razvidno, da je tožnik pri omembi Republike Hrvaške opredeljen s sklicno številko (case ID) "1", kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi v tej državi že ob prvem prihodu vzeti kot prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let [...] (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe 603/2013)6, torej državljanu tretje države, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, kot je opredeljena v členu 2(h) Direktive 2011/95/EU, glede katere dokončna odločitev še ni bila sprejeta (točka (a) prvega odstavka 2. člena Uredbe 603/2013). Poleg tega tožba ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da je bil tožnik v tej državi nastanjen v azilnem domu, kar izhaja tudi iz tožnikove izpovedi na glavni obravnavi, iz okoliščin obravnavane zadeve pa tudi ni razvidno, da je Republika Hrvaška tožnika obravnavala kot tujca, ki je na njenem ozemlju brez dovoljenja za prebivanje, in da mu je iz tega razloga omejila gibanje, kar bi bilo glede na takšen tek stvari utemeljeno pričakovati7, saj države članice osebe ne smejo pridržati le zato, ker je prosilka v skladu z Direktivo 2013/32/EU8 (člen 8(1) Direktive 2013/33/EU9). Navedeno tako potrjuje pravilnost presoje tožene stranke, da ima tožnik v Republiki Hrvaški položaj prosilca za mednarodno zaščito. V teh okoliščinah pa tožnik le z zatrjevanjem, da na Hrvaškem ni vložil prošnje, ni ovrgel učinka pozitivnega rezultata iz sistema Eurodac, in toženi stranki zaradi ugotovitve resničnega dejanskega stanja (prvi odstavek 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku) ni bilo treba predložiti prošnje za mednarodno zaščito ali namere zanjo, ki jo je tožnik vložil v tej državi; zato je sodišče zavrnilo tudi s tem povezan dokazni predlog. Ker je torej vzpostavljena odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje, je nastal položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III10, v katerem je kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji), po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena11 dolžna tudi obravnavati.12 Glede na navedeno sodišče ne dvomi, da bodo v tej državi spoštovane tožnikove procesne garancije v zvezi z dostopom do azilnega postopka, skladnost postopanja hrvaških organov s pravom EU pa ni v pristojnosti Upravnega sodišča Republike Slovenije.
18.Tožnik, ki bo v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, smiselno izpodbija tudi pravilnost stališča, da za predajo Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.
19.Pri tem je treba upoštevati, da med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Uredbe Dublin III, ki temelji na navedenem načelu in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) (sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo, 82. točka obrazložitve). To domnevo je mogoče izpodbiti v primerih iz navedenega drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in ko obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja (C-163/17, 87. točka obrazložitve).13
20.SEU je v zadevi C-392/22, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid, sprejelo tudi stališče, da mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom Unije, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici.
21.V zvezi z vzpostavitvijo dolžnosti države članice, da po potrebi na lastno pobudo upošteva navedene informacije, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 (13. točka obrazložitve) poudarilo, da je o (takem) dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo, kot izhaja iz prej povzete sodne prakse SEU, pritožnici (toženi stranki) mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.
1.Glede na stališče Vrhovnega sodišča, da je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
2.Ob upoštevanju navedenih stališč bi tako bile z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi bistvene le tožnikove navedbe o morebitnem ravnanju uslužbencev v hrvaškem azilnem domu in pomanjkljivostih pri namestitvi prosilcev. V zvezi s presojo, ali je bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema, je treba najprej ugotoviti, ali s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegajo minimalno stopnjo resnosti.
3.Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku ni razvidno upoštevno problematiziranje razmer v zvezi z namestitvijo prosilcev v hrvaškem azilnem domu. Nasprotno, tožnik je izjavil, da so v hrvaškem azilnem domu z njim v redu ravnali. V takih okoliščinah pa v obravnavani zadevi po presoji sodišča ni bila vzpostavljena obveznost tožene stranke, da preveri aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.
4.V zvezi z vsebino tožnikovih izjav lahko sodišče ob odsotnosti konkretiziranega tožbenega ugovora glede kršitve njegove pravice na osebnem razgovoru do obveščenosti (prvi odstavek 4. člena Uredbe Dublin III), le na splošno ugotovi, da je bil tožnik v postopku ustrezno informiran. Poleg tega je iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, razvidno, da ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru po 5. členu Uredbe Dublin III z dne 21. 1. 2026. To pomeni, da mu je bila v okviru tega procesnega dejanja omogočena seznanitev s pravno podlago predaje Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III in s tem povezanimi procesnimi jamstvi. Tožnik je torej imel možnost, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika razvidno, da mu je tožena stranka postavila več vprašanj zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. Glede na navedeno je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve vseh elementov, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, kar smiselno velja tudi za osebni razgovor po 5. členu Uredbe Dublin III.
5.V nadaljevanju je sodišče presojalo tožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Glede tega najprej pojasnjuje, da pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tega pa tožnik v upravnem postopku ni problematiziral. Celo nasprotno, iz njegovih izjav na osebnem razgovoru kot rečeno izhaja, da so v hrvaškem azilnem domu z njim v redu ravnali.
6.Glede ravnanja hrvaških policistov je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je s tem povezana presoja navedenih sistemskih pomanjkljivosti odvisna od okoliščin konkretnega primera. V obravnavani zadevi se tožnikove posplošene, torej nekonkretizirane navedbe o slabem ravnanju hrvaških policistov v upravnem postopku očitno nanašajo na policijsko obravnavo tožnika kot osebe, ki je nezakonito na ozemlju Republike Hrvaške, česar tožnik ne izpodbija določno. Kot take pa ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj upoštevnih sistemskih pomanjkljivosti.
7.Na glavni obravnavi je tožnik sicer izpovedal, da so ga policisti pretepali, vendar gre za nedovoljene novote. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena v zvezi z 52. členom ZUS-1 stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Te navedbe so bile nedvomno podane prepozno, saj tožnik s posplošeno trditvijo v izpovedbi na glavni obravnavi, "da to ni bilo zabeleženo v izjavi", ni navedel upravičenega razloga, zakaj jih ni podal že prej, še posebej ker je bil pred osebnim razgovorom poučen o zaupnosti postopka. Glede na navedeno je treba zamudo z navajanjem teh dejstev pripisati krivdi tožnika. Tudi če bi tožnikovo izpoved šteli za pravočasno, pa po presoji sodišča ne izkazuje tehtnih razlogov ne za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Tako kot tožnikova izjava v upravnem postopku je tudi njegova izpovedba na glavni obravnavi presplošna in ni podkrepljena z ustreznimi poročili o stanju na Hrvaškem, iz katerih bi izhajalo, da so prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite in do materialnih pogojev za sprejem. Glede tega je treba ponovno vzeti v obzir, da tožnik ni izpostavil nobenih težav v času bivanja v hrvaškem azilnem domu, izjavil je celo, da so z njim v redu ravnali.
8.V zvezi z upoštevnimi sistemskimi pomanjkljivostmi sodišče še ugotavlja, da iz trditvenega in dokaznega gradiva strank niso razvidni objektivni podatki relevantnih virov, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, s katerimi bi bil za Republiko Hrvaško ugotovljen obstoj take stopnje pomanjkljivosti azilnega sistema, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da oseb ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tovrstnih pomanjkljivosti ne vzpostavljajo tožnikove izjave v upravnem postopku glede odvzema prstnih odtisov, saj gre za ravnanje v skladu s prvim odstavkom 14. člena Uredbe 603/2013.
9.Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in zato ni dokazno podprto tožnikovo posplošeno stališče, da ima hrvaški azilni sistem sistemske pomanjkljivosti, ter tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države niti ne bi bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Ob takih okoliščinah toženi stranki torej ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju.
10.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.
-------------------------------
1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
2Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
3Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju."
4S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe v bistvu zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan (glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, Mengesteab, z dne 26. 7. 2017, 93. točka obrazložitve).
5UL. L 222, 5. 9. 2003, str. 3.
6Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev).
7Države imajo po ustaljenem mednarodnem pravu pravico nadzora nad vstopom tujcev, dovoljenji za njihovo bivanje in izgoni oziroma izročitvami (sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Vilvarajah in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 30. 10. 1991, 102. točka obrazložitve, in Chahal proti Združenemu kraljestvu z dne 15. 11. 1996, 73. točka obrazložitve).
8Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
9Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
10Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje
11Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec.
12Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo Sodišča Evropske unije C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici.
13Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
14SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 v zadevi Jawo odločilo, da bi bil ta posebej visoki prag resnosti dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev in zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno telesno ali duševno zdravje ali bi se znašla v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom (92. točka obrazložitve).
15Da bi razmere v hrvaškem azilnem domu dosegale tako intenzivnost, da bi bila standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.
16Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).
17V tem smislu Sodišče Evropske unije v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka).
18Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve).
19Prav tam (20. točka obrazložitve).
20Sodba Vrhovnega sodišča I Up 265/2023 (8. točka obrazložitve).
21Navedena določba daje pooblastilo državam članicam do takojšnjega odvzema prstnih odtisov vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj.
V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.
23Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).