Jedro

Pravice na podlagi invalidnosti lahko zavarovanec uveljavi le, če je pri njem prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju v času, ko je opravljal delo ali dejavnost, na podlagi katere je bil zavarovan, in ne v primeru (kot je tožnikov), ko zavarovanec že pred pričetkom dela (pridobitvijo lastnosti zavarovane osebe) za delo ni bil zmožen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 29. 7. 2008 in z dne 22. 10. 2008, s katerima je tožena stranka zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in priznajo ustrezne pravice. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče samo ugotovilo, da tožnik ni bil zmožen opravljati svoje registrirane dejavnosti, ki je tudi sedaj ni zmožen opravljati, že zato bi ga moralo razvrstiti v I. kategorijo invalidnosti. Ne glede na navedeno tožnik zaradi okvare noge ni zmožen za pomožna dela v gradbeništvu. Sodišče bi moralo pridobiti izvedensko mnenje specialista ortopeda, ki bi edini lahko ugotovil, da tožnik za delo ni zmožen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Tožniku je po podatkih v upravnem spisu doslej tožena stranka že šestkrat zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Nazadnje je bila s pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2500/2006 z dne 17. 12. 2008, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 113/2009 z dne 11. 6. 2009 potrjena zakonitost dokončne odločbe z dne 9. 8. 2006, s katero je bila zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena, ker tožnik za svoje delo kot samostojni podjetnik za dejavnost gradbeništva ni bil zmožen že ob nastopu dela oz. ob registraciji dejavnosti leta 1994, zato pri njem ni bilo mogoče ugotoviti zdravstvenih sprememb, nastalih med zavarovanjem, ki bi zmanjševale zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta.

Postopek za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja se je v obravnavani zadevi začel s predlogom osebnega zdravnika dne 15. 4. 2008, v katerem je navedel, da je tožnik po poklicu zidar, glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, je tožnikova trajna osebnostna spremenjenost pri primarno slabše diferencirani osebnosti. Navedel pa je tudi, da je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana, ne pa popolnoma izgubljena. Na podlagi mnenj invalidskih komisij je tožena stranka ponovno ugotovila, o čemer je bilo že pravnomočno razsojeno, da tožniku pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, ker pri njem med trajanjem zavarovanja, torej v času, ko je opravljal dejavnost samostojnega podjetnika, ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi bila zmanjšana tožnikova zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje, kar je kot pogoj za ugotovitev invalidnosti določeno v prvem odstavku 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

Sodišče v socialnem sporu po prvem odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) presoja ali je zavarovanec prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v zakonitem roku. Tožnik je v tožbi predlagal, da se preostala delovna zmožnost oz. invalidnost ugotovi s pridobitvijo izvedenskega mnenja. Izpovedal je, da se je v letu 1994 zavaroval kot samostojni podjetnik posameznik z gradbeno dejavnostjo. Sodišče prve stopnje je dejstva v zvezi s tožnikovo morebitno invalidnostjo in preostalo delovno zmožnostjo ugotavljalo najprej s pridobitvijo mnenja invalidske komisije II. stopnje, ki je po 261. členu ZPIZ-1 izvedenski organ tožene stranke, ki daje mnenje o invalidnosti v postopkih uveljavljanja pravic pri toženi stranki. Dopolnilno mnenje je invalidska komisija podala v ustrezni sestavi glede na tožnikove zdravstvene težave, senatu je predsedovala specialistka medicine dela, ostala člana sta bila specialist nevropsihiater in specialist ortoped, na teh področjih medicine se kažejo najbolj izrazite tožnikove zdravstvene težave, ki lahko vplivajo na zmožnost za delo. Po mnenju invalidske komisije pri tožniku ni bilo zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnih mest, kjer je delo opravljal v preteklosti, to je na delo „pomožnega delavca“ ter delo „kontrola vhodov in izhodov“, kar so bila tožnikova delovna mesta pri delodajalcu V. do avgusta 1991. Ponovno je invalidska komisija ugotovila, kar je že bilo odločeno s pravnomočno sodbo, da zaradi posledic bolezni za dejavnost samostojnega podjetnika ni bil zmožen že pred registracijo samostojne dejavnosti. Pravice na podlagi invalidnosti lahko zavarovanec uveljavi le, če pri njem med opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan, pride do sprememb v zdravstvenem stanju, ne pa v primeru, ko za določeno delo ali dejavnost ni bil zmožen že pred pričetkom oz. pred pridobitvijo lastnosti zavarovane osebe. Tudi iz izvedenskega mnenja specialistke psihiatrinje izhaja, da tožnik do izdaje izpodbijane dokončne odločbe dne 22. 10. 2008 ni bil invalid. V celoti je bil zmožen za pomožna dela ter za dela pri kontroli vhodov in izhodov. Obe mnenji, tako invalidske komisije kot specialistke psihiatrinje, je sodišče vročilo tožnikovemu pooblaščencu in ga pozvalo, da v določenem roku sporoči pripombe ter morebitne dodatne predloge. Na poziv se tožnik oz. pooblaščenec nista odzvala, tudi sodišče druge stopnje zato ne dvomi v pravilnost in popolnost ugotovitev medicinskih strokovnjakov, da je tožnik še vedno v celoti in brez omejitev glede časa ali vrste opravil zmožen opravljati dela, ki jih je opravljal pri zadnjem delodajalcu, ni pa zmožen in tudi ni bil pred začetkom oz. registracijo dejavnosti, opravljati gradbeništva kot samostojni podjetnik posameznik, predvsem zaradi psihičnih težav. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo skladna strokovno medicinska mnenja in zahtevek za odpravo dokončne odločbe, ugotovitev invalidnosti I. kategorije in priznanje pravic na tej podlagi, zavrnilo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.