Jedro

Odločitvi disciplinskih organov sta nezakoniti, če tožniku ni bila vročena zahteva za začetek discipliskega postopka v kateri bi bile opredeljene kršitve delovnih obveznosti. S tem mu ni bila opravičena pravica do obrambe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa disciplinskih organov tožene stranke, ki sta tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovila sta, da je tožnik storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 15. točki 12. člena Pravilnika o delovnih razmerjih s tem, "ker je dne 26.2.1998 samovoljno zasedel pisarno glavnega direktorja in sklical kolegij ..." Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikov odvetnik ni bil vabljen na seje disciplinske komisije. Po določbi drugega odstavka 63. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/91, v nadaljevanju: ZTPDR) mora biti delavec zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo. Tožnik v disciplinskem postopku ni bil zaslišan, zato je bila kršena navedena določba ZTPDR. Odsotnosti z disciplinskih obravnav je tožnik opravičil z zdravniškim spričevalom. V spričevalu je navedeno, da se tožnik obravnav ne more udeležiti. Tožena stranka ni začela postopka pred pristojnimi organi v zvezi s tožnikovo boleznijo in ni izpodbijala zdravniškega spričevala.

Sodišče druge stopnje je v delih izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki so predmet te revizijske presoje (točke 1., 2. in 5. izreka), pritožbo tožene stranke zavrnilo. Sprejelo je ugotovljeno dejansko stanje in pravno presojo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je kršila določbo drugega odstavka 63. člena ZTPDR, ker je disciplinsko obravnavo opravila v odsotnosti tožnika, čeprav je odsotnost opravičil z zdravniškima spričevaloma, v katerih je navedeno, da se obravnave ne more udeležiti. Tožena stranka ni zahtevala presoje resničnosti zdravniških potrdil po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Tožena stranka ni imela izkazanega pooblastila za zastopanje tožnika v disciplinskem postopku, zato pravilno odvetnika ni vabila na obravnave. Tožnik ni bil zaslišan pred disciplinsko komisijo, zato je bila kršena navedena določna ZTPDR.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi vseh revizijskih razlogov. Predlagala je, da sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da sodišči nista sprejeli stališča o tem, ali dovoliti zastaranje, ali obravnavati zadevo v odsotnosti delavca. Tožena stranka je storila vse, da bi se tožnik obravnave udeležil in da bi podal zagovor. Pozvala ga je celo, da poda pisni zagovor. Tožnik na predloge ni odgovoril in je oviral vodenje disciplinskega postopka. Tožnik se je izmikal vročitvi vabil, grozil je organom vročanja, predložil je potrdilo zdravnika, da ni sposoben za sodno obravnavo, ne pa za obravnavo v disciplinskem postopku. Tožnik je torej povzročil razloge, da se ni mogel udeležiti obravnave na disciplinskih organih. Tožnik bi moral z izvedencem dokazati, da se zaradi zdravstvenega stanja ni mogel udeležiti disciplinske obravnave.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002, v nadaljevanju: ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji iz 367. člena in zaradi razlogov iz 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija uveljavlja vse revizijske razloge, torej tudi razlog bistvene kršitve določb postopka. V zvezi s tem razlogom revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo, če revident razloge bistvene krštve postopka navede in jih tudi utemelji. Revident na ta način tega razloga ni opredelil in tudi ne utemeljil, zato revizijsko sodišče v zvezi s tem razlogom izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in sprejelo sodišče druge stopnje. Zato navedb v reviziji, ki se nanašajo na dejansko stanje, revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

To sodišče je v številnih odločbah sprejelo stališče, da je pravica do obrambe ena od temeljnih pravic v vseh postopkih ugotavljanja odgovornosti delavca in varstva njegovih pravic. Pravica do obrambe v disciplinskem postopku zajema pravico biti seznanjen z začetkom postopka, pravico do vročitve zahteve za začetek disciplinskega postopka in pravico do zagovora (tako je bilo rečeno tudi v sodbah: VIII Ips 111/95 z dne 19.12.1995, Odločbe Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998, s. 121 do 123; VIII Ips 295/99 z dne 16.5.2000 - Zbirka odločb 1998 - 2000, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Delovno-socialni oddelek, GV Založba, Ljubljana, 2001, s. 23 do 26; VIII Ips 26/2001 z dne 27.11.2001, Zbirka odločb 2001 - 2002, s. 35 do 39). Pravica do obrambe izhaja iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, drugega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (Ur. list RS-MP, št. 7/94), 7. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84, mednarodne pogodbe, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 15/92, mednarodne pogodbe, v nadaljevanju: Konvencija 158) in drugega odstavka 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Ur. list SFRJ, št. 7/71 in Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. list RS-MP, št. 9/92). Na podlagi navedenih pravnih norm je pravica do zagovora (obrambe) ena od temeljnih pravic v vsakem postopku, tudi postopku, v katerem se ugotavlja disciplinska odgovornost delavca. Delodajalec mora delavcu omogočiti zagovor, kar ne velja v primerih, ki so v zakonih izrecno določeni.

Iz določbe drugega odstavka 63. člena ZTPDR izhaja, da delodajalec ni dolžan upoštevati pravice do zaslišanja (obrambe) delavca, če se ta brez opravičenega razloga ne odzove na pravilno poslano vabilo. V 7. členu Konvencije 158 je določeno, da delavcu delovno razmerje ne preneha zaradi razlogov zvezi z obnašanjem delavca ali njegovim delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni mogoče pričakovati, da mu to omogoči. Tožnik je predložil potrdila pristojnega zdravnika, iz katerih izhaja, da se obravnave na disciplinski komisiji zaradi zdravstvenih razlogov ni mogel udeležiti. Tožena stranka bi na podlagi 82. in 83. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 do 126/03, v nadaljevanju ZZVZZ) lahko zahtevala presojo mnenja pooblaščenega zdravnika, česar pa ni storila. (V času odločitev organov tožene stranke še ni veljala odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-53/96 z dne 28.10.1998, s katero je bilo ugotovljeno, da navedena člena ZZVZZ nista v skladu z ustavo.) Ker je tožnik opravičeno izostal z obravnav disciplinskih organov, zaslišan pa ni bil, so bile kršene navedene določbe pravnih norm, ki urejajo pravico do zagovora (obrambe).

Odločitvi sodišč druge in prve stopnje sta zato materialno pravno pravilni.

Institut zastaranja uvedbe in vodenja disciplinskega postopka ni močnejši od pravice do zagovora oziroma obrambe delavca. Organi delodajalca nimajo pravice, če grozi zastaranje, izvesti postopka brez zaslišanja delavca, ki se postopka zaradi bolezni ne more udeležiti. Ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik opravičeno izostal z disciplinskih obravnav in da ni bil zaslišan, navedeni ugovor tožene stranke v pritožbi ni odločilnega pomena. Zato sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP nanj ni bilo dolžno odgovoriti.

Sodišče je določbe ZTPDR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).