Jedro

Nagrada za narok po tarifni številki 3102 ZOdvT vključuje nagrado za vse naroke. V petem poglavju tarife pa je (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tarifna številka 3500 in 3501) in samo v tem primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom, opr. št. Bpp 1543/2010 z dne 11. 2. 2011, odločila, da se odvetnici A.A. priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 396,60 EUR, v presežku pa se zahtevek zavrne kot neutemeljen. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bila z odločbo naslovnega organa, opr. št. Bpp 1543/2010 z dne 12. 8. 2010, odvetnica določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), prosilki B.B. in da je dodeljena BPP obsegala pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku pred sodiščem na prvi stopnji ter oprostitev plačila stroškov pravdnega postopka, razen plačila sodne takse. Odvetnica je priglasila stroške pravnega svetovanja in zastopanja v višini 947,40 EUR, skupaj z 20% DDV. Predlogu za obračun stroškov je odvetnica priložila umik predloga za začasno odredbo, tožbo, predlog za začasno odredbo z dne 18. 8. 2010, zapisnik o naroku za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 24. 9. 2010, zapisnik o glavni obravnavi z dne 21. 10. 2010, zapisnik o glavni obravnavi z dne 29. 11. 2010 in sklenjeni sodni poravnavi, stroškovnik ter napotnico Bpp 1543/2010 z dne 12. 8. 2010. Iz listin je razvidno, da je odvetnica upravičenko do BPP zastopala v pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. P 597/2010, zaradi dodelitev mld. otroka in določitve stikov ter predloga za izdajo začasne odredbe. Pravdni stranki sta na naroku za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe 24. 9. 2010 sklenili začasno sodno poravnavo, prav tako na naroku za glavno obravnavo 21. 10. 2010, na naroku 29. 11. 2010 pa sodno poravnavo, in glede pravdnih stroškov sklenili, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče je odvetnici stroške postopka odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT). Odvetnica je priglasila vrednost spora 4.000 EUR, kar ji sodišče v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZOdvT ni priznalo. Določba tega člena namreč določa, da v sporih iz razmerij med starši in otroki znaša vrednost predmeta 1.500 EUR. Upoštevaje vrednost spornega predmeta in v skladu z določbo 36. člena ZOdvT je sodišče odvetnici priznalo 89,70 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100), 20,70 EUR nagrade za predlog za izdajo začasne odredbe (tar št. 3461), 20,70 EUR nagrade za narok za dne 24. 9. 2010 zaradi začasne odredbe (tar. št. 3467), 84,30 EUR nagrade za sklenitev začasne sodne poravnave (tar. št. 1111), 82,80 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), 84,30 EUR nagrade za sklenitev sporazuma (tar. št. 1111) in 20 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), skupaj 330,50 EUR, povišano za 20% DDV.

Sodišče je odvetnici priznalo nagrado le za en narok, predlog za plačilo nagrade za nadaljnji narok pa zavrnilo kot neutemeljen. Sklicevalo se je na sodno prakso, Sklep VSL opr. št. I Cp 495/2010 z dne 19. 5. 2010, v katerem je sodišče zavzelo stališče, da je s pojmom nagrada za narok mišljeno zastopanje odvetnika na vseh narokih za glavno obravnavo v posamezni civilni zadevi, k temu mnenju pa se pridružuje tudi Ministrstvo za pravosodje v svojem neobveznem mnenju 15. 6. 2010. Tožnica v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Navaja, da je v pravdni zadevi P 597/2010 pristopila na narok 24. 9. 2010, ko se je obravnavala začasna odredba, kar ji je bilo stroškovno priznano. Nato je pristopila še na dva naroka 21. 10. 2010 in 29. 11. 2010, ko se je zadeva zaključila s sklenitvijo sodne poravnave, od katerih pa ji je tožena stranka priznala nagrado samo za en narok, to je znesek 82,80 EUR, za pristop na drugi narok pa je njen zahtevek zavrnila. Sklicevala se je na sodno prakso, tožnica pa je mnenja, da je tožena stranka materialno pravo, v tem primeru tar. št. 3102 ZOdvT, uporabila napačno in prezrla aktualno sodno prakso glede tega vprašanja. Tožnica namreč meni, da bi ji v zadevi morala biti priznana nagrada tudi za drugi narok dne 29. 11. 2010, torej znesek 82,80 EUR z 20% DDV. Pojasnjuje, da zadeve ni bilo mogoče zaključiti na enem naroku, niti zadeva ni bila zrela za končno odločitev ali pa sklenitev sodne poravnave samo na enem naroku. Sodišču predlaga, da zaradi napačne uporabe materialnega prava izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožena stranka po presoji sodišča sprejela pravilno in zakonito odločitev, da se tožnici priznajo potrebni izdatki in nagrada v višini 396,60 EUR in da se v presežku zahtevek zavrne kot neutemeljen. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje upravni organ in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Sodišče tožnici dodatno pojasnjuje, da je o sporni razlagi tarifne številke 3102 ZOdvT že presojalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je v sklepu št. II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011 glede razlage besedne zveze "Nagrada za narok" po tarifni številki 3102 Tarife sprejelo razlago, da nagrada za narok vključuje nagrado za vse naroke. Odločitev je utemeljilo s teleološko in zgodovinsko razlago in upoštevalo pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Tako je Vrhovno sodišče RS upoštevalo namen, ki ga je ZOdvT pripisal zakonodajalec, to je čim hitreje rešiti spor, tudi z določitvijo ene nagrade za vse naroke. Pojasnilo je tudi, da je v opombi 3.1 k prvemu poglavju tretjega dela Tarife določeno, da nastanejo nagrade v prvem poglavju (tudi nagrada za narok, tar. št. 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz četrtega in petega poglavja. Tako je v petem poglavju je (kot ena od izjem) urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en narok (tarifna številka 3500 in 3501) in samo v primeru, ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. Po presoji Vrhovnega sodišča tega pravila, ki je izjema glede na splošno pravilo, ne gre širiti tudi na primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti (ko torej pooblastilo za zastopanje ni omejeno na en narok).

Glede na navedeno razlago Vrhovnega sodišče RS, ki v primeru neenotne prakse višjih sodišča ali v primeru ko prakse ni, zagotavlja enotno uporabo prava, je naslovno sodišče presodilo, da je bil v obravnavni zadevi postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.