Jedro

Presoja vpliva nevročitve obtožnice obdolžencu, ki je v priporu, na učinkovito uveljavljanje pravice do pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora (2. odstavek 272. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obdolženega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 19.05.2003 na podlagi preizkusa, opravljenega po 2. odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zoper obdolženega M.K. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obdolženčeve zagovornice zoper ta sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je obsojeni M.K. zaradi kršitev določb 1. odstavka 273. člena in 1. odstavka 87. člena ZKP, torej iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da mu sodišče prve stopnje obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 13.05.2003 v nasprotju z določbo 1. odstavka 273. člena ZKP, po kateri bi mu morala ta biti vročena v 24 urah, vse do dneva vložitve zahteve, to je dne 06.06.2003, še ni vročilo. Tako mu je bilo onemogočeno, da bi se zoper sklep o priporu lahko smiselno in utemeljeno pritožil. Tako ravnanje sodišča po oceni vložnika kaže, da so "vpleteni v sklepe o priporu" storili kaznivi dejanji neopravičenega odvzema prostosti po 4. odstavku 143. člena KZ in kršitev pravice do pritožbe po 155. členi KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da mu pripor odpravi ter ustavi nadaljnji postopek, saj ni zakonske podlage, da bi mu bil obtožni akt vročen brez kršitev ZKP in bi bil po 2. odstavku 18. člena ZKP "zavrnjen in postopek ničen".

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da sicer drži, da obtožnica obdolženemu M.K. ni bila vročena v 24 urah po prejemu, vendar pa ta kršitev ni imela nikakršnega vpliva na odločitev, da se obdolžencu na podlagi 2. odstavka 272. člena ZKP po vloženi obtožnici pripor podaljša. Po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 4. odstavkom iste zakonske določbe je dopustna zahteva za varstvo zakonitosti zoper druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ker kršitve, ki jih v zahtevi zatrjuje obdolženi, na odločitev sodišča niso imele nikakršnega vpliva, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 273. člena ZKP se obtožnica vroči obdolžencu, ki je na prostosti, brez odlašanja, če je v priporu, pa v 24 urah po prejemu. Na ta način je v tej fazi kazenskega postopka konkretizirana splošna določba iz 2. odstavka 200. člena ZKP, ki vsem organom, ki sodelujejo v kazenskem postopku, tudi sodiščem in organom, ki jim dajejo pravno pomoč, narekuje, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Po 1. odstavku 87. člena ZKP se roki, ki so določeni v tem zakonu, ne smejo podaljšati, razen če to zakon izrecno dovoljuje.

Obdolženec, ki je tudi subjekt kazenskega postopka, ima interes biti seznanjen z vsemi procesnimi dejanji nasprotne strani, posebno s tistimi, ki direktno vplivajo na njegov položaj v kazenskem postopku. Le tako mu je omogočeno učinkovito podvzemati vsa tista procesna dejanja, za katera sodi, da so nujna za njegovo obrambo. Rok za vročitev obtožnice priprtemu obdolžencu je krajši od 3-dnevnega roka iz 2. odstavka 272. člena ZKP, v katerem mora zunajobravnavni senat, če v obtožnici ni bilo predlagano, naj se izpusti, preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. Glede na to, da mora biti utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kot temeljni pogoj za podaljšanje pripora, v času vložitve obtožnega akta še na višji stopnji kot v fazi preiskave, je povsem razumljivo, da mora biti obdolžencu vročena obtožnica, da bi v primeru morebitnega podaljšanja pripora lahko učinkovito izpodbijal obstoj tega pogoja. To je še posebej pomembno takrat, ko tožilec po opravljeni preiskavi v obtožnem aktu spremeni opis kaznivega(-ih) dejanja(-je), tako da se ta razlikuje od tistega, navedenega v sklepu o preiskavi. V obtožnici mora tožilec po 6. točki 1. odstavka 262. člena ZKP opisati stanje stvari, navesti dokaze, s katerimi se ugotavljajo odločilna dejstva, navesti zagovor obdolženca in svoje stališče o navedbah obrambe. Seznanitev s temi navedbami obdolžencu omogoča, da s pritožbo tudi vsebinsko lahko izpodbija sklep o podaljšanju pripora zaradi neobstoja utemeljenega suma. Ali je bila obdolženčeva pravica do obrambe zaradi ravnanja sodišča v nasprotju s 1. odstavkom 273. člena ZKP prekršena v tolikšni meri, da je to vplivalo na zakonitost sklepa o podaljšanju pripora, je treba presojati v vsakem konkretnem primeru.

Sodišče prve stopnje je obtožnico Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 13.05.2003 prejelo dne 16.05.2003 in je do dne 30.05.2003, ko je bilo pravnomočno odločeno o podaljšanju pripora, obdolžencu ni vročilo. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da tega ni storilo niti do dne 06.06.2003, ko je obdolženec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Za presojo zakonitosti napadenega pravnomočnega sklepa pomembno stanje v zadevi v času sprejema izpodbijane pravnomočne odločbe. Glede na navedeno je treba vložniku pritrditi, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 1. odstavka 273. člena ZKP. Ko gre za procesne kršitve, ki niso zaobjete med tistimi, naštetimi v 1. odstavka 371. člena ZKP, je treba v vsakem konkretnem primeru pretehtati, ali so bile take narave, da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložnik pa mora v zahtevi tudi utemeljiti, zakaj je podana vzročna zveza med zatrjevano kršitvijo in (ne)zakonitostjo napadene sodne odločbe.

Obdolženi M.K. navaja, da se zoper sklep o podaljšanju pripora, zaradi tega, ker mu obtožnica ni bila vročena, ni mogel učinkovito pritožiti. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da je v njem sodišče natančno navedlo okoliščine, na podlagi katerih je sprejelo zaključek, da je zoper obdolženca podan utemeljen sum, da je storil očitani kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Opis teh kaznivih dejanj v obtožnici se praktično ne razlikuje od opisa teh dejanj v sklepu o preiskavi, le da je pri kaznivem dejanju zoper oškodovana J. in K.B. navedeno, da ga je obdolženec storil z eno neugotovljeno osebo, v sklepu o preiskavi pa, da naj bi to storil z R.M., pa tudi vrednost stvari, ki naj bi si jih protipravno prilastil, je v obtožnici nižja, pri kaznivem dejanju na škodo K.Z. pa je navzgor za 15.000 SIT spremenjena samo vrednost predmetov, ki naj bi si jih obdolženi prilastil. Glede na tako obrazložitev utemeljenega suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ob dejstvu, da so tudi dokazi, na katerih temelji tako sklepanje o stopnji verjetnosti, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji, praktično enaki tistim, ki so bili podlaga za uvedbo preiskave.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo obdolžencu omogočeno vsebinsko izpodbijati te zaključke v napadenem pravnomočnem sklepu, zato ugotovljena kršitev ni vplivala na zakonitost napadenega pravnomočnega sklepa.

Ostale vložnikove navedbe v zahtevi za presojo izpodbijanega pravnomočnega sklepa niso relevantne.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obtoženi M.K. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.