Jedro

Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da odkazuje na uporabo 190. in 191. člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti preveč plačano plačo za čas od 1. 12. 2010 do 31. 3. 2011 v višini 333,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2013 do plačila, v roku 15 dni.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 52,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje do plačila.“

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni vrniti preveč izplačano plačo za čas od 1. 12. 2010 do 31. 3. 2011 v višini 333,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2013 do plačila.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse skupaj s stroški.

Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi se tožeča stranka zavestno odločila za določitev položajnega dodatka, iz takega stališča pa posledično izhaja tudi trditev, da naj bi se tožeča stranka zavestno odločila za kršitev veljavnega predpisa, za takšno ugotovitev pa ni dokazov. Sodišče prve stopnje je zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze, bi lahko z gotovostjo ugotovilo, da vsi pogoji iz 191. člena OZ niso izpolnjeni. Izpodbijana sodba temelji na stališču (točka 11 utemeljitve), da je tožeča stranka plačala nekaj, kar je vedela (oziroma bi morala vedeti), da ni dolžna, pri tem pa si ni (vsaj tega ne zatrjuje) pridržala pravice zahtevati nazaj, prav tako pa plačila ni izvedla, da bi se izognila sili. Utemeljitev ne vsebuje dejanskih dokazov za tako oceno oziroma opredelitev dejanskega stanja, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti.

Iz obrazložitve izhaja, da naj bi se tožeča stranka zavestno odločila za izplačilo položajnega dodatka. Tako oceno dejanskega stanja sodišče opira predvsem na elektronsko sporočilo A.A., na podlagi katerega zaključuje, da takega plačila oziroma določila položajnega dodatka ni mogoče pripisati pomoti. Taka dokazna ocena elektronskega sporočila A.A. po stališču pritožbe ne vzdrži preizkusa. Ker A.A. ni pravnik, zaradi tega pa je njegovo izražanje laično, mu tega ne gre šteti za oteževalno okoliščino. Prav tako ni zakoniti zastopnik tožeče stranke in zato njegovo vedenje nima teže, kot bi jo imelo vedenje zakonitega zastopnika. Čeprav je A.A. strokovnjak na svojem področju, je dopuščeno, da se kot strokovnjak lahko tudi moti. Pritožba izrecno poudarja, da ne gre za nepoznavanje prava, kakor ji to očita sodišče (9. in 11. točka obrazložitve), temveč za različne interpretacije predpisov in določenih strokovnih rešitev.

Osnovna nejasnost izvira namreč iz opredelitve, kaj je notranja organizacijska enota. Uredba o položajnem dodatku, ki je veljala do 1. 11. 2010, ni vsebovala definicije, kaj šteje za notranjo organizacijsko enoto. Uredba o položajnem dodatku, ki je veljala po 1. 11. 2010, pa je kot notranjo enoto opredelila vsako enoto, ki je kot taka določena z zakonom, podzakonskim aktom ali s splošnim ali drugim aktom delodajalca, v kateri se izvršuje naloge v zaključenem procesu dela oziroma na zaključenem delovnem področju. Kot notranja organizacijska enota se šteje tudi izmena, kadar je za vodenje izmene določen vodja. Opredelitev notranje organizacijske enote je tako dovolj široka, da dopušča več interpretacij, saj izmena kot notranja organizacijska enota zagotovo ni in ne more biti opredeljena s sistemizacijo (ali samo s sistemizacijo). Ob taki definiciji notranje organizacijske enote je A.A. razumel, da ni pogoj za oblikovanje notranje organizacijske enote splošni akt - sistemizacija ali akt o notranji organizaciji, ker je štel kot zadostno pravno podlago tudi katerikoli drugi akt delodajalca, kar pa se je pokazalo kot napačno. Nadzor Ministrstva za javno upravo je namreč zavzel stališče, da je pogoj za izplačevanje položajnega dodatka oblikovanje notranje organizacijske enote v skladu z aktom o notranji organizaciji (in/ali sistemizaciji), nikakor pa ne „drug akt delodajalca“, čeprav ga uredba našteva kot možno podlago za oblikovanje notranje organizacijske enote. Posamezna določila predpisov, ki jih uporabljamo v vsakdanji praksi, je možno razlagati na več načinov, velja pa načelo, da višji organ razlaga nižjemu, kako uporabiti določeno pravilo, nižji pa mora razlago spoštovati pri svojem delu. Obrazložitev izpodbijane sodbe se vprašanja razlage Uredbe o položajnem dodatku niti ne dotika. Sodišče preprosto odloči, da mora delodajalec pač poznati predpise. Iz utemeljitve ni razvidno, na podlagi česa je sodišče zavzelo tako stališče. Če je bila tožeča stranka v zmoti glede interpretacije prava, to še ne pomeni nepoznavanja prava, temveč bistveno drugačno oceno dejanskega stanja, namreč da tožeča stranka ni zavestno plačala nekaj, česar ni bila dolžna. Pomeni odsotnost volje, vedenja in zavesti, da želi tožeča stranka sebe prikrajšati.

Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Vprašanje, ki je pomembno za odločitev v tej zadevi, je, ali je tožeča stranka vedela, da je plačala nekaj, česar ni bila dolžna plačati. Stališče sodne prakse je razvidno iz več sodb, na primer iz sodbe VS RS, opr. št. VIII Ips 294/2011, iz katere izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno, tako glede vednosti kot volje. Tega izpodbijana sodba ne izkazuje. Iz te sodbe pa tudi, da je zmota pri plačilu nedolga eden tipičnih primerov neupravičene obogatitve. Podobno stališče je zavzeto tudi v sodbi VS RS, opr. št. III Ips 84/2007, iz katere izhaja, da ni mogoče šteti, da je stranka vedoma plačala nekaj, česar ni bila dolžna, če je to storila pomotoma. Tožeča stranka je vseskozi poudarjala, da ni vedela, da plačuje nekaj, česar ni bila dolžna plačati. Tožeča stranka pravo pozna, vendar si je kljub vsej skrbnosti pravno pravilo razlagala širše, kot ga je kasneje razlagal nadzor MJU. To pa pomeni, da tožeča stranka ni imela ne volje ne vednosti, da plačuje nekaj, česar ni bila dolžna plačati. Tožeča stranka je dokazala, da je bilo preplačilo toženkine plače izvedeno po pomoti, kakor tudi, da ni vedela, da plačuje nekaj, česar naj ne bi bila dolžna plačati, ker naj plačilo ne bi imelo podlage v veljavnem predpisu. Tožeča stranka zato poudarja, da ni imela volje toženi stranki izplačati več, kot ji po predpisih dolguje iz naslova plače in zato ni mogoče govoriti o zavestnem izplačevanju nedolga.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, je pa na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka od tožnice zahtevala vrnitev preveč plačanega neto zneska plače, ki ji ga je izplačala v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 3. 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 8. 2013, ko se je iztekel 30- dnevni rok za prostovoljno vrnitev zneska po pozivu tožeče stranke. Pri odločitvi se je oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 3. in 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Po določbi 3. odstavka 3. člena ZSPJS se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi, odločbi ali sklepu ne sme določiti plača v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. V 5. odstavku istega člena je določeno, da se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s 3. odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa. V 3.a členu je urejeno ravnanje v primeru nezakonitosti. Po določbi 3. odstavka 3.a člena ZSPJS se v primeru, če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava. 3.a člen je bil noveliran z Zakonom o spremembah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-S, Ur. l. RS, št. 50/2014), ki v prehodnih in končnih določbah (6. člen) določa, da se postopki pri delodajalcih za vračilo preveč določenih in izplačanih plač ter postopki pred pristojnimi sodišči za vračilo preveč določenih in izplačanih plač, sproženi pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah tega zakona.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je potrebno glede na novelirano besedilo 3.a člena ZSPJS upoštevati tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in sicer določbe 190. in 191. člena OZ. Po 1. odstavku 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Po stališču sodišča prve stopnje pa je potrebno upoštevati tudi določbo 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen, če si je pravico zahtevati nazaj pridržal ali če je plačal, da bi se izognil sili.

8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in ob upoštevanju stališča, da je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati določbe 190. in 191. člena OZ, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka toženi stranki v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 3. 2011 položajnega dodatka, ki je določen v 24. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ni določila po pomoti, ampak ji ga je določila zavestno, čeprav v nasprotju z Uredbo o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Ur. l. RS, št. 85/2010), ki določa, da pripada dodatek samo javnemu uslužbencu, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, pri čemer je v 2. odstavku 3. člena te uredbe opredeljeno, da se za notranjo organizacijsko enoto za potrebe te uredbe šteje enota, ki je kot taka določena z zakonom, podzakonskim aktom ali s splošnim ali drugim aktom delodajalca, v kateri se izvršuje naloge v zaključenem procesu dela oziroma zaključenem delovnem področju, take enote pa tožnica v vtoževanem obdobju ni vodila. Ker je tožnica kot delodajalec dolžna poznati predpise, morebitnega nepoznavanja predpisov ne more prevaliti na toženko tako, da od nje zahteva vrnitev preveč izplačane plače. Zaradi tega je njen zahtevek na podlagi splošnih pravil civilnega prava (191. člen OZ) zavrnilo, saj je plačala nekaj, kar je vedela oziroma bi morala vedeti, da ni dolžna, pri tem pa si ni pridržala pravice zahtevati nazaj, niti ni plačila izvedla, da bi se izognila sili.

9. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju je v obravnavani zadevi bistveno, ali je v tem sporu, ko gre za vračilo plač iz naslova neupravičene obogatitve, ki so bile toženki kot javni uslužbenki izplačane v previsokem znesku v nasprotju z določbami ZSPJS, mogoča uporaba določbe 191. člena OZ glede na v letu 2014 spremenjeno določbo 3. odstavka 3.a člena ZSPJS. Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako kot jo je sodišče prve stopnje, ki je štelo, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191. člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.

10. Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena, saj bi sodišče prve stopnje moralo njenemu zahtevku, ki je po višini skladen z izračunom tožene stranke o višini neto zneskov, ki jih je neupravičeno prejela v obliki položajnega dodatka, ugoditi. Ker je tožeča stranka toženo stranko z Dogovorom o vrnitvi plač (A4) oziroma z Obvestilom o nepravilnostih pri določitvi plače (A3) dne 29. 7. 2013 pozvala, da dogovor podpiše v roku 8 dni, pa tega ni storila in prejete razlike tudi ni prostovoljno vrnila, je tožeča stranka, skladno s 378. členom OZ, upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od datuma, ki ga je tožeča stranka štela kot dan zapadlosti, tj. 30. 8. 2013. 11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (1. odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP), kot je razvidno iz izreka sodbe.

12. Ker je tožeča stranka v sporu uspela, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka je priglasila stroške sodnih taks v višini 52,00 EUR. Te stroške ji je tožena stranka skladno s 154. členom ZPP dolžna povrniti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamud pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti v plačilo do plačila.

13. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih stranki nista priglasili.