Jedro

O povrnitvi pravdnih stroškov na zahtevo stranke odloči sodišče po prostem preudarku tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 127.377,60 SIT v drugi vrstici izreka sklepa nadomesti z zneskom 109.945,00 SIT. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče naložilo tožencu, da mora tožečima strankama povrniti pravdne stroške v znesku 127.377,06 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila.

Proti sklepu je toženec vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je sodišče pri odmeri stroškov pravdnima strankama nepravilno priznalo 19% davek na dodano vrednost (DDV), saj predloženi stroškovniki strank niso vsebovali te davčne obveznosti.

Poleg tega je sodišče zmotno uporabilo davčni zakon, ki v času nastanka stroškov ni veljal. Predlaga, da sodišče napravi nov izračun brez upoštevanja davka na dodano vrednost. Po mnenju pritožnika sodišče ne bi smelo odločati po prostem preudarku, ker gre za denarne zahtevke (preživnino). Pri tem je sodišče tudi napačno uporabilo procesni zakon, ko se je sklicevalo na določbo 413. člena sedaj veljavnega ZPP. Ker je bila pred uveljavitvijo novega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je postopek končal, bi se moral postopek nadaljevati po dosedanjih predpisih. Pritožnik izpodbija tudi uspeh tožeče stranke, saj meni, da ker je o delu zahtevka sodišče odločilo na podlagi pripoznave, tožeča stranka ni uspela v razmerju 80%-20%.

Pritožba je delno utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo določbo 413.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. RS, št.26/99, velja od 14.7.1999 dalje), po kateri odloči sodišče po prostem preudarku tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki. Pravilna uporaba procesnega zakona terja postopanje po sedaj veljavnem ZPP. Postopek na prvi stopnji ni bil pravnomočno končan glede odločbe o stroških, ki je bila razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1339/96 z dn-e 9.7.1997. Prvo sodišče, ki je o povrnitvi stroškov ponovno odločalo dne 5.11.1999, je pravilno uporabilo določbe sedaj veljavnega ZPP/99, saj zakon velja od 14.07.1999 dalje. Zato je bilo treba po določbi 498. čl. ZPP/99 in glede na datum izdaje odločbe uporabiti novi zakon. Skladno s citirano določbo je ocena doseženega uspeha pravdnih strank v tej pravdi upoštevana po prostem preudarku.

To pomeni, da ni potrebno računsko opisovati, s kolikšnim delom zahtevka je tožeča stranka uspela, saj so bili splošni kriteriji za odločanje o stroških prvemu sodišču pri prosti presoji zgolj v pomoč. Zato je neupoštevno pavšalno zatrjevanje pritožnika-, ko izpodbija razmerje uspeha med tožečima strankama in toženo stranko (80%:20%). S tem v zvezi pritožnik v pritožbi ne ponudi dokazov in tega ni moč upoštevati niti ob pravilni uporabi materialnega prava.

Ker je prvo sodišče odločilo o povrnitvi stroškov po prostem preudarku, je nepomeben tudi pritožnikov očitek, da je sodišče o delu zahtevka odločilo na podlagi delne sodbe na podlagi pripoznave. Ne glede na to pa je tudi dodati, da je glede na višino po tožbi uveljavljenega zahtevka predmetna pripoznava zanemarljiva (glej list. št. 80 spisa) in ne vpliva na oceno doseženega uspeha pravdnih strank.

Pač pa velja pritrditi pritožniku v tem, da je prvostopno sodišče pri odmeri stroškov pravdnih strank postopalo nepravilno, ko je obema pravdnima strankama priznalo 19% davek na odvetniške storitve njunih pooblaščencev. Po določbi prvega odstavka 163. člena ZPP odloči sodišče o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke. Iz predloženih stroškovnikov ne izhaja, da bi pravdni stranki zahtevali povrnitev davka na dodano vrednost, zato je v tem delu odločitev prvega sodišča materialnopravno zmotna. Ker niso podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) je bilo treba v okviru pravilne uporabe materialnega prava opraviti nov izračun priznanih priglašenih stroškov pravdnih strank z odbitjem davka na dodano vrednost. Po opravljenem pobotu pravdnih stroškov mora toženec tako povrniti tožečima strankama pravdne stroške v znesku 109.945,00 SIT (z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva -izdaje prvostopnega sklepa do plačila). Zato je bilo treba pritožbi na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP delno ugoditi in temu ustrezno izpodbijani sklep spremeniti, v ostalem pa na podlagi določbe 2. točke 365. člena pritožbo zavrniti in v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena. Toženec, ki je s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.