Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Z izhodišča osnovnega pravila obogatitvenega prava - povrniti tisto, za kar je bila stranka obogatena brez pravne podlage - je kot temeljno usmeritev treba sprejeti stališče o konkretni koristi. Le tisti plodovi oziroma koristi, s katerimi se je pridobitelj v resnici okoristil, pomenijo neupravičeno obogatitev. Vendar pa je to pravilo potrebno dosledno upoštevati zgolj v razmerju do dobrovernega pridobitelja, saj bi bila zanj, ki (utemeljeno) ni računal, da bo moral koristi nekoč povrniti in je v skladu s tem tudi ravnal, nadomestitev koristi, ki jih ni pridobil, prestroga. Drugače pa velja za nepoštenega (nedobrovernega) pridobitelja - zaradi njegove slabe vere pravni red nima težav s pravilom, da mu povrnitev naloži že na podlagi abstraktne možnosti pridobivanja plodov in obresti oziroma drugih koristi, zato mora povrniti vse plodove in koristi, vključno s tistimi, ki jih ni pridobil (postrožena odgovornost).
I. Pritožbi se ugodi, odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah III in V izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se objektivna sprememba tožbe z dne 8. 5. 2019 dopusti (točka I izreka) in da se delni umik tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) z dne 23. 9. 2021 vzame na znanje in v tem delu pravdni postopek ustavi (točka II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) znesek 165.537,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov glavnice, kot to podrobneje izhaja iz točke III izreka, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). Hkrati je še odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 89,5 % priznanih pravdnih stroškov, tožnik pa tožencu 10,5 % priznanih pravdnih stroškov (točka V izreka).
2. Zoper sprejeto odločitev pod točkama III in V izreka se pravočasno pritožuje toženec iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Uvodoma izpostavlja, da sam od uporabe rotopanojev ni imel koristi, zaradi česar ni podlage za verzijski zahtevek. Tega ključnega pravnorelevantnega dejstva sodišče prve stopnje v sodbi sploh ni ugotavljalo oz. se ni opredelilo do vpršanja, kakšno (in ali sploh) korist je imel toženec od rotopanojev. V tej zvezi pritožba še izpostavlja, da izvedeni dokazi nedvomno kažejo, da toženec z rotopanoji ni ustvarjal nobenih prihodkov (jih ni tržil) in da tako od njih ni imel nikakršnih koristi, kar samo po sebi narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Nadalje pritožba navaja, da prisojen znesek večkrat presega korist, ki jo zatrjuje tožnik in da ima posledično izpodbijana sodba penalni značaj namesto restitucijskega, saj je tožnik v tožbi trdil, da je utrpel prikrajšanje mesečno po 500,00 EUR (oz. 250,00 EUR za posamezen pano), kar pomeni, da tožnik ne more zahtevati več od tega. Prilagajanje tožbenega zahtevka glede na izvedensko mnenje je v takšnih primerih (ko je tožniku znana višina zahtevka) po oceni pritožbe nesprejemljivo. Pritožnik sodišču prve stopnje nadalje očita neupravičeno zavrnitev dokaznega predloga s pritegnitvijo drugega izvedenca finančne stroke, saj po njegovi oceni tudi po dopolnitvah izvedenskega mnenja izvedenke ekonomske stroke A. A., le-to ni bilo jasno, popolno in pravilno, kar vse podrobneje pojasnjuje. Nazadnje kot neutemeljeni nasprotuje še zavrnitvi predlaganih dokazov z vpogledom v listine, s katerimi bi se ugotovila višina prihodkov, ki jih s trženjem ustvarja tožnik in v tej zvezi nasprotuje argumentaciji sodišča prve stopnje iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbenemu sodišču po navedenem primarno predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov.
3. Tožnik v vloženem odgovoru na pritožbo izpostavljenim pritožbenim navedbam toženca argumentirano nasprotuje kot neutemeljenim in kot pravilnim ter prepričljivim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče druge stopnje zaključuje, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na zmotni obravnavi oz. presoji izvedenih dokazov (glede na podano trditveno podlago spora) in prestrogi uporabi določb o prekluziji glede določenih zavrnjenih dokaznih predlogov toženca, v posledici česar je bilo dejansko stanje zaenkrat zmotno in nepopolno raziskano, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.
6. V predmetni pravdni zadevi je obravnavan zahtevek tožnika iz naslova neupravičene pridobitve, nastale v posledici dejstva, da je tožnik tožencu neupravičeno odrekal posest in uporabo reklamnega roto panoja in prikazovalnika, ki sta bila nameščena na fasadi poslovnega objekta na ... v Mariboru, katerega lastnik je sicer toženec. Toženec je zahtevku nasprotoval v bistvenem s trditvijo, da ni uporabljal tuje stvari v lastno korist, saj je bil lastnik spornih panojev, prav tako pa je le-te uporabljal v dobri veri, zato ga je potrebno obravnavati kot dobrovernega lastniškega posestnika. Zahtevku je nasprotoval tudi po višini.
7. Zahtevek tožnika na vrnitev predmetnih premičnin (panojev) je bil obravnavan ločeno – v postopku pod opr. št. III P 1097/2015, ki je že pravnomočno končan. Odločeno je bilo, da mora toženec tožniku kot lastniku izročiti reklamni pano in prikazovalnik, pri čemer je bil toženec ves čas v slabi veri glede obstoja svoje lastninske pravice na omenjenih premičninah. Med strankama je bilo nesporno, da je tožnik panoja prejel v posest po pravnomočnosti sodbe v citirani zadevi, in sicer dne 22. 3. 2019. 8. Kot izhaja iz obrazložitve sedaj izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ob uporabi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o neupravičeni pridobitvi primarno ugotovilo, da je toženec v spornem obdobju (1. 1. 2013 – 22. 3. 2019) predmetna reklamna panoja, ki sta last tožnika, uporabljal brezplačno, za kar ni imel pravne podlage. Ob tem je presodilo, da toženec ni uspel izkazati, da je imel panoja v posesti kot dobroverni lastniški posestnik oz. je presodilo, da je podan položaj, ko v času uporabe stvari brez pravne podlage toženec ni bil v dobri veri. Glede višine tožbenega zahtevka (prikrajšanja tožnika) se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje izvedenke finančne stroke A. A. (z dopolnitvami), ki ga je povzelo kot jasno, strokovno in obrazloženo, posledično pa je ocenilo, da ni podlage za postavitev novega izvedenca, kot je to predlagal toženec.
9. Primarno je neutemeljena pritožbena graja, da se sodišče prve stopnje neutemeljeno ni opredelilo do vprašanja, kakšno, če sploh, korist je toženec imel od uporabe roto panojev, od obstoja katere je po oceni pritožbe odvisna odločitev o tožbenem zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve.
10. Dolžnost vračila tistega, za kar je nekdo bil obogaten brez pravne podlage, poleg vračila predmeta obogatitve zajema tudi vračilo naravnih in civilnih plodov. Med civilne plodove spada najemnina, kadar je bil predmet neupravičene obogatitve stvar (premičnina ali nepremičnina), ki jo je možno oddajati v najem. V konkretnem primeru tožnik vtožuje prav to, saj zahteva povračilo koristi, za katero je bil prikrajšan, ker v času, ko imel reklamna panoja v posesti toženec, ni mogel oddajati oglaševalskih prostorov na teh panojih.
11. Z izhodišča osnovnega pravila obogatitvenega prava – povrniti tisto, za kar je bila stranka obogatena brez pravne podlage – je kot temeljno usmeritev treba sprejeti stališče o konkretni koristi. Le tisti plodovi oziroma koristi, s katerimi se je pridobitelj v resnici okoristil, pomenijo neupravičeno obogatitev. Vendar pa je to pravilo potrebno dosledno upoštevati zgolj v razmerju do dobrovernega pridobitelja, saj bi bila zanj, ki (utemeljeno) ni računal, da bo moral koristi nekoč povrniti in je v skladu s tem tudi ravnal, nadomestitev koristi, ki jih ni pridobil, prestroga. Drugače pa velja za nepoštenega (nedobrovernega) pridobitelja - zaradi njegove slabe vere pravni red nima težav s pravilom, da mu povrnitev naloži že na podlagi abstraktne možnosti pridobivanja plodov in obresti oziroma drugih koristi, zato mora povrniti vse plodove in koristi, vključno s tistimi, ki jih ni pridobil (postrožena odgovornost)1. 12. Glede na pravkar obrazloženo je potrebno razlikovati primere, ko je pridobitelj glede predmeta obogatitve v dobri ali slabi veri. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil toženec ves čas v slabi veri glede pridobitve lastninske pravice na predmetnih panojih (prim. 20. in 22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), česar pritožba sploh konkretizirano ne graja. Zaradi navedenega v obravnavani pravdi ni pravnorelevantno, ali je toženec z uporabo roto panojev dejansko ustvaril kakšne prihodke z njihovim trženjem, ali ne, kot to zmotno meni pritožba. Zaradi njegove slabe vere zadošča abstraktna možnost ustvarjanja civilnih plodov – glede le-te pa toženec v postopku ni trdil, da ni obstajala oz. da predmetnih panojev (oz. oglaševalskih prostorov na le-teh) ni bilo mogoče oddajati v najem.
13. Po doslej povedanem ni nobenega dvoma, da je tožbeni zahtevek tožnika iz naslova neupravičene pridobitve po temelju utemeljen.
14. Utemeljeni pa so pritožbeni pomisleki oz. graja glede ugotovljene in prisojene višine denarnega nadomestila oz. koristi, do povrnitve katere je tožnik upravičen.
15. Prvenstveno pritožba utemeljeno izhodiščno izpostavlja, da je osnova za odločanje o višini nadomestila, ki ga je dolžan plačati toženec, trditvena podlaga spora o tem, za kakšno obogatitev na strani toženca oz. prikrajšanje na strani tožnika pravzaprav gre. Tožnik je v tožbi v tej zvezi trdil, da je za obdobje od januarja 2013 naprej utrpel prikrajšanje mesečno v višini 500,00 EUR (250,00 EUR na posamezni pano), kar je pojasnjeval s tem, da je imel predhodno sklenjene pogodbe z oglaševalci, in da je v spornem obdobju (očitno) toženec zamenjal oglaševalce in sam iz tega naslova prejemal koristi. Toženec je zahtevek po višini grajal kot očitno pretiran in je menil, da bi tožniku dolgoval zgolj običajno uporabnino, ki po njegovi oceni znaša za oba panoja med 50,00 EUR in 75,00 EUR mesečno. Tožnik je tudi nadalje v I. pripravljalni vlogi (list. št. 20 spisa) zatrjeval, da je „vtoževan znesek 500,00 EUR mesečne najemnine za dva roto panoja, na katerem se lahko istočasno oglašuje 6 reklam, povsem realen in predvsem pravičen“.
16. Dokazno breme glede višine zahtevka je na strani tožnika, ki v tej zvezi sicer ni predložil najemnih pogodb, na obstoj katerih se je skliceval, je pa predlagal določitev izvedenca ekonomske stroke v zvezi z vprašanjem tržne vrednosti oglaševalskega prostora na panojih. Čeprav si je ob podaji dokaznega predloga tožnik pridržal pravico zahtevek uskladiti (zvišati) glede na ugotovitve izvedenca, tudi po oceni pritožbenega sodišča (ne glede na rezultat dokazovanja z izvedencem) ni mogoče povsem „mimo“ izpostavljenih trditev tožnika.
17. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba je rezultat dokazovanja z izvedenko A. A. privedel do prisoje zneska, ki večkrat presega v tožbi zatrjevan znesek prikrajšanja (izvedenka je ocenila, da tržna najemnina za oglaševalski prostor na obeh panojih skupaj znaša 3.000,00 EUR mesečno), kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča ob upoštevanju trditvene podlage spora že na prvi pogled nesprejemljivo in nepravično.
18. V bistvenem izvedensko mnenje temelji na podatkih, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča za odločitev v predmetni zadevi niso merodajni (iz razloga neprimerljivosti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju), zaradi česar pritožba utemeljeno kot zmotni nasprotuje oceni sodišča prve stopnje, da je izdelano mnenje jasno, popolno in strokovno utemeljeno ter kot tako ustrezna podlaga za odločitev v tem sporu. Kot namreč izhaja iz samega izvedenskega mnenja v delu, ki je povzet tudi v točkah 26. in 27. obrazložitve izpodbijane sodbe, je izvedenka svoje mnenje izdelala zgolj na podlagi pridobljene (ene) ponudbe oz. cenikov družbe B d.o.o., ob tem pa je pojasnila, da se „mali ponudniki“ ukvarjajo predvsem z drugimi vrstami oglaševanja, zaradi česar ni mogla oceniti, koliko s trženjem reklamnih površin zaslužijo ti mali ponudniki.
19. Toženec je takemu mnenju v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljeno nasprotoval med drugim z izpostavljanjem dejstva, da bi bilo potrebno ugotoviti, koliko s trženjem oglasnih površin zaslužijo primerljivi posamezniki (kot sta pravdni stranki), npr. fizične ali pravne osebe, ki ponujajo le eno ali dve oglasni mesti.
20. Denarno nadomestilo predmeta obogatitve oz. koristi od uporabe se načeloma odmerja po objektivnih merilih, tj. glede na tržno oz. običajno vrednost, v smislu vrednosti, ki bi jo povprečni prejemnik iz podobnih krogov kot obogatena stranka moral plačati za predmet obogatitve2. Ne more biti dvoma, da ponudba družbe B. d.o.o., ki je, kot sama izvedenka navaja, v veliki meri monopolist na tem področju, ni primerna osnova za določitev višine nadomestila, ki jo je toženec dolžan plačati tožniku iz naslova neupravičene pridobitve.
21. Glede na takšno stanje zadeve je jasno, da zaenkrat zbrano dokazno gradivo ne daje prave podlage za odločitev o tožbenem zahtevku po višini. V takšni situaciji, ko torej izdelano izvedensko mnenje (zaenkrat) ni (bilo) uporabljivo, je toženec, na katerem sicer v osnovi ni dokazno breme glede utemeljenosti zahtevka po višini, upravičeno predlagal prvenstveno, da bi se pridobili podatki (listine) o prejšnjem poslovanju tožnika (najemne pogodbe) oz. o njegovem poslovanju z reklamnimi površinami, ko so mu le-te bile vrnjene, kar bi lahko bila ustrezna osnova (tudi) za dopolnitev izvedenskega mnenja ali pa morebiti tudi za odločitev sodišča brez pomoči izvedenca. Sodišče prve stopnje je tovrstne dokazne predloge toženca zavrnilo, kot to izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, iz razloga prekluzije. Čeprav pritožbeno sodišče načeloma soglaša z izhodišči, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo glede (ne)pravočasnosti predlaganih dokazov, je v konkretnem primeru ocena sodišča prve stopnje nekoliko prestroga, saj ne upošteva specifičnih okoliščin primera. Tožnik, na katerem je dokazno breme, teh dokazov v potrditev svojih navedb namreč ni predlagal in predložil, šele po pridobitvi izvedenskega mnenja pa se je izkazalo, da izvedenka drugih ustreznih – primerljivih podatkov o trženju oglaševalskih površin ni uspela pridobiti.
22. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi bilo za dokazne potrebe smiselno pridobiti podatke o (dejanskem) poslovanju tožnika s predmetnima panojema ne glede na to, da se le-ti v vsakem primeru lahko nanašajo na obdobje pred ali po spornem obdobju, ko jih tožnik ni mogel uporabljati, saj bi ti podatki lahko dali ustrezno primerljivo osnovo. Če dokaznega postopka z navedenimi dokazili iz kakšnega razloga ne bi bilo mogoče dopolniti, je morebiti na mestu predlog toženca, naj se v postopek pritegne drug izvedenec ekonomske stroke, saj je očitno, da imenovana izvedenka ustreznih podatkov za izdelavo izvedenskega mnenja ni (in ne bo) uspela pridobiti.
23. Nazadnje pritožbeno sodišče v tej zvezi še izpostavlja skrajno možnost glede določitve zahtevka po višini. V primeru, če v nadaljevanju postopka z izvedenimi dokazi ne bo mogoče ugotoviti ustreznega nadomestila ali bi bilo to ugotavljanje povezano z nesorazmernimi stroški, ima sodišče prve stopnje možnost le-to določiti na podlagi prostega preudarka skladno z določbo 216. člena ZPP.
24. V posledici opisanega zmotnega pristopa tako v dokaznem kot tudi v materialnopravnem smislu je tako ostalo dejansko stanje glede utemeljenosti zahtevka po višini zmotno in nepopolno ugotovljeno.
25. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo (tudi stroškovni izrek, ki bo znan šele s končno odločbo o glavni stvari) in zadevo v tem obsegu vrnilo slednjemu v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je namreč, da ugotovljenih pomanjkljivosti, storjenih v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem pretirano poseglo v strankine ustavno zagotovljene pravice. Za odpravo ugotovljenih kršitev bo namreč potrebno ustrezno dopolniti dokazni postopek in zadevo obravnavati celovito ob upoštevanju relevantne trditvene podlage spora. Z vrnitvijo zadeve pred sodišče prve stopnje bo strankama zagotovljena in varovana tudi ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS). Razveljavitev sodbe ne posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.
1 Tako: dr. Damjan Možina v izvirnem znanstvenem članku Obresti in plodovi pri neupravičeni obogatitvi. 2 Tako dr. Damjan Možina v članku: Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka.