Jedro

Sodišče je pravilno uporabilo hrvaško pravo. V skladu s 4. členom ZMZPP se ta zakon ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Zato je pravilno uporabilo Konvencijo o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče, ki v 3. členu določa, da se uporablja pravo države, kjer je prišlo do prometne nesreče.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se znesek 6.545,00 EUR nadomesti z zneskom 6.305,00 EUR ter v 5. točki tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki poleg že priznanih stroškov še 91,79 EUR.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 6.545,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila ter zakonske zamudne obresti na znesek 5.600,00 EUR in sicer za čas od 25.5.2008 do 25.10.2008, v 15 dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema odločbe sodišča prve stopnje povrniti 767,40 EUR pravdnih stroškov.

Škoda je nastala zaradi prometne nezgode na Hrvaškem, kjer je bila tožnica poškodovana kot sopotnica v avtomobilu, ki ga je vozil njen mož. Vozilo je bilo v času nezgode zavarovano pri toženi stranki. Glede na ugotovljeni obseg tožničine škode je prvo sodišče tožnici priznalo 11.400,00 EUR, pri čemer je tožena stranka tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode že izplačala 5.600,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožila tožnica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica navaja, da bi moralo prvostopenjsko sodišče pri odmeri višine odškodnine uporabiti slovensko pravo, saj naj bi vse pomembne navezne okoliščine nakazovale na uporabo slovenskega prava: tožnica je slovenska državljanka, tožena ima sedež v S., škodo je tožnici povzročil slovenski državljan z vozilom, ki je bilo v času nesreče registrirano in zavarovano v Sloveniji. Zato naj bi bila podana bistveno tesnejša zveza s slovenskim pravom, kot pa s hrvaškim pravom, ter dodaja, da so slovenski državljani dolžni poznati samo slovensko pravo. Tožnica je zato utemeljevala, da ji prvo sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje, ni priznalo primerne odškodnine. Tožeča stranka tako v pritožbi meni, da je prvostopenjsko sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine premalo upoštevalo, da ima telesne bolečine še zdaj in da jih bo trpela tudi v prihodnje. Tožeča stranka še navaja, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo navedbo tožnice, da je levičarka, kar je pomembno, saj sekundarna roka ne more nikoli v polni meri nadomestiti primarne, zaradi česar je zmanjšana življenjska sposobnost pri skoraj vseh delih z rokami ter pri rekreaciji. Zato je prisojena odškodnina nerazumno nizka. Tožeča stranka še podaja, da sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je zavrnilo zahtevek za odškodnino za tujo pomoč po poteku 43 dni, saj je morala tožnica tudi po poteku tega obdobja mirovati. Glede stroškov postopka pa tožnica navaja, da mora sodišče priznati stroške za sestavo zahtevka pred tožbo sorazmerno z zneskom dokončno prisojene odškodnine.

Proti sodbi se v ugodilnem in stroškovnem delu iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tudi tožena stranka s predlogom za njeno spremembo in zavrnitev tožbenega zahtevka ali vsaj za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvemu sodišču. Tožena stranka izpodbija sodbo po višini. Tožena stranka navaja, da je odškodnina za utrpele telesne poškodbe in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 4.200,00 EUR glede na hrvaško zavarovalno prakso previsoka. Tožnica je utrpela zlom prsnice, obsklepni zlom spodnjega končnega dela leve koželjnice in udarnino prsnega koša. Nihajna poškodba vratne hrbtenice tudi ni bila ugotovljena in tudi ne zdravljena. Zato je odškodnina previsoka. Tožena navaja, da je tudi odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR previsoka, pri čemer je prav tako absolutno previsoka odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 6.200,00 EUR. Poudarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za tujo pomoč, pri čemer tudi ni mogoče preizkusiti na kateri podlagi je sodišče utemeljilo svojo odločitev po višini, saj po mnenju toženca ni nikakršne podlage za odločanje po prostem preudarku. Tožena stranka še dodaja, da sodišče pri odločanju o zahtevku ni sledilo navedbam tožene stranke, da se že izplačana odškodnina valorizira in valorizacije ni opravilo. Sodišče prve stopnje je tudi prezrlo aktualno sodno prakso hrvaških sodišč, po kateri se zamudne obresti priznavajo od izdaje sodbe dalje.

Pritožbi tožeče in tožene stranke sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da v tem sporu uporabi hrvaško pravo. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (1) v 4. členu določa, da se ta zakon ne uporablja za razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi. Zato je pravilno uporabilo Konvencijo o zakonu, ki se uporablja za prometne nesreče (2). Konvencija v 3. členu določa, da se uporablja pravo države, kjer je prišlo do prometne nesreče. V 4. členu pa Konvencija določa, da se uporablja pravo države, kjer je bilo vozilo registrirano, pod pogojem, da je bilo v prometni nesreči udeleženo zgolj eno vozilo. V prometni nesreči v Republiki Hrvaški sta bili udeleženi dve vozili, ki nista bili registrirani v isti državi, zato je sodišče pravilno uporabilo 3. člen Konvencije, ki odkazuje na uporabo hrvaškega prava, ter ga je zato tudi uporabilo. Sodna odločba II Ips 226/99, ki jo tožnica ponuja v pritožbi, se nanaša na primer, ko se je slovensko vozilo v R. F. zaletelo v obcestni drog, zaradi izogibanja vozilu neznane državne pripadnosti. Za odločitev Vrhovnega sodišča v tem primeru je bilo ključnega pomena, da je drugo vozilo ostalo neznano, oškodovanec pa je lahko zahteval odškodnino le od zavarovalnice slovenskega vozila. V tožničinem primeru je drugače, saj je bil voznik drugega vozila identificiran.

V Republiki Hrvaški je vprašanje nadomestila za nematerialno škodo urejeno v Zakonu o obveznih odnosih (3 ). ZOO v 200. členu določa, da sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah prisodi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera še posebej stopnja trajanja in jakost to opravičujejo.

Nepremoženjska škoda: Diagnoza:

Izvedenec je ugotovil, da je tožnica v obravnavani nesreči utrpela zlom prsnice, obsklepni zlom spodnjega končnega dela leve koželjnice ter udarnino prsnega koša. Telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem: Tožnica je bila tri dni hospitalizirana, po naravnavi zloma pa je imela levo podlaht z zapestjem in dlanjo imobilizirano v dokomolčnem mavcu in kasneje še v dorzalni longeti 36 dni. Zato je izvedenec ocenil, da je hude bolečine trpela skupno sedem dni, srednje bolečine dva meseca, pri čemer je trajanje lažjih bolečin ocenil na tri mesece. Enkrat je bila operirana v lokalni anasteziji, enkrat so ji zlom naravnali v splošni anasteziji. Potrebovala je tujo pomoč. Bila je 18-krat rentgensko slikana.

Strah:

Izvedenec je potrdil, da je tožnica utrpela primarni strah za življenje, ki se kasneje spremeni v strah za izid zdravljenja in je bil prvih sedem dni zdravljenja hude intenzitete, kasneje se je spremenil v stanje srednje intenzitete. Strah pred prometom je ostal. Proti koncu zdravljenja je strah prešel v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Trajanje posledic iz naslova poškodb: Tožnici so nastale anatomske, funkcionalne in psihične trajne posledice. Funkcionalne trajne posledice se kažejo v zmanjšani gibljivosti levega zapestja za 35 %, kar pomeni zmanjšano gibljivost srednje stopnje. Psihične posledice pa se kažejo v tem, da trpi strah v prometu, za kar obstaja objektiven razlog. Anatomske pa v lažji deforamciji spodnjega obsklepnega dela leve koželjnice.

Tožnica v pritožbi očita, da prvostopno sodišče odmerilo prenizko odškodnino, tožena zatrjuje nasprotno. Odškodnina za pretrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je glede na hvraško sodno prakso previsoka. Previsoka je tudi odškodnina za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Vrhovno sodišče Republike Hrvaške je 29.11.2002 sprejelo „Okvirne kriterije in zneske za ugotovitev višine pravične denarne odškodnine za nematerialno škodo“ s katerimi je omogočena enotna uporaba 200. člena ZOO. Ti kriteriji ne predstavljajo matematične formule za izračun pravičnega denarnega nadomestila, ampak je potrebno upoštevati okoliščine primera, pri čemer imajo stopnja trajanja in jakost bolečin značaj pomembnih, a ne edinih okoliščin, ki jih sodišče upošteva pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine. Tu je vsebovan tudi odgovor na pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je odškodnina za telesne bolečine odmerjena previsoka in ni v skladu s hrvaško sodno prakso. Sodišče je iz tega naslova tožeči stranki priznalo 4.200,00 EUR. Tožnica je trpela sedem dni hudih bolečin, šestedest dni srednjih in devetdest dni lažjih. „Okvirni kriteriji“ določajo dnevno nadomestilo za hude bolečine 50,00 EUR, za srednje 30,00 EUR in lahke 10,00 EUR, skupno bi tako zneslo 3.050,00 EUR nadomestila. Tožnica pa je trpela še celo vrsto nevšečnosti (2-krat operativni poseg, 18-krat rentgensko slikanje, nošenje longete). Upoštevaje vse to in že navedeno, da predstavljajo okvirni kriteriji spoznavni vir, ki pomaga ugotoviti, kako bi hrvaško sodišče uporabilo pravo, sodišče ocenjuje, da je priznana odškodnina primerna. Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Hrvaške št. Rev 5/06-2, ki se v spisu nahaja med prilogami C2 in s katero je sodišče priznalo oškodovani stranki poleg telesnih bolečin tudi nadomestilo za ostale nevšečnosti.

Sodišče prve stopnje je za strah tožnici prisodilo odškodnino v višini 1.000,00 EUR. Tudi ta odmera višine odškodnine je v skladu s hrvaško sodno prakso in je v okvirnih kriterijih (300,00 do 4.000,00 EUR). Intenzivnost in trajanje strahu izhajata iz mnenja izvedenca.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče priznalo tožnici 6.200,00 EUR. Izvedenec je ugotovil, da ima tožnica anatomske, fizične in psihične trajne posledice. Tožnica ima bolečine v levem zapestju, ovirana je pri težjih in daljših lažjih fizičnih delih. Tožnica je levičarka. Izvedenec je ocenil njene bolečine kot bolečine lažje intenzivnosti, gibljivost levega zapestja pa je zmanjšana za 35 %. V skladu z „okvirnimi kriteriji“ pripadata za 25 % do 40 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti 1.500,00 EUR za vsakih 10 %. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je tožnica igralka, ki po poškodbi ni več igrala, poškodovano ima levo roko, tožnica pa je levičarka. Vse to po oceni pritožbenega sodišča opravičuje prisojeno odškodnino. V okviru teh duševnih bolečin je sodišče upoštevalo tudi strah, ki ga tožnica sedaj trpi v prometu in na katerega se sklicuje v pritožbi.

Premoženjska škoda: Izvedenec je ugotovil, da je tožnica ves čas imobilizacije (36 dni) in prvi teden po operaciji potrebovala pomoč pri oblačenju, obuvanju, oskrbi in domačih opravilih, potem pa se ji je sposobnost za osnovna opravila delno povrnila. Zato je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožnica upravičena do tuje pomoči za 43 dni po tri ure dnevno, to je za 129 ur. Pritožba tožene stranke, da tožnica ni upravičena do tuje pomoči, je zato neutemeljena. V presežku (nad 43 dni) je sodišče zavrnilo zahtevek zato, ker tožnica ni podala trditvene podlage o tem, da je za pomoč najela tujo gospo, izpovedbe pa ne morejo nadomestiti trditev. Pritožbeno sodišče to sprejema. Ocena vrednosti pomoči v znesku 5,00 EUR na uro pa je po oceni pritožbenega sodišča za tovrstno delo primerna in je pritožba tožene v tem delu neutemeljena.

Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni valoriziralo že izplačane odškodnine, čeprav bi jo moralo valorizirati od dne, ko je bila izplačana. Pritožbeno sodišče je napravilo izračun in ugotovilo, da znaša valoriziran znesek že plačane odškodnine na dan sojenja 5.740,00 EUR in v skladu s tem tudi spremenilo znesek prisojene odškodnine. (Revalorizacija je razvidna iz priloge.) Tožeča stranka se utemeljeno pritožuje, da ji mora tožena stranka povrniti sorazmeren del stroškov za sestavo zahtevka pred tožbo in razliko med zneskom, ki ga je tožena stranka že plačala in zneskom, ki ga je prisodilo sodišče, zato je pritožbeno sodišče glede stroškov priznalo tudi to razliko in izrek o stroških ustrezno spremenilo. (Tožena stranka je plačala 183,62 EUR stroškov za sestavo zahtevka za znesek 5.600,00 EUR. Tožeča stranka zahteva še razliko do zneska 275,40 EUR, kolikor znaša strošek za sestavo zahtevka za znesek 11.400,00 EUR).

Pritožba tožene stranke še trdi, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo aktualno sodno prakso hrvaških sodišč, po kateri se zamudne obresti priznavajo od izdaje sodbe dalje. Zamudne obresti so posledica zamude, ki pa po oceni pritožbenega sodišča nastaja v Republiki Sloveniji, prav tako so tu nastali vsi elementi zamude. Zato je po oceni pritožbenega sodišča potrebno uporabiti domače pravo in je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v tem delu zavrniti, izpodbijano sodbo pa potrditi.

Pritožbeno sodišče je zato ravnalo v skladu s 358. členom Zakon o pravdnem postopku (4) in delno ugodilo pritožbama in izpodbijano sodbo glede zneska odškodnine spremenilo tako, da se upošteva valorizirani znesek že plačane odškodnine ter glede stroškov tako, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči poleg že priznanih stroškov še premalo priznan strošek za izstavo zahtevka.

Obe pravdni stranki sta s pritožbama uspeli le v neznatnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 56/99 – v nadaljevanju ZMZPP.

(2) Ur. l. RS, št. 2/93 – v nadaljevanju Konvencija.

(3) Narodne novine št. 53/91 in naslednji – v nadaljevanju ZOO.

(4) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008 – v nadaljevanju ZPP.