Jedro

Če sodišče utemeljen sum kot pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja utemelji na zakonski domnevi o odgovornosti lastnika vozila iz 8. člena ZPrCP, lahko lastnik vozila v ugovoru po drugem odstavku 113.b člena ZP-1 navaja tudi dejstva in dokaze, s katerimi to domnevo izpodbija, sodišče pa se mora pri odločanju o ugovoru do teh navedb in dokazov opredeliti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje PR 243/2024 z dne 8. 7. 2024 spremeni tako, da se ugovoru obdolženke zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Ljutomeru PR 243/2024-2502 z dne 18. junija 2024 odpravi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor obdolženkinega zagovornika zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja. Svojo odločitev je v bistvenem utemeljilo s tem, da dokazni standard utemeljenega suma storitve prekrška izkazujeta fotografija merilnika hitrosti in ugotovitev, da je obdolženka lastnica osebnega avtomobila na fotografiji merilnika hitrosti, medtem ko bo dejansko stanje očitanega prekrška, da prekrška ni storila, ker je bila v času storitve prekrška drugje (to je vsebina njenega ugovora), sodišče ugotavljalo in presojalo v nadaljevanju postopka o prekršku.

2.Zoper sklep sodišča prve stopnje obdolženka po odvetniku vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do v ugovoru predloženih dokazov in je izpodbijani sklep sprejelo izključno na podlagi presoje predloga prekrškovnega organa oziroma dokazov, ki jih je ta predložil v obdolženem predlogu. S tem, ko je odločilo, da dokazi, ki jih je v ugovoru predlagala obdolženka, za presojo utemeljenosti suma niso relevantni, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe obdolženki onemogočilo pravno sredstvo oziroma izvotlilo namen ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljena.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi obdolžilnega predloga medobčinskega inšpektorata in redarstva izdalo sklep PR 243/2024-2052 z dne 18. 6. 2024, s katerim je obdolženki začasno odvzelo vozniško dovoljenje, in v njem glede na dokaze, ki jih je priložil prekrškovni organ (fotografija in posnetek samodejnega merilnika hitrosti) presodilo, da je ob upoštevanju domneve odgovornosti lastnika vozila iz prvega odstavka 8. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) podan utemeljen sum, da je obdolženka storila očitani ji prekršek prehitre vožnje po 4. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP. Zoper ta sklep je obdolženka vložila ugovor, v katerem je z dvema listinskima izjavama dokazovala, da v času, ko je bil z njenim vozilom storjen prekršek, tega vozila ni upravljala. Sodišče prve stopnje je ugovor obdolženke zavrnilo, pri čemer iz točk 5 in 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je ponovni sklep, da je v obravnavani zadevi podan utemeljen sum, da je obdolženka storila očitani ji prekršek, sprejelo na podlagi (i) predloženih dokazov prekrškovnega organa, (ii) dejstva, da je obdolženka lastnica vozila, s katerim je bil storjen prekršek (zakonska domneva o odgovornosti lastnika iz 8. člena ZPrCP) in (iii) dejstva, da obdolženka ni oporekala dejstvu, da je bil prekršek storjen z njenim vozilom. Do v ugovoru predloženih dokazov obdolženke pa se sodišče prve stopnje vsebinsko ni opredelilo, čeprav iz točke 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da pravilno razume namen ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ki je v tem, da lahko storilec z razumnimi navedbami in dokazi izkaže, da ni podan utemeljen sum, da je storil prekršek.

5.Izhodišče sodišča prve stopnje, da za dokazni standard utemeljenega suma storitve prekrška s strani obdolženke zadoščata fotografija in posnetek samodejnega merilnika hitrosti in ugotovitev, da je obdolženka lastnica motornega vozila, s čimer se vzpostavi zakonska domneva iz 8. člena ZPrCP, je v osnovi pravilno, vendar pa lahko v primeru vloženega ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja to izhodišče (ob)velja le, če obdolženka v ugovoru ne vzbudi razumnega dvoma v upravičenost zakonske domneve, da je v času storitve prekrška ona sama vozila svoje vozilo. V nasprotnem primeru ugovor v zadevah, kakršna je obravnavana, dejansko ne bi imel nobenega smisla, na kar upravičeno opozarja tudi pritožba. Ob tem pritožbeno sodišče posebej poudarja, da po določbi prvega odstavka 113.a člena za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne zadostuje, da je izkazan utemeljen sum, da je bil storjen prekršek, ampak mora biti podan utemeljen sum, da je ta prekršek storila točno določena oseba (storilec oziroma v konkretnem primeru obdolženka). Če sodišče utemeljen sum kot pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja utemelji na zakonski domnevi o odgovornosti lastnika vozila iz 8. člena ZPrCP, lahko lastnik vozila v ugovoru po drugem odstavku 113.b člena ZP-1 navaja tudi dejstva in dokaze, s katerimi to domnevo izpodbija, sodišče pa se mora pri odločanju o ugovoru do teh navedb in dokazov opredeliti.

6.V primerih, kadar je sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja izdan na podlagi domneve o odgovornosti lastnika vozila iz 8. člena ZPrCP, storilec pa v ugovoru zoper ta sklep to zakonsko domnevo izpodbija, se odločanje o ugovoru po naravi stvari v določeni meri preplete z odločanjem o odgovornosti, vendar pa pritožbeno sodišče ob tem posebej poudarja, da sodišče pri odločanju o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja svojo presojo omeji le na vprašanje vpliva v ugovoru predloženih dokazov na verjetnost, da je storilec storil očitan mu prekršek (ali je ta večja, enaka ali manjša od verjetnosti, da prekrška ni storil), pri čemer odločitev o tem nima nobenega vpliva na končno odločitev o odgovornosti za prekršek.

7.Skladno s teorijo in sodno prakso je utemeljen sum podan, če je stopnja verjetnosti, da je oseba storila storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila. Gre torej za stopnjo verjetnosti o objektivnih in subjektivnih zakonskih znakih prekrška, ki ne dosega stopnje gotovosti o storitvi prekrška. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je na podlagi dokazov, ki jih je v ugovoru predložila obdolženka, verjetnost, da je bila ona tista, ki je storila prekršek, še vedno večja od verjetnosti, da ga ni storila, ali pa je na podlagi predloženih dokazov verjetnost, da je obdolženka storilka očitanega ji prekrška, le še enaka ali morda celo že manjša od verjetnosti, da prekrška ni storila. Ob pravilni uporabi predpisa (konkretno določbe drugega odstavka 113.b člena ZP-1) bi se sodišče prve stopnje do tega v izpodbijanem sklepu moralo opredeliti.

8.Upoštevajoč nesuspenzivnost ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in pritožbe zoper sklep o zavrnitvi ugovora (drugi in tretji odstavek 113.b člena ZP-1) je pritožbeno sodišče ob analogni uporabi petega in devetega odstavka 163. člena ZP-1 navedeno kršitev sodišča prve stopnje odpravilo samo, saj ugotavlja, da so v izpodbijanem sklepu odločilna dejstva ugotovljena pravilno, je pa potrebno na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa izdati drugačen sklep, tj. sklep, s katerim se ugovoru obdolženke ugodi in se sklep, s katerim ji je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje in prepovedana vožnja motornih vozil odpravi.

9.Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da dokaza, ki ju je v ugovoru priložila obdolženka in s katerima izkazuje, da v času storitve prekrška ni bila na kraju dejanja (potrdilo A. A. s.p. o razgovoru in izjava B. B.), nista že na prvi pogled nedovoljena dokaza, iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da bi pisno potrdilo oziroma izjavo o prisotnosti storilke na drugem kraju v času, ko je bil z njenim vozilom storjen prekršek, podali z obdolženko sorodstveno ali drugače povezani osebi, ki bi bili prima facie pristranski. Tudi po vsebini predložena dokaza nista že na prvi pogled neutemeljena oziroma nemogoča. Posledično pritožbeno sodišče zaključuje, da na podlagi v ugovoru zatrjevanih in priloženih dokazov ni več mogoče trditi, da je v obravnavani zadevi verjetnost, da je prav obdolženka v času storitve prekrška upravljala s svojim vozilom in torej storila očitani ji prekršek, večja od verjetnosti, da prekrška ni storila, ampak je stopnja te verjetnosti padla najmanj na 50 : 50, kar pomeni, da pogoj utemeljenega suma ni (več) izpolnjen. Ob tem pritožbeno sodišče ponovno izrecno poudarja, da ta odločitev v ničemer ne prejudicira končne odločitve o odgovornosti obdolženke za očitani ji prekršek, ki jo bo sprejelo sodišče prve stopnje v rednem sodnem postopku o prekršku.

10.Posledično je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo na tej podlagi izvedlo postopek za vrnitev začasno zaseženega vozniškega dovoljenja obdolženki in odpravo izrečene prepovedi vožnje motornih vozil.

-------------------------------

1Prim. sodbo VSRS XI Ips 31307/2018 z dne 20. 9. 2018.

Zveza:

Zakon o pravilih cestnega prometa (2010) - ZPrCP - člen 8, 8/1 Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 113a, 113a/1, 113b, 113b/2

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.