Jedro

Komentiranje odločitev sodišča preko televizijskega programa s strani inšpektorata v odprtih inšpekcijskih zadevah ni primerno. Vendar pa komentar, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomeni okoliščin, ki bi kazale na negativen odnos inšpektorice do tožnika ali do same stvari, ki bi bil v kontekstu zadeve v nasprotju s standardi nepristranosti in bi vzbujal dvom v tako imenovano objektivno nepristranost inšpektorice, ampak izkazovanje njenega odnosa do dolgotrajnosti postopka. Celoten potek postopka namreč ne kaže na to, da bi nad dejstvi, ugotovljenimi med vodenjem postopka, po katerih se je ravnala inšpektorica, in objektivnimi argumenti, upoštevanimi pri njenemu odločanju, prevladale kakšne druge okoliščine. Poleg tega nestrinjanje tožnika z vodenjem postopka samo po sebi še ni izločitveni razlog.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ugotovila, da je odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 061-02-259/2005-38 z dne 20. 2. 2012 v celoti postala izvršljiva dne 15. 5. 2012 in dovolila izvršbo v delu, ki se nanaša na odstranitev stanovanjskega objekta z gospodarskim poslopjem in zidan AB objekt, vse na zemljišču s parcelnimi številkami 307/2, 312/3, 305/3 in 1185/1 k.o. ... (1. točka izreka). Tožniku je določila dodatni rok 60 dni, v katerem je dolžan odstraniti naslednje objekte iz 1. točke izreka citirane odločbe, in sicer stanovanjski objekt z gospodarskim poslopjem, tlorisnih dimenzij 14,90 m x 9,90 m in 15,50 m x 9,90 m in zidan AB objekt na jugovzhodni strani gospodarskega poslopja, tlorisnih dimenzij 9,90 m x 9,30 m, vse na zemljiščih s parc. št. 307/2, 312/3, 305/3 in 1185/1 k.o. ..., sicer bo to storil pooblaščeni izvajalec po drugi osebi na tožnikove stroške, o datumu takšne izvršbe pa bo tožnik obveščen naknadno z obvestilom (2. točka izreka). Nadalje je odločila, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe in da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (3. in 4. točka izreka izpodbijanega sklepa).

V obrazložitvi med drugim ugotavlja, da je bila odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 20. 2. 2012 tožniku vročena 15. 3. 2012, 60 dnevni rok za odstranitev objektov in vzpostavitev v prvotno stanje pa je pretekel 14. 5. 2012, zato je postala izvršljiva dne 15. 5. 2012. Ker tožnik ni izpolnil obveznosti iz 2. točke navedene odločbe, so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa iz 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep. Kot neutemeljene ocenjuje navedbe tožnika, da bi morala biti uradna oseba izločena, saj ugotavlja, da je bilo o tožnikovem predlogu za izločitev uradne osebe že odločeno s sklepom z dne 28. 11. 2012, in sicer je bil tožnikov predlog zavrnjen. Prav tako kot neutemeljene ocenjuje tožnikove navedbe, da sklepa ni mogoče preizkusiti, saj iz njega ni mogoče razbrati, katero odločbo naj tožnik izvrši. Navaja, da tako iz izreka, kot tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nedvomno izhaja, da je izvršilni naslov odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 20. 2. 2012, ki je v celoti postala izvršljiva dne 15. 5. 2012, na kontrolnem inšpekcijskem ogledu dne 17. 5. 2012 pa je upravni organ preverjal stanje na terenu in kot nesporno ugotovil, da inšpekcijski zavezanec obravnavanih objektov na predmetnih zemljiščih ni odstranil. Dodaja še, da je tožnik imel možnost, da sam odstrani sporne objekte in vzpostavi prejšnje stanje na lastne stroške. Ker tega ni storil, je po presoji upravnega organa druge stopnje upravni organ prve stopnje zakonito in pravilno izdal izpodbijani sklep v skladu s prvim odstavkom 297. člena ZUP, ki ureja izvršbo po drugi osebah. Po oceni upravnega organa druge stopnje je rok, ki ga je določil upravni organ prve stopnje, povsem primeren in razumen, v zvezi s tem pa tožniku še pojasnjuje, da gre za naknadni rok, saj je bil prvotni rok pri tožniku določen že z odločbo z dne 20. 12. 2012. Po oceni pritožbenega organa je imel zato tožnik nedvomno na voljo več kot dovolj časa, da izpolni naloženo mu obveznost. Pojasnjuje pa še, da je podlaga za odstranitev nelegalne gradnje odločba pristojnega inšpektorja in ne gradbeno dovoljenje.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep izdala gradbena inšpektorica, ki bi morala biti po zakonu izločena, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Pri tem se sklicuje na hitrost postopanja v njegovi zadevi v primerjavi z drugimi zadevami, ki jih vodi ista gradbena inšpektorica oz. organ. Izpostavlja še komentiranje odločitve sodišča preko televizijskega programa … oziroma portala ….

Bistvena kršitev pravil upravnega postopka je podana tudi zato, ker izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijanega sklepa namreč ni mogoče razbrati, katero odločbo naj tožnik izvrši, odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor z dne 20. 2. 2012 ali odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, z dne 23. 1. 2008. Pri tem navaja še, da se je kontrolni inšpekcijski pregled z dne 17. 5. 2012 nanašal na objekte po odločbi z dne 23. 1. 2008, kar pomeni, da inšpekcijski organ ni opravil predhodnega kontrolnega pregleda, ali je bila prostovoljno izvršena odločba z dne 20. 2. 2012 in arbitrarno odločil, da naj bi ta v celoti postala izvršljiva dne 15. 5. 2012. V zvezi s tem je napačno ugotovljeno dejansko stanje.

Navaja še, da se ne da preizkusiti 2. točke izpodbijanega sklepa, v katerem upravni organ tožniku dodeljuje naknadni rok 60 dni za odstranitev objektov iz 1. točke izreka, saj organ ne navede konkretnih razlogov, zakaj naj bi bil ravno rok 60 dni primeren, kar kaže na arbitrarno odločitev organa prve stopnje. S takim postopanjem je bilo kršeno načelo varstva zasebnih interesov in sorazmernosti, saj v tako kratkem roku ni možno odstraniti spornih objektov. Opozarja tudi na 7. in 285. člen ZUP in 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Predlaga, naj sodišče po izvedeni obravnavani izpodbijani sklep odpravi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil izpodbijan sklep izdan v ponovljenem postopku, po tem, ko je bil s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1786/2012 z dne 11. 4. 2013 odpravljen prejšnji sklep upravnega organa, ker ga ni bilo mogoče preizkusiti.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih določbah ZUP ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Toženka je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Glede na to, da se tožnik sklicuje na svoje navedbe v pritožbi z dne 2. 1. 2013, ki naj se štejejo kot trditvena podlaga, sodišče poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007 in I U 36/2011. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ni bilo dolžno opredeliti do navedb, ki jih je navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

Neutemeljene so tožbene navedbe, da je izpodbijani sklep izdala gradbena inšpektorica, ki bi morala biti na podlagi 6. točke drugega odstavka 237. člena ZUP izločena.

Tožnik meni, da na pristranskost gradbene inšpektorice in kršitev temeljnih načel ZUP kaže že sama hitrost njenega ukrepanja v predmetni zadevi v primerjavi z ostalimi zadevami.

Vendar hitro postopanje gradbenega inšpektorja ne pomeni pravno upoštevne okoliščine, saj se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu (146. člen Zakona o graditvi objektov, ZGO-1). Enaka obravnava v primeru, ko gradbeni inšpektor ugotovi, da obstojijo pogoji za uvedbo postopka, ne zagotavlja neukrepanja oziroma enako “počasnega” vodenja postopka kot v drugih primerih nelegalnih gradenj. Enakosti v “nepravu” ni (tako Ustavno sodišče v zadevi Up-21/93). Hiter postopek zato sam zase ne pomeni neenakega obravnavanja.

Sodišče pritrjuje tožniku, da komentiranje odločitev sodišča preko televizijskega programa … oziroma … s strani inšpektorata v odprtih inšpekcijskih zadevah ni primerno. Vendar pa komentar, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, ne pomeni okoliščin, ki bi kazale na negativen odnos inšpektorice do tožnika ali do same stvari, ki bi bil v kontekstu zadeve v nasprotju s standardi nepristranosti in bi vzbujal dvom v tako imenovano objektivno nepristranost inšpektorice, ampak izkazovanje njenega odnosa do dolgotrajnosti postopka. Celoten potek postopka namreč ne kaže na to, da bi nad dejstvi, ugotovljenimi med vodenjem postopka, po katerih se je ravnala inšpektorica, in objektivnimi argumenti, upoštevanimi pri njenemu odločanju, prevladale kakšne druge okoliščine. Poleg tega nestrinjanje tožnika z vodenjem postopka samo po sebi še ni izločitveni razlog. Pri tem sodišče pripominja, da je bilo o tožnikovi obveznosti, da v določenem roku odstrani nelegalno zgrajen stanovanjski objekt z gospodarskim poslopjem in zidan AB objekt na JV strani gospodarskega poslopja in da vzpostavi prejšnje stanje, odločeno že z odločbo z dne 20. 2. 2012, ki je dne 28. 6. 2012 postala pravnomočna, medtem ko se s sklepom o dovolitvi izvršbe naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, je ne spreminja ali na drug način posega v tožnikove pravice ali pravne koristi.

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, da iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, katero odločbo naj tožnik izvrši. Iz izreka izpodbijanega sklepa je namreč povsem jasno, da je postala izvršljiva odločba z dne 20. 2. 2012, ugotovljen pa je bil tudi datum njene izvršljivosti.

Tožnik pa ne zatrjuje, da je obveznost, naloženo z odločbo z dne 20. 2 2012, izpolnil, niti da se s sklepom o dovolitvi izvršbe izvršuje druga oziroma drugačna obveznost, kot je bila določena v izvršilnem naslovu, inšpekcijski odločbi z dne 20. 2. 2012. Zato tožbeni ugovori, da se naj bi se kontrolni inšpekcijski pregled nanašal na objekte po odločbi z dne 23. 1. 2008, in ne po odločbi z dne 20. 2. 2012, niti niso pomembni. Prav tako tožnik ne navaja, da je ugotovitev o datumu izvršljivost odločbe z dne 20. 2. 2012 napačna.

Skladnost izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe z izvršilnim naslovom, to je z odločbo z dne 20. 2. 2012 pa v tem primeru ugotavlja tudi sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče zgolj pripominja, da je iz izpodbijanega sklepa povsem jasno, kaj mora tožnik izvršiti, in sicer odstraniti stanovanjski objekt z gospodarskim poslopjem navedenih dimenzij ter zidan AB objekt na JV strani gospodarskega poslopja navedenih dimenzij, na zemljiščih parc. št. 307/2, 312/3, 305/3 in 1185/1, vse k.o. ...

Prav tako tožnik s pavšalnim sklicevanjem dolgotrajnost postopkov priprave projektne dokumentacije in pridobivanja upravnih dovoljenj ni izkazal, da je določen dodatni rok 60 dni za izpolnitev obveznosti prekratek. Poleg tega sodišče pripominja, da je bil prvotni 60 dnevni rok za izpolnitev obveznosti določen že z odločbo z dne 20. 2. 2012. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa se zavezancu zgolj določi nov rok za izpolnitev obveznosti, ki je bila že določena z odločbo, in se mu hkrati zagrozi, da bo po poteku roka namesto njega na njegove stroške to dejanje opravil pooblaščeni izvajalec (297. člen ZUP). Iz tega izhaja, da pri določitvi roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti v sklepu o dovolitvi izvršbe ne gre za določitev nove obveznosti, temveč za določitev načina izvršbe izvršljive odločbe (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 373/2012 z dne 27. 3. 2013).

Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.