Jedro

Ko se je tožnica po zaključku bolniškega staleža vrnila na delo, ji je na podlagi predhodne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehalo delovno razmerje. Po tem tožena stranka ni imela pravne podlage, da tožnici pogodbo o zaposlitvi izredno odpove.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. tč. izreka delno spremeni tako, da v tem delu v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 681,00 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izpolnitvenega roka do plačila“.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 3. 7. 2009 nezakonita in se razveljavi. V 2. tč. izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na ustrezno delovno mesto, jo brez prekinitve prijaviti v obvezno zavarovanje, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila ter ji priznati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu, v roku 15 dni. V 3. tč. izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 996,36 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločilo je še, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka (4. tč. izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo (smiselno zoper ugodilni del in stroške postopka) iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, posebej pa še poudarja, da glede na to, da je sodišče v obravnavani zadevi ocenilo, da je bila tožnica v izpovedbi iskrena, je skrajno neverjetno, da bi se tožnica dnevno ob tako zgodnji uri dobivala z ljubimcem, saj tega ljubimca detektiv ni opazil, pač pa je opazil, da tožnica odhaja na delo v prostore uprave in sicer s sodelavko ženskega spola. Poudarja, da sodišče ni zaslišalo predlaganih prič tožene stranke, pa tudi pojasnilo ni, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. Sodbe tako ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka. S takšnim ravnanjem pa toženi stranki tudi ni bila dana možnost, da izvaja dokaze v svojo korist, kar predstavlja kršitev 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Prvostopno sodišče tudi navaja, da je verjelo tožnici, da je dne 29. 6. 2009 poklicala v kadrovsko službo A.V. in ga obvestila, da ji je bolniški stalež prenehal in je bila tako tožena stranka pravočasno seznanjena z zaključkom bolniškega staleža. Tožena stranka je v postopku zatrjevala nasprotno. Najmanj kar bi lahko sodišče storilo, bi bilo, da glede tega dejstva zasliši predlagano pričo A.V.. Kljub substanciranemu dokaznemu predlogu, sodišče dokaza ni izvedlo in je nekritično verjelo izpovedi tožnice. Da tožnica tožene stranke o zaključku bolniškega staleža ni obvestila izhaja tudi iz dopisa detektiva z dne 29. 6. 2009, ki je od tožničine osebne zdravnice zahteval podatke o bolniškem staležu. Obrazložitev sodbe ni v skladu z 324. čl. ZPP. Obrazložitev mora biti v tolikšni meri podkrepljena z argumenti, ki jih je mogoče racionalno preizkusiti, da ne dopušča dvoma, na podlagi česa je sodišče v obravnavani zadevi odločilo. Sodišče bi moralo navesti zakaj in v povezavi s katerimi drugimi izvedenimi dokazi je verjelo tožničini izpovedi ter zakaj ni bilo potrebno zaslišati prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Tožnica ni izpovedovala verodostojno, saj je detektivu ob kontroli dne 29. 6. 2009 priznala, da pri podjetju F.K. s.p. opravlja pridobitno delo, medtem ko je na sodišču zatrjevala, da navedeno ne drži, ter da se je v pisarniških prostorih tega podjetnika nahajala zaradi ljubezenskega razmerja. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnici pogodbe o zaposlitvi ni bilo mogoče izredno odpovedati, ker naj bi ji delovno razmerje prenehalo dne 26. 6. 2009, ko naj bi bil tožnici zaključen bolniški stalež. Ker je tožnica po ugotovitvah detektiva nesporno zlorabila bolniški stalež za opravljanje pridobitnega dela, je po mnenju pritožbe za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi bistveno le, da je do kršitev prišlo v času trajanja delovnega razmerja in da je odpoved podana v rokih, določenih v 2. odst. 110. čl. ZDR. Drugačno naziranje bi pomenilo, da lahko delavci pred iztekom odpovednega roka huje kršijo določila pogodbe o zaposlitvi, pa jih zato ne more zadeti sankcija izredne odpovedi. Če tožena stranka ni več imela podlage za izdajo odpovedi, ker naj bi tožnici delovno razmerje že prenehalo, potem tožnica tudi več ne more imeti interesa za vodenje postopka. Tožena stranka se izrecno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče pri odmeri ni upoštevalo uspeha strank, saj je odločilo, kot da bi tožnica v celoti uspela s svojim zahtevkom, kar pa ne drži in bi sodišče to moralo upoštevati. Poleg tega je sodišče tožnici priznalo dvojno nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 262,80 EUR, čeprav tožnici po ZOdvT pripada samo ena nagrada za narok. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu vlaga pritožbo tudi tožnica in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje predhodno sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zoper tožnico uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potem, ko ji je že prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi predhodne odpovedi iz poslovnih razlogov, kar je nedopustno. Vendar tožnica iz previdnosti vlaga pritožbo zato, ker je sodišče to dejstvo ugotovilo na podlagi sodbe istega sodišča opr. št. Pd 134/2009, ki pa v času odločanja v tej zadevi še ni postala pravnomočna, saj je tožnica zoper navedeno sodbo vložila pritožbo, o kateri še ni odločeno. Tožnica meni, da ji pripadajo vse pravice, ki izvirajo iz ugotovitve nezakonite izredne odpovedi in njene razveljavitve, saj lahko sicer zanjo nastopijo škodljive posledice. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo (razen v delu odločitve, ki se nanaša na stroške postopka).

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in jih zaradi tega ne ponavlja, k posameznim pritožbenim navedbam, ki so odločilnega pomena (360. čl. ZPP), pa daje naslednja pojasnila.

K pritožbi tožene stranke: Pritožbeni očitek tožene stranke glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Za tako kršitev bi šlo, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba takih pomanjkljivosti nima, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o tistih, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja, da bi le z zaslišanjem predlaganih prič sodišče lahko ugotavljalo, ali je bila tožena stranka seznanjena z zaključkom bolniškega staleža tožnice ali ne. Tožnica je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo navajala, da je dne 29. 6. 2009 toženo stranko po telefonu obvestila o zaključku bolniškega staleža, dne 30. 6. 2009 pa ji je tudi s priporočeno pošiljko poslala pisno potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela z dne 29. 6. 2009, iz katerega izhaja, da je bil tožnici bolniški stalež zaključen dne 26. 6. 2009 (priloga A7). Tožnica je v spis vložila tudi potrdilo pošte Slovenije, iz katerega izhaja, da je tožena stranka navedeno pošiljko prejela dne 1. 7. 2009 (priloga A15). Tožena stranka se glede teh dveh dokaznih listin ni izjasnila, temveč je le pavšalno navajala, da je tožnica o zaključku bolniškega staleža ni obvestila. Glede na takšno situacijo je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici, da je toženo stranko o zaključku bolniškega staleža obvestila (ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica toženo stranko tudi s priporočeno pošto z dne 30. 6. 2009 obvestila o zaključku bolniškega staleža - str. 4 sodbe, tožena stranka v pritožbi substancirano niti ne prereka), zato ni bilo potrebe, da o tej okoliščini sodišče zaslišuje tudi predlagane priče. Glede na navedeno je jasno, da tožena stranka ni bila onemogočena v izvajanju dokazov v svojo korist. Tudi sicer pa bi morala tožena stranka takšno kršitev po določbah ZPP uveljavljati takoj (torej že na obravnavi dne 20. 4. 2010) in ne šele v pritožbenem postopku. V skladu z 286.b. čl. ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tudi drugih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, sodišče prve stopnje ni storilo.

Prvostopenjsko sodišče je v nasprotju s prepričanjem tožene stranke pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnici pogodbe o zaposlitvi ni bilo mogoče izredno odpovedati, iz razloga, ker na navedeni dan s toženo stranko ni imela več sklenjenega delovnega razmerja (oz. pogodbe o zaposlitvi). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno uporabilo določbo 3. odst. 116. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji), po kateri delavcu, ki mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem, ko se delavec vrne na delo oz. bi se moral vrniti na delo. Ker je bil tožnici bolniški stalež zaključen dne 26. 6. 2009, iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, da bi se dne 29. 6. 2009, ko je bila delazmožna vrnila na delo, je tožnici na podlagi 3. odst. 116. čl. ZDR delovno razmerje prenehalo. Ker je torej pogodbeno razmerje med pravdnima strankama prenehalo že pred 3. 7. 2009, tožena stranka dne 3. 7. 2009 ni imela pravne podlage, da tožnici pogodbo o zaposlitvi izredno odpove.

Tožena stranka pa delno utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odmero stroškov postopka. Sodišče prve stopnje tožnici v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) ne bi smelo priznati dve nagradi za narok po tar. št. 3102, temveč le eno v višini 262,80 EUR. Z namenom določitve takega sistema nagrajevanja odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora, je v ZOdvT določena le ena nagrada za postopek, ena nagrada za narok in posebna nagrada za sporazum. Zakon je tako uvedel načelo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi, izjemo od tega načela pa predstavlja le nagrada za narok v kazenskem postopku in postopku o prekrških. Definicija nagrade za narok v upravnem sporu, postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, pravdnem, nepravnem in posebnih postopkih je podana v 3. delu Tarife ( 2. odst. opombe 3). Ta nastane enkrat, ne glede na to, ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka na podlagi 5. alinee 358. čl. ZPP spremenilo tako, da je stroške postopka pred sodiščem prve stopnje ponovno odmerilo po ZOdvT (nagrada za postopek 284,70 EUR, nagrada za narok 262,80 EUR, materialni stroški 20,00 EUR, 20 % DDV (113,50 EUR) in sicer v višini, razvidni iz izreka. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Tožena stranka namreč neutemeljeno trdi tudi, da bi moralo sodišče upoštevati, da tožnica ni v celoti uspela s svojim zahtevkom in ji zato tožena stranka ni dolžna povrniti celotnih stroškov postopka. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedeno pritožbeno grajo pojasnjuje, da je zahtevek za reintegracijo in reparacijo v tem sporu le opisen in ima kot tak naravo odločitve po temelju. Zaradi tega dela zahtevka niso nastali posebni stroški, zato je pravilna odločitev, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti vse stroške postopka.

K pritožbi tožnice: Za sojenje je odločilno dejansko stanje, ki obstoji (v primeru kontradiktorne sodbe) ob zaključku glavne obravnave. Sodišče torej upošteva le dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave, ne pa kasneje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati z vročitvijo delavcu. V konkretnem primeru je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 21. 1. 2009 začela učinkovati dne 5. 2. 2009, ko je bila tožnici vročena. Do konca glavne obravnave v tem sporu redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 1. 2009 ni bila ugotovljena za nezakonito, zato še vedno učinkuje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo sodbo opr. št. Pd 134/2009, četudi do konca glavne obravnave v tem sporu še ni postala pravnomočna.

Ker ostale pritožbene navedbe pravdnih strank za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako stranki ne navajata nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajali izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da strani krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožnica pa iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP).