Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno poudarilo, da delovna doba tožnic, ki jo zatrjujejo v tožbi, ne izhaja iz priloženih izpisov zavarovanj ZPIZ, ter da v tožbi ni v zadostni meri zatrjevana okoliščina pravnega nasledstva na strani delodajalca. Pritožba pravilno navaja, da v primeru zamudne sodbe ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja in tudi ne za oblikovanje dokazne ocene o tem, kaj izhaja iz priložene listine, pač pa mora sodišče v zvezi s predloženimi listinami, ob pravilni uporabi 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, zgolj preveriti, ali vsebina listin nasprotuje tožbenim navedbam. Če sodišče ugotovi, da določena listina nasprotuje tožbenim navedbam, potem posledica takšne ugotovitve niti ne more biti zavrnitev zahtevka, ampak je potrebno zaradi raziskovanja navedenega nasprotja izvesti dokazni postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se spremeni tako, da je prvotožena stranka dolžna iz naslova razlike odpravnine v roku 8 dni plačati prvotožeči stranki 7.425,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje do plačila, drugotožeči stranki 6.316,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 dalje do plačila in četrtotožeči stranki 9.538,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje do plačila.

II. Prvotožena stranka je dolžna plačati še pritožbene stroške, in sicer prvototožeči stranki v višini 245,61 EUR, drugotožeči stranki v višini 245,61 EUR, četrtotožeči stranki pa v višini 308,44 EUR, v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno zamudno sodbo razsodilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati odpravnine, in sicer prvotožeči stranki 1.779,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje do plačila, drugotožeči stranki 1.740,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 dalje do plačila, tretjetožeči stranki 1.457,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2015 dalje do plačila, četrtotožeči stranki 1.683,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje do plačila, petotožeči stranki 1.39732 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2015 dalje do plačila in šestotožeči stranki 1.616,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2015 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za izplačilo razlike v odpravnini, in sicer glede prvotožeče stranke razliko do vtoževanih 9.205,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje, za drugotožečo stranko razliko do vtoževanih 8.056,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2015 dalje, za četrtotožečo stranko razliko do vtoževanih 11.221,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2015 dalje ter za šestotožečo stranko razliko do vtoževanih 1.796,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2015 dalje. Sodišče je prvotoženi stranki naložilo tudi druge terjatve tožečih strank (iz naslova regresa za letni dopust 2015, plač, nadomestila za neizkoriščen letni dopust). Ker pa so vlagateljice pritožbe samo prvo, drugo in četrtotožeča stranka, in še to le zoper del sodbe, ki se nanaša na zavrnjeno razliko odpravnine, pritožbeno sodišče ne povzema preostalega dela sodbe, ki ni v zvezi s pritožbo.

2. Prvo, drugo in četrtotožeča stranka izpodbijajo sodbo samo v tistem delu I. točke izreka, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike odpravnine. Uveljavljajo vse tri pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Navajajo, da je sodišče zahtevek za višjo odpravnino napačno zavrnilo, ker naj delovna doba, ki jo zatrjujejo v tožbi, ne bi izhajala iz izpisov zavarovanj ZPIZ oziroma zato, ker naj v tožbi ne bi bilo zatrjevano pravno nasledstvo na strani tožene stranke. Sodišče je tožnicam odpravnino priznalo le glede na delovno dobo pri prvo in drugotoženi stranki, namesto upoštevaje skupno zatrjevano delovno dobo. Ni bilo ovire za izdajo zamudne sobe glede celotne vtoževane odpravnine. Sodišče je zavrnilo razliko odpravnine, ker naj ne bi bila izpolnjena pogoja iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, kar pa ne drži. Tožnice so izrecno opozorile na podlago, ki ureja izplačevanje odpravnine v primeru pravnega nasledstva. Tudi so jasno navedle, koliko znaša njihova skupna delovna doba. Ne drži, da delovna doba tožnic, ki jo zatrjujejo v tožbi, ne izhaja iz izpisov zavarovanj pri ZPIZ. Pri zamudni sodbi se dejansko stanje ne ugotavlja. Sodišče bi moralo zgolj slediti navedbam tožnic o tem, koliko znaša skupna delovna doba. Če je sodišče menilo, da je tožba nesklepčna, bi jih moralo pozivati na odpravno nesklepčnosti, česar pa tudi ni storilo. Tožnice prilagajo listine, ki izkazujejo pravno nasledstvo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevkom iz naslova odpravnine v celoti ugodi ter jim prizna tudi ustrezno višje stroške postopka oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Zamudne sodbe ni dopustno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Že zato nikakor ni možno upoštevati listin o pravnem nasledstvu, ki jih tožnice prilagajo šele k pritožbi. Pravilno pa tožnice uveljavljajo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi dela zahtevka iz naslova odpravnine zmotno ugotovilo neizpolnjevanje pogoja iz 3. in predvsem 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe.

6. ZPP v prvem odstavku 318. člena določa pogoje za izdajo zamudne sodbe: če tožena stranka v roku iz 277. člena tega zakona ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

7. Sodišče prve stopnje je napačno poudarilo, da delovna doba tožnic, ki jo zatrjujejo v tožbi, ne izhaja iz priloženih izpisov zavarovanj ZPIZ, ter da v tožbi ni v zadostni meri zatrjevana okoliščina pravnega nasledstva na strani delodajalca.

8. Pritožba pravilno navaja, da v primeru zamudne sodbe ne gre za ugotavljanje dejanskega stanja in tako tudi ne za oblikovanje dokazne ocene o tem, kaj izhaja iz kakšne priložene listine, pač pa mora sodišče v zvezi s predloženimi listinami ob pravilni uporabi 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP zgolj preveriti, ali vsebina listin nasprotuje tožbenim navedbam.

9. Če sodišče ugotovi, da določena listina nasprotuje tožbenim navedbam, potem posledica takšne ugotovitve niti ne more biti zavrnitev zahtevka1, pač pa je potrebno zaradi raziskovanja navedenega nasprotja izvesti dokazni postopek. Torej, če bi držalo, da izpisi zavarovanj pri ZPIZ nasprotujejo navedbam tožnic, potem bi moralo slediti sojenje, ne pa zavrnitev zahtevka. Vendar pa, kot že nakazano, navedene listine ne nasprotujejo tožbenim navedbam.

10. Pritožnice pravilno opozarjajo, da so v tožbi jasno navedle, koliko znaša njihova skupna delovna doba. Prvotožeča stranka se je sklicevala na delovno dobo od 1. 7. 1979 do 28. 2. 2015, kar znaša 35 let in 7 mesecev. Drugotožeča stranka na delovno dobo od 20. 11. 1989 do 31. 3. 2015, kar znaša 25 let in štiri mesece, četrtotožeča stranka pa na zaposlitev od 16. 4. 1979 do 28. 2. 2015, kar znaša 36 let in 2 meseca delovne dobe. Iz izpisov ZPIZ so razvidni točno takšni podatki. Vsebina teh listin ne nasprotuje navedbam tožnic, tako da je izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP.

11. Prav tako držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo neizpolnjevanje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 318. čelna ZPP, ko je poudarilo, da v tožbi za odmero odpravnine ni v zadostni meri zatrjevano pravno nasledstvo na strani tožene stranke. Tožba v tem delu ni nesklepčna, zato izdaja zavrnilne sodbe ne bi smela priti v poštev. Pritožnice so se v tožbi sklicevale tako na spremembo delodajalca, kot na pravilo, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Res so se navedbe nanašale predvsem na prvotoženo stranko (zadnji delodajalec prevzemnik) in na drugotoženo stranko (delodajalec prenosnik), kar pa še ne pomeni, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

12. Podlaga za priznanje odpravnine v posledici redne odpovedi iz poslovnega razloga je določena v 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 2172013 in nasl.). Osnova za izračun odpravnine je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Odpravnina znaša 1/3 navedene osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot 20 let, s tem da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določeno drugače, mora delodajalec izplačati delavcu odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zamuda s plačilom odpravnine nastane torej naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja. Upoštevaje navedena določila in tožbene navedbe prvo, drugo in četrtotožeče stranke o osnovi za odmero odpravnine (glede prvotožeče stranke 988,00 EUR, glede drugotožeče stranke 966,90 EUR, glede četrtotožeče stranke 935,13 EUR), o skupni delovni dobi (povzeto zgoraj), o datumih - naslednji dan po prenehanju delovnih razmerij pri prvotoženi stranki (glede prvo in četrtotožeče stranke 28. 2. 2015, glede drugotožeče stranke 31. 3. 2015) je zaključiti, da je izpolnjen pogoj sklepčnosti tožbe.

13. Medtem ko se 4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP nanaša na dejanske okoliščine primera, se 3. točka prvega odstavka 318. člena nanaša na uporabo materialnega prava. Oba pogoja sta izpolnjena. Pritožbeno sodišče je ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbi ugodilo, kršitev odpravilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je izdalo zamudno sodbo tudi v zvezi s preostalimi deli zahtevkov iz naslova odpravnine prvo, drugo in četrtotožeče stranke (prvi odstavek 354. člena ZPP).

14. Pritožnice se v posledici spremenjene odločitve o glavni stvari neutemeljeno zavzemajo še za spremenjeno odločitev o stroških postopka, in sicer na način, da naj se jim prisojeni stroški zvišajo. Vendar pa sodišče prve stopnje o stroških postopka sploh še ni odločalo. V točki V. izreka je zgolj odločilo, da bo o pravdnih stroških odločilo po končanem postopku. Zato pritožbeno sodišče ni moglo slediti predlogu o zvišanju priznanih stroškov.

15. Ni pa ovire za priznanje pritožbenih stroškov. Vse tri pritožnice so s pritožbo v celoti uspele, zato jim je prvototožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP), ki glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe, upoštevaje določila Odvetniške tarife (OT. Ur. l. RS, št. 2/2015) in tudi okvir priglašenih stroškov (1400 točk, 2 % materialni stroški, 22 % DDV) znašajo: za prvotožečo stranko 245,61 EUR, za drugotožečo stranko prav tako, za četrtotožečo stranko pa 308,44 EUR s pp.

1 Izdaja zavrnilne sodbe v tej fazi postopka je možna le pod pogoji iz tretjega odstavka 318. člena ZPP, v posledici nesklepčne tožbe, za kar pa v spornem primeru ni šlo.