Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka tožniku morala, če je želela doseči prenehanje njegovega delovnega razmerja na delovnem mestu likvidacijski upravitelj, podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravdni stranki bi se v skladu z 73. členom ZDR-1 lahko dogovorili za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. da pogodba o zaposlitvi avtomatično preneha z odpoklicem tožnika s statusnopravne funkcije likvidacijskega upravitelja. Vendar se nista. Pogodba o zaposlitvi namreč ne vsebuje nobenih določil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da preneha veljati z razrešitvijo tožnika s te funkcije.

Ni dvoma, da delavec, ki je odpoklican s statusnopravne funkcije po določbah statusnopravne zakonodaje ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu, ki velja za to funkcijo. Tožena stranka je tako tožniku pravilno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Z odpoklicem s funkcije likvidacijskega upravitelja dne 15. 11. 2015 je nastal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto pa je med pravdnima strankama še vedno veljala. Zato je tožena stranka morala imeti možnost, da to pogodbo o zaposlitvi odpove in s tem doseže prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo (primarni) tožbeni zahtevek: za ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu svetovalec likvidacijskega upravitelja od 16. 11. 2015 dalje in da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 30. 12. 2015, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 9. 2014; za predložitev v podpis in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto svetovalec likvidacijskega upravitelja od 16. 11. 2015 dalje z enakimi ostalimi pravicami, kot so bile dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 9. 2015 (pravilno: 2014), ter za poziv nazaj na delo; za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja tudi po 31. 3. 2016, plačilo davkov in prispevkov od bruto plače ter izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi; in za povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas od 16. 11. 2015 dalje in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, dogovorjenih v pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 9. 2014 (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov tega spora (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnik sam in po pooblaščencih. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila veljavnost pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 9. 2014 vezana na mandat direktorja oziroma kasneje likvidacijskega upravitelja in je zato s predčasno razrešitvijo tožnika s funkcije likvidacijskega upravitelja s 15. 11. 2015 prenehala veljati ta pogodba o zaposlitvi. Zmotno je tako stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi po razrešitvi veljala še naprej, dokler ni bila odpovedana iz razloga nesposobnosti. Navedeno stališče je tudi v nasprotju z navedbo sodišča prve stopnje, da je delovno razmerje tožnika vezano na mandatno obdobje direktorja od 1. 8. 2014 do začetka postopka redne likvidacije in da je pogodba veljala za delovno mesto direktorja družbe, po imenovanju tožnika za likvidacijskega upravitelja pa tudi za to delovno mesto. Da je bila veljavnost pogodbe o zaposlitvi vezana na mandat tožnika kot direktorja oziroma kasneje likvidacijskega upravitelja, izhaja iz prvega odstavka 2. člena pogodbe in 28. člena pogodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, kakšen je bil namen oziroma volja pogodbenih strank pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Zato je podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz izpovedi tožnika, A.A. in B.B., ko je bil ta prvič zaslišan, izhaja, da je bila veljavnost pogodbe vezana na tožnikov mandat. Na sestanku s sedanjim likvidacijskim upraviteljem 16. 11. 2015, na katerem je bil prisoten tudi odvetnik C.C., je obstajalo soglasje volj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec likvidacijskega upravitelja in o bistvenih sestavinah te pogodbe. Sodišče prve stopnje neobrazloženo navede, da do sklenitve pogodbe za (svetovalca) likvidacijskega upravitelja ni prišlo, pri tem pa ne navede razlogov za takšen zaključek. Bistveno je, da je bila na omenjenem sestanku med tožnikom in A.A. sklenjena ustna pogodba o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec likvidacijskega upravitelja, o čemer bi lahko izpovedal C.C.. Ker sodišče prve stopnje te priče ni zaslišalo, je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je tudi pomembno, ali je tožnik po razrešitvi s funkcije opravljal delo svetovalca likvidacijskega upravitelja. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zanemarilo določilo iz 23. oziroma 25. člena pogodbe o zaposlitvi in s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določila glede na izrecno določilo iz prvega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi veljata tudi v primeru predčasnega odpoklica s funkcije likvidacijskega upravitelja, kar pomeni, da je bila tožena stranka tožniku dolžna ponuditi drugo ustrezno delovno mesto. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu drugič odločalo o zaposlitvi tožnika za nedoločen čas na delovnem mestu svetovalec likvidacijskega upravitelja, sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja in priznanju pravic iz delovnega razmerja. V prvotnem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. Pd 14/2016 z dne 12. 5. 2016 tožbenemu zahtevku praktično v celoti (razen glede zahtevka za ugotovitev ničnosti prenehanja delovnega razmerja) ugodilo. Pri tem je zavzelo stališče, da iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi sicer ne izhaja, da delovno razmerje preneha z razrešitvijo z mesta direktorja ali likvidacijskega upravitelja. Ker pa je hkrati ugotovilo, da je tožnik od 16. 11. 2015 dalje opravljal delo svetovalca likvidacijskega upravitelja, je sprejelo navedeno odločitev. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 631/2016 z dne 15. 2. 2017 na pritožbo tožene stranke ugodilni del prvostopenjske sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da se sodišče prve stopnje ni jasno opredelilo do posledic predčasne razrešitve tožnika s funkcije likvidacijskega upravitelja oziroma njenega vpliva na veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Zavzelo je stališče, da je tožena stranka lahko tožniku veljavno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, če prenehanje te pogodbe za primer prenehanja opravljanja funkcije likvidacijskega upravitelja ni bilo dogovorjeno, saj je v tem primeru še naprej (od 16. 11. 2015 dalje) obstajala pisna pogodba o zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča in napotke pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na materialnopravno pravilno podlago tega spora je ugotovilo vse razloge o odločilnih dejstvih. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za odločitev v tem sporu ni bistveno, ali je tožnik delo svetovalca likvidacijskega upravitelja po 16. 11. 2015 dejansko opravljal. Posledično sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno za ugotavljanje teh nebistvenih dejstev izvajati dokaznega postopka (zaslišati priče C.C.) in tako ni podana niti kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi tudi niso sami s seboj v nasprotju, kot neutemeljeno navaja pritožba. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delovno razmerje tožnika vezano na mandatno obdobje direktorja, pogodba pa velja tudi za delovno mesto likvidacijskega upravitelja ni (in ne more biti) v nasprotju z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da pogodba o zaposlitvi velja še naprej po razrešitvi tožnika z mesta likvidacijskega upravitelja. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto svetovalec likvidacijskega upravitelja ni prišlo. Ti razlogi so namreč navedeni izčrpno in jasno v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Podana ni niti uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik v resnici uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede volje pogodbenih strank.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik 4. 9. 2014 na podlagi 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja tožene stranke z mandatom od 1. 8. 2014 do začetka postopka redne likvidacije. Na podlagi iste pogodbe o zaposlitvi pa je bil tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje zaposlen tudi na delovnem mestu likvidacijski upravitelj, in sicer od 30. 12. 2014, ko se je začel postopek redne likvidacije tožene stranke. S 15. 11. 2015 je bil tožnik odpoklican z mesta likvidacijskega upravitelja, s 16. 11. 2015 pa je bil na to mesto imenovan A.A.. Tožena stranka je tožniku 30. 12. 2015 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, iz katere izhaja, da od razrešitve dalje ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela likvidacijskega upravitelja, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz svoje pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka tožniku morala, če je želela doseči prenehanje njegovega delovnega razmerja na delovnem mestu likvidacijski upravitelj, podati tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravdni stranki bi se v skladu z 73. členom ZDR-1 lahko dogovorili za drugačen način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. da pogodba o zaposlitvi avtomatično preneha z odpoklicem tožnika s statusnopravne funkcije likvidacijskega upravitelja. Vendar se nista. Pogodba o zaposlitvi (A1) namreč ne vsebuje nobenih določil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da preneha veljati z razrešitvijo tožnika s te funkcije. V drugem stavku prvega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi je določeno, da se pogodba naprej uporablja, če ni drugače dogovorjeno, v primeru, da bi v času trajanja mandata (direktorja) prišlo do začetka likvidacijskega postopka in bi bil direktor imenovan za likvidacijskega upravitelja. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja zgolj časovna zamejitev delovnega razmerja na delovnem mestu direktorja (do začetka postopka likvidacije), pogodba o zaposlitvi pa nima nobenih določil glede trajanja delovnega razmerja tožnika kot likvidacijskega upravitelja. Ne glede na to, da pogodba o zaposlitvi velja za obe delovni mesti (direktorja in likvidacijskega upravitelja) se določila, ki izrecno urejajo le trajanje delovnega razmerja tožnika kot direktorja, ne morejo razlagati na način, da se uporabljajo tudi za delovno razmerje tožnika kot likvidacijskega upravitelja. Zato ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da avtomatizem prenehanja delovnega razmerja tožnika kot likvidacijskega upravitelja z razrešitvijo s te funkcije izhaja iz prvega stavka prvega odstavka 2. člena1, 23. člena2, 25. člena3 in 28. člena4 pogodbe o zaposlitvi. Vsa navedena določila namreč izrecno urejajo položaj tožnika kot direktorja družbe. Sodišče prve stopnje zato navedenih določil pravilno ni upoštevalo kot bistvenih in se do njih posledično tudi ni bilo dolžno posebej opredeljevati.

11. Sicer pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in priče B.B., podpisnikov pogodbe o zaposlitvi, pravilno ugotovilo, da tudi volja pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni bila drugačna, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi razlage določil pogodbe o zaposlitvi. B.B. je, nasprotno kot tožnik navaja v pritožbi, tako v prvotnem kot v ponovljenem postopku skladno izpovedal, da z odpoklicem s funkcije likvidacijskega upravitelja tožniku ni prenehalo delovno razmerje za to funkcijo oziroma, da je bilo dogovorjeno, da z odpoklicem delovno razmerje ne preneha (list. št. 74 in 147). Nasprotno pa tožnik ni bil skladen v svoji izpovedi, in sicer je v prvotnem sojenju izpovedal, da ni bilo nič govora o situaciji, če se postavi novega upravitelja (list. št. 28), v ponovljenem postopku pa, da je pogodba o zaposlitvi veljala do odpoklica (list. št. 146). Sodišče prve stopnje zato tožnikovi izpovedi pravilno ni sledilo in je pravilno, tudi na podlagi ugotovljene volje pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, zaključilo, da ta ni prenehala veljati že s samim odpoklicem. Izpoved A.A., na katero se prav tako sklicuje tožnik v pritožbi, pa za ugotavljanje volje pogodbenih strank pogodbe o zaposlitvi ni relevantna, saj ta priča niti ni podpisnik pogodbe o zaposlitvi niti ni bil udeležen pri njenem sklepanju.

12. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebna, da je tožena stranka dosegla prenehanje pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto likvidacijskega upravitelja in s tem prenehanje tožnikovega delovnega razmerja na tem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz utemeljenega razloga. Razlog nesposobnosti je v 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

13. Ni dvoma, da delavec, ki je odpoklican s statusnopravne funkcije po določbah statusnopravne zakonodaje ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu, ki velja za to funkcijo. Tožena stranka je tako tožniku pravilno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Z odpoklicem s funkcije likvidacijskega upravitelja dne 15. 11. 2015 je nastal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi za to delovno mesto pa je med pravdnima strankama še vedno veljala. Zato je tožena stranka morala imeti možnost, da to pogodbo o zaposlitvi odpove in s tem doseže prenehanje delovnega razmerja. Ne glede na to, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana šele 30. 12. 2015, ko tožnik ni več opravljal dela likvidacijskega upravitelja (ampak po tožnikovih navedbah dela svetovalca likvidacijskega upravitelja), to na presojo njene zakonitosti ne vpliva. Utemeljen razlog za odpoved je (glede na vsebino odpovedi, ki kot razlog navaja odpoklic s statusnopravne funkcije) namreč nastal že 15. 11. 2015, tj. z odpoklicem, tožena stranka pa je imela možnost odpoved podati v roku šestih mesecev (tretji odstavek 89. člena ZDR-1). Z vidika zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tako ni relevantno, kakšno delo je tožnik opravljal od 16. 11. 2015 dalje. Relevantno je zgolj to, da je še naprej obstajala pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje za delovno mesto likvidacijskega upravitelja. Tožnik pa nima sodnega varstva za spremembo vsebine delovnega razmerja in izstavitev drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe, kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu. Plačila po dejanskem delu pa tožnik, kot pravilno opozarja že sodišče prve stopnje, v tem sporu ne uveljavlja (tožnik ne trdi, da bi bil upravičen do višjega plačila za delo svetovalca likvidacijskega upravitelja).

14. Ker torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP; prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Ta določa, da pogodbeni stranki ugotavljata, da ima direktor sklenjeno delovno razmerje v družbi za določen čas s polnim delovnim časom v skladu z zakonom in da opravlja funkcijo direktorja za čas od 1. 8. 2014 pa do začetka postopka likvidacije družbe. 2 Ta določa, da ima nadzorni svet pravico razrešiti direktorja družbe brez utemeljenih razlogov pred potekom mandata, za katerega je bil imenovan; direktorju v takšnem primeru pripada še tri mesece po razrešitvi enako mesečno osnovno plačilo, kot bi ga prejemal kot direktor družbe, če se zaposli na drugem ustreznem delovnem mestu v družbi; če mu hkrati z razrešitvijo preneha tudi delovno razmerje v družbi, mu pripada odpravnina v višini trikratnika njegovega zadnjega osnovnega bruto mesečnega plačila. Določa tudi, da v primeru razrešitve iz utemeljenih razlogov pred potekom mandata, za katerega je bil imenovan, direktorju ne pripada nikakršna odpravnina; o utemeljenosti razlogov za razrešitev, upoštevaje zakonske možnosti, odloča nadzorni svet. 3 Ta določa, da bo družba direktorju ponudila zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi, če po poteku mandata direktor ni ponovno imenovan za opravljanje funkcije direktorja oziroma je pred potekom mandata razrešen brez utemeljenega razloga; v primeru, da se direktor po poteku mandata ali razrešitvi brez utemeljenega razloga zaposli v družbi, mu odpravnina ne pripada. 4 Ta določa, da ta pogodba preneha veljati po preteku mandata direktorja, če mandat direktorja ni bil podaljšan; prenehanje veljavnosti pogodbe ne vpliva na obveznosti, ki jih imata pogodbeni stranki v primeru prenehanja veljavnosti pogodbe, prenehanja opravljanja funkcije direktorja oziroma prenehanja njegovega delovnega razmerja in v tem primeru veljajo vsa določila pogodbe, ki se nanašajo na ta vprašanja do izpolnitve vseh obveznosti pogodbenih strank.