Jedro

Kapitalsko družbo (d.d. ali d.o.o) lahko zastopa in predstavlja zgolj uprava oz. poslovodstvo, medtem ko je vloga nadzornega sveta v teh družbah zgolj v tem, da nadzoruje vodenje poslov družbe. Predsednik uprave tožene stranke je upravičen toženo stranko zastopati samostojno, pri čemer kakršnekoli notranje omejitve zastopanja oziroma vodenja poslov v razmerju do tretjih oseb nimajo nobenega pravnega učinka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v višini 51.118,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ter naložilo tožeči stranki, da mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 81.092,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

2. Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče zmotno zaključilo, da dogovor z dne 28.7.2009 ne predstavlja zaveze in obljube tožene stranke glede dejanj tretjega (prvi odstavek 130. člena Obligacijskega zakonika - OZ). S tem dogovorom se je tožena stranka nasproti tožeči stranki zavezala, da bo tretja (hčerinska družba tožene stranke H.C. d.o.o.) ustanovila novo družbo v Brčkem in bo novoustanovljena odvisna družba vzela v najem oz. posest Igralno zabaviščni center (IZC) Brčko, predvidoma 1.10.2009 pod pogoji iz predpogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da je omenjeni dogovor sklenil predsednik uprave tožene stranke N.T. za toženo stranko. Nadzorni svet oz. nadzorni odbor družbe z omejeno odgovornostjo nima nobene pravice niti zakonskega pooblastila, da v imenu in za račun družbe sklepa zavezujoče pravne posle. Nadzorni svet zgolj nadzira poslovanje družbe. Pravni posel mora skleniti direktor družbe. Zato so materialnopravni zaključki sodišča, da naj bi dogovor z dne 28.7.2009 sklenili člani nadzornega odbora v imenu in za račun družbe H.C. d.o.o. pravno neutemeljeni. Da je pri tem dogovoru šlo za jasno izjavo tožene stranke, izhaja že iz tega, da ima dokument, v katerem je zapisan dogovor, glavo tožene stranke. V tem dokumentu je tudi jasno zapisano, da bo nova uprava tožene stranke nastopila funkcijo. Gre za upravo tožene stranke in ne upravo v družbi H.C. d.o.o. Na tem sestanku tudi ni bil navzoč noben zastopnik družbe H.C. d.o.o., ki bi bil pooblaščen sklepati posle za račun in v imenu družbe H.C. d.o.o. Odsotnost žiga tožene stranke na zapisu tega dogovora ne vpliva na njegovo veljavnost. N.T. je imel 28.7.2009 pravico in pooblastilo pravno veljavno zastopati toženo stranko. Varnost pravnega prometa zahteva, da je obseg pooblastila zakonitega zastopnika neomejen in edina pravno dopustna omejitev zastopanja je skupno zastopstvo. Takšna omejitev za zastopanje N.T. pa v zvezi z zastopanjem tožene stranke ni bila določena. Zastopnik lahko opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, pri čemer vsakršna statutarna ali druga omejitev nima nobenega pravnega učinka nasproti tretjim osebam. V tej zvezi sodišče zaključi, da naj bi M.B. posel tega projekta vodil kot sopogodbenik družbe H.C. d.o.o., pri čemer pa sodišče povsem prezre, da je bil B. v času od 10.3.2008 do 30.9.2008 član uprave tožene stranke in je v tem času nedvomno sodeloval pri spornem projektu v imenu in za račun tožene stranke. Da je bil projekt IZC Brčko projekt tožene stranke, je nenazadnje razvidno tudi iz zapisnika skupščine tožene stranke z dne 24.3.2009. Tedaj je bil sprejet sklep, da posebni revizor preveri vodenje posameznih poslov tožene stranka v obdobju zadnjih treh let, med drugim tudi posle v zvezi z investicijo v Brčkem. V elektronskem sporočilu z dne 13.7.2008, naslovljenem na N d.d., je N.T. kot predsednik uprave tožene stranke jasno zapisal, da je tožena stranka vključena v projekt IZC Brčko kot bodoči najemojemalec, in da bo tožena stranka vzela v najem IZC Brčko, vendar pa še ni opredeljeno, na kakšen način oz. preko katere družbe. Dogovor z dne 28.7.2009 je bil dogovor med tožečo stranko in toženo stranko.

3. Ob sklenitvi dogovora z dne 28.7.2009 je bilo jasno, da nova igralniška zakonodaja ne bo omogočala pridobitve dovoljenja za prirejanje iger na srečo za čas 15 let, kar je bilo toženi stranki povsem jasno. To je potrdila tudi priča B., ki je izrecno izpovedal, da je bil predlog zakona zelo ugoden. V tej zvezi bi moralo sodišče oceniti tudi izpoved pričanja D.Po., ki je jasno povedal, da je projekt Brčko ustavil zaradi finančne nezmožnosti izvedbe in ne zaradi neustrezne igralniška zakonodaje. Predpogodba določa le odstopno upravičenje strank v primeru, če ni dosežen pogoj 15-ih let za pridobitev dovoljenja za prirejanje iger na srečo. Pri tem sodišče tudi prezre, da je tožeča stranka trdila, da nikjer v svetu ni zakona, ki bi določal veljavnost dovoljenja za prirejanje iger na srečo za 15 let, in da je z vidika strank postopka vsebinsko dobra rešitev, da se dovoljenje izda za pet let in se podaljšuje za tri leta. Ta rešitev je približno enaka rešitvi, kot če bi se dovoljenje izdalo za 15 let. Glede spremembe igralniške zakonodaje je treba tudi izpostaviti, da je tožeča stranka navajala, da sama ni vodila nobenih postopkov v zvezi s spremembo igralniške zakonodaje, saj sama o tem ni imela pojma. Vse navedeno je urejala tožena stranka. Tožeča stranka pri tem ni sodelovala, kar bi potrdile tudi predlagane priče Đ. in D. Če pa je šteti, da pri pogoju doseči spremembo zakona ni šlo za posel tožene stranke, bi moralo sodišče ravnanja tožene stranke v tej zvezi presojati v skladu z določbami poslovodstva brez naročila. V tej zvezi bi moralo sodišče ugotoviti, da je tožena stranka sama ali preko hčerinske družbe H.C. d.o.o. pripravljala za sebe ustrezno zakonodajo v Brčkem, da bi lahko pod čim ugodnejšimi pogoji stopila na trg v Brčkem. S tem, ko je 24.9.2009 sprejela sklep, da ne bo realizirala projekta IZC Brčko, je tožena stranka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Poslovodja brez naročila je namreč dolžan ravnati kot dober gospodarstvenik. Ob ustreznem angažiranju delovanja tožene stranke v smeri spremembe zakonodaje bi seveda tudi priča P. ne zaznal, da ga nihče ni kontaktiral v zvezi z novo igralniško zakonodajo in da je izgledalo, kot da ni nihče več zainteresiran za spremembo te zakonodaje. Sodišče prve stopnje je neupravičeno zavrnilo tudi dokaz za zaslišanje prič M.Z. in S. J. iz N. d.d., ki bi vedela povedati, da je N.T. kot predsednik uprave tožene stranke uredil tožeči stranki financiranje projekta IZC Brčko pri N. d.d., kar bi obe priči tudi potrdili. Zlasti pa je sodišče prve stopnje prekršilo postopkovna določila, ker ni neposredno zaslišalo prič I.D. in M.Đ.. Sodišče je namreč dolžno v primeru pisnih izjav izvesti zaslišanje priče, če to zahteva katera od strank. Tožeča stranka je na naroku izjavila, da predstavlja izpoved priče P. za tožečo stranko presenečenje, zato je vztrajala pri zaslišanju prič D. in Đ., in sicer tudi iz razloga, da se sploh lahko oceni verodostojnost priče P., prav tako pa je P. izpovedal nova dejstva, ki v postopku na prvi stopnji s strani tožene stranke sploh niso bila zatrjevana in sicer, da predlog zakona ni imel zadostne podpore v skupščini. Priči D. in Đ. pa sta v pisnih izjavah potrdila, da temu ni tako ter ob tem izpostavila, kakšne naj bi bile ovire v zvezi z zakonom. Izpoved P. je za tožečo stranko predstavljala presenečenje, saj tožeča stranka glede novih trditev realno ni imela možnosti posvetovati se z lastno stranko, izvedeti morebitna nova dejsteva ter predlagati soočenja med P. in pričama D. in Đ. Priča P. je podala neresnično izjavo o razlogu, zakaj je bila sprememba Zakona o igrah na srečo kasneje umaknjena iz procedure v parlamentu. Z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem prič D. in Đ. je sodišče izvedlo tudi vnaprejšnjo dokazno oceno, da toženka ni imela nobenega vpliva na zakonodajni proces in projektno vodenje spornega projekta. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca nepremičninske oz. finančne stroke.

4. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se sicer pridružuje pritožbeni kritiki, da se je tožena stranka 28.7.2009 na sestanku v N. s tožečo stranko (zapis v prilogi A90) neposredno zavezala tožeči stranki, da bo hčerinska družba tožene stranke H.C. d.o.o. Sarajevo kot podpisnica predpogodbe s tožečo stranko (Predpogodba o zakupu z dne 18.9.2008) v Distriktu Brčko ustanovila družbo, ki bo vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za prirejanje posebnih iger na srečo, in sicer ko bo v tem področju sprejet nov Zakon o igrah na srečo, kar naj bi se zgodilo predvidoma v mesecu septembru 2009. Tudi po oceni pritožbenega sodišča gre v tem primeru za obljubo dano drugemu, da bo tretji nekaj storil. Takšna obljuba seveda tretjega ne veže, vendar pa tisti, ki je obljubo dal, odgovarja za morebitno škodo, ki drugemu nastane zato, ker se tretji noče zavezati, da bo obljubljeno izpolnil (prvi odstavek 130. člena OZ).

7. Za pravni položaj pravne osebe se uporabi pravo države, ki ji pravna oseba pripada (prvi odstavek 17. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku – ZMZSP). Iz tega razloga je treba glede vprašanj, ki se nanašajo na pravilnost (pravne učinke) zastopanja tožene stranke, uporabiti pravo ustanovitve tožene stranke. Sicer pa sta slovenska in bosanska korporacijska ureditev tega področja (glede na to, da je hčerka tožene stranke H.C. d.o.o. tuja pravna oseba) enaki (1). Kapitalsko družbo (d.d. ali d.o.o) lahko zastopa in predstavlja zgolj uprava oz. poslovodstvo, medtem ko je vloga nadzornega sveta v teh družbah zgolj v tem, da nadzoruje vodenje poslov družbe. V konkretnem primeru je zato N.T. (tedaj predsednik uprave tožene stranke in predsednik nadzornega sveta hčerke tožene stranke) z dogovorom z dne 28.7.2009 lahko zavezal zgolj toženo stranko, upoštevaje ob tem, da na tem sestanku direktor družbe hčerke sploh ni bil prisoten. V tej zvezi je treba tudi upoštevati, na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba, da je bil predsednik uprave tožene stranke upravičen toženo stranko zastopati samostojno, pri čemer kakršnekoli notranje omejitve zastopanja oziroma vodenja poslov v razmerju do tretjih oseb nimajo nobenega pravnega učinka. Zaradi tega so tudi zaključki sodišča prve stopnje v tem delu materialnopravno zmotni, kar po drugi strani tudi pomeni, da so postala vprašanja, ki se nanašajo na prevaro oz. spregled pravne osebnosti, pravno nepomembna. Iz teh razlogov tudi ni bilo nobene potrebe po zaslišanju predlaganih prič M.Z. in S.J. iz N. d.d., ki naj bi potrdila, da je N.T. kot predsednik uprave tožene stranke urejal oz. uredil financiranje projekta IZC Brčko pri N. d.d. 8. Vendar pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da sprememba igralniške zakonodaje v omenjenem distriktu v tujini ni bila sprejeta (neuresničitev pogoja za sklenitev najemne pogodbe po Predpogodbi z dne 18.9.2008), pri čemer tožena stranka tudi ni bila odgovora za to, da se ta potreben pogoj ni uresničil. Že iz zaveze tožene stranke (zapis z dne 28.7.2009) jasno izhaja, da je tožena stranka dala obljubo za hčerinsko družbo H.C. d.o.o. Sarajevo (da bo ustanovila novo družbo, ki bo vložila tudi vlogo za pridobitev dovoljenja za prirejanje posebnih iger na srečo) pod pogojem, da bo zakonodajalec na spornem bosanskem območju sprejel novo igralniško zakonodajo (ki bo omogočala igralniški družbi tožene stranke, da pridobi dovoljenje za prirejanje igre na srečo v igralnici za bistveno daljše obdobje od enega leta, kot je bilo to predpisano v dotedanji veljavni igralniški zakonodaji na tem območju). Ta pogoj (ki tudi sicer med pravdnima strankama ni bil sporen) dovolj jasno izhaja tudi iz določbe 29. člena Predpogodbe o zakupu z dne 18.9.2008, ki sta jo sklenili tožeča stranka in družba H.C. d.o.o. Sarajevo. Po tej pogodbeni določbi ima zakupnik pravico, da odstopi od predpogodbe oziroma kasnejše zakupne pogodbe, če pristojni organ v Distriktu Brčko ne izda zakupniku dovoljenja za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnici za obdobje 15 let. 9. Nobenega dvoma ni bilo, da ta igralniška zakonodaja ni bila sprejeta. Po prvem branju je pristojni zakonodajni organ v omenjenem območju sicer sprejel rešitev, da se dovoljenje za prirejanje iger na srečo v igralnici podaljša na pet let, z možnostjo podaljševanja za tri leta. To je toženi stranki sicer ustrezalo (na kar upravičeno opozarja obravnavana pritožba), sicer ne bi sklenila dogovora z dne 28.7.2009, vendar pa v nadaljevanju zakonodajnega postopka tudi takšen predlog ni bil sprejet (ostala je rešitev iz dotedanje zakonodaje, torej enoletno dovoljenje). Iz tega razloga tretji ni mogel doseči, da bo pridobil ustrezno dovoljenje za prirejanje iger na srečo v igralnici za daljše obdobje od enega leta, kar je bil ključni pogoj za dano obljubo tožene stranke tožeči stranki. To pa pomeni, da tretji sploh ni mogel vložiti takšne vloge, ker ustrezna igralniška zakonodaja ni bila spremenjena.

10. V tej zvezi pa je tožeča stranka uveljavljala odškodninsko odgovornost od tožene stranke, ker je novi predsednik uprave tožene stranke D.Po. jeseni 2009 županu Distrikta Brčko dr. D.P. izjavil, da tožena stranka sploh ni več zainteresirana za sprejem igralniške zakonodaje, spričo česar je bil predlog zakona o spremembi igralniške zakonodaje umaknjen iz zakonodajne procedure. Tožeča stranka se je torej sklicevala na okoliščino, da je tožena stranka odgovorna za neizpolnitev pogoja (ker je v nasprotju z načelom vesti in poštenja preprečila njeno uresničitev), zato se šteje, da je pogoj uresničen (tretji odstavek 59. člena OZ). Po drugi strani pa je tožena stranka tem trditvam odločno nasprotovala in hkrati trdila in dokazovala (točka 5.5. prve pripravljalne vloge), da do spremembe zakonodaje ni prišlo zaradi različnih političnih in drugih interesov povezanih oseb v Skupščini Distrikta Brčko, kar nenazadnje izhaja tudi iz sodbe nižjega sodišča v Sarajevu z dne 6.10.2011 (predstavniki strank E. d.o.o. in H.C. d.o.o. so pomagali predstavnikom vlade tega distrikta, da sploh napišejo nov zakon, pri čemer do pričakovanih sprememb ni prišlo) in iz sodbe kantonalnega sodišča v Sarajevu (v pravdi, v kateri je tožeča stranka tožila hčerinsko družbo tožene stranke na odškodnino, sodišče ni ugotovilo, da bi tožena stranka ali njena hčerinska družba kakorkoli preprečili sprejem predlaganih zakonskih sprememb). Tako priča Po. kot priča P., ki sta bila neposredno zaslišana pred sodiščem prve stopnje, nista potrdila navedb tožeče stranke v tej smeri, pri čemer je priča P. na tem mestu v celoti potrdil navedbe tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje (nedokazanost odškodninskih predpostavk, pri čemer je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da dokaže obstoj protipravnega ravnanja tožene stranke, vključno z vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo) po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo iztoževane denarne odškodnine. Tudi iz sklepa uprave tožene stranke z dne 24.9.2009 namreč ne izhaja, da je tožena stranka odstopila od projekta igralnice v Brčkem, marveč je vsebina tega sklepa zgolj v tem, da je tožena stranka predlagala hčerinski družbi H.C. d.o.o., da s tožečo stranko sporazumno prekineta Predpogodbo o zakupu. Do tega pa ni prišlo, pri čemer je pravno pomembno, da hčerinska družba tožene stranke tudi ni enostransko odstopila od pogodbenega razmerja s tožečo stranko. V tej zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka sicer dokazovala svoje trditve (o ustavitvi zakonodajnega postopka v Distriktu Brčko zaradi odstopa tožene stranke od igralniškega projekta v tem okolju) tudi s pisnima izjavama prič I.D. in M.Đ., pri čemer pa tudi ta dva dokaza nista uspela potrditi trditev tožeče stranke o tem, da je za neuresničitev omenjenega pogoja odgovorna tožena stranka. Iz pisne izjave M.Đ. (priloga A14) jasno izhaja, da je neposredno sodeloval v omenjenem zakonodajnem postopku do prvega branja predloga zakona, nato pa je bil izbran za poslanca v Svetu narodov Republike Srbske in ni več spremljal omenjenega zakonodajnega postopka in končne odločitve v zvezi s predlogom spremembe igralniške zakonodaje v omenjenem distriktu. I.D. pa neposredno sploh ni sodeloval v spornem zakonodajnem postopku, ampak je za račun tožeče stranke v zvezi s tem projektom sodeloval z M.B., predstavnikom toženkine hčerinske družbe H.C. d.o.o., kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer pa naj bi ta priča potrditvah tožeče stranke potrdila le to, kar ji je glede dogajanja okrog sprememb igralniške zakonodaje povedal P. (stran 8 tožbe), pri čemer iz pisne izjave te priče (priloga A11) ne izhaja, da bi omenjeni zakonodajni projekt zastal zaradi tega, ker je tožena stranka (po zamenjavi vodstva) odstopila od projekta. Iz teh razlogov (ker je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku v celoti sledilo tudi pisnim izjavam omenjenih prič, ki jih je predložila v spis tožeča stranka) je sodišče prve stopnje naredilo sprejemljiv zaključek, da sta omenjeni priči podali pisne izjave o njima znanih dejstvih in zato njuno subjektivno dojemanje izjav ostalih udeležencev v predhodnih postopkih ne more predstavljati verodostojne dokazne podlage. Na tem mestu pritožbeno sodišče še ugotavlja, da nikakor ne drži pritožbena kritika, da je priča P. izpovedal o dejstvih, ki niso bila zatrjevana s strani tožene stranke. Ravno nasprotno: omejena priča je v celoti potrdila pravočasne trditve tožene stranke, da do spremembe igralniške zakonodaje ni prišlo zaradi političnih in drugih interesov v pristojnem zakonodajnem organu, ki je na koncu z ustrezno večino tudi zavrnil predlagane zakonodajne spremembe igralniške zakonodaje. Zato izpoved priče P. za tožečo stranko ni mogla predstavljati nobenega presenečenja in sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji upravičeno ni ugodilo predlogu tožeče stranke za pet minutno prekinitev dokaznega postopka.

11. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker kljub zahtevi tožeče stranke ni izvedlo neposrednega zaslišanja prič D. in Đ,. marveč v dokaznem postopku zgolj prebralo njuni pisni izjavi (šesti odstavek 236.a člena ZPP). Iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo (list št. 159) namreč jasno izhaja, da tožeča stranka sploh ni grajala verodostojnosti (resničnosti) izpovedbe priče P. (trdila je le, da je izjava te priče precenjena), pri čemer v tej zvezi tudi ni predlagala dokaza za soočenje med pričo P. na eni strani in pričama D. in Đ. na drugi strani. V tej zvezi so zato te navedbe in dokazni predlogi tudi pravno neupoštevne novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje v pritožbi, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286. b člena ZPP). Bistvena kršitev pravdnega postopka je podana le, če sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo kakšne procesne določbe ali pa jo je uporabilo nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Glede na povedano, pa že iz jasne pisne izjave priče Đ. (ki jo je v sodni spis vložila tožeča stranka) jasno in nedvoumno izhaja, da zakonodajnega postopka in končne odločitve glede sprememb igralniške zakonodaje v Distriktu Brčko od zaključka prvega skupščinskega branja naprej ni več spremljal, medtem ko je iz pisne izjave priče D. jasno razvidno, da v omenjenem zakonodajnem postopku neposredno (v zakonodajni oz. izvršilni vlogi) sploh ni sodeloval. Poleg tega že iz trditev tožeče stranke izhaja, da gre zgolj za posredno pričo, ki naj bi o vlogi tožene stranke pri zaustavitvi sprememb igralniške zakonodaje vedela povedati le na podlagi tega, kar ji je povedala priča P. Ta priča pa je v dokaznem postopku določno in nedvoumno ovrgla omenjene trditve tožeče stranke in hkrati potrdila nasprotne trditve tožene stranke. Iz teh razlogov ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede odločanja o omenjenem spornem pravno relevantnem dejstvu (zaradi tega, ker ni neposredno zaslišali prič Đ. in D.) naredilo nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

12. Ker tožeča stranka že glede dokazovanja temelja odškodninske odgovornosti ni uspela, ni bilo nobene potrebe za izvedbo dokaza z imenovanjem izvedenca nepremičninske oziroma finančne stroke.

13. Iz tega razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje.

14. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 51.118,00 EUR (sestava odgovora na pritožbo po tarifni štev. 3210 ZOdvT v višini 41.880,00 EUR, pavšalni znesek po tarifni štev. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV na odvetniško nagrado, upoštevaje ob tem določbo 20. člena veljavne Odvetniške tarife).

op. št. 1: Zakon o poduzećima Brčko Destrikt BiH, Službeni vestnik 11/01 in naslednje; Zakon o poduzećima, Službeni glasnik Republike Srbske 24/98 in naslednji; Zakon o privrednim društvima FbiH, Službene novine št. 23/99 in naslednje.