Jedro

Pravdno sodišče ni pristojno odločati o vrnitvi umetniške slike, zasežene po določbah ZKP, ker je usoda zaseženega predmeta vezana na usodo kazenskega postopka. Pravdno sodišče prav tako ni pristojno presojati pravilnosti odločitev kazenskega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev slike »Nejeverni Tomaž«, zasežene v kazenskem postopku. Obrazložilo je, da izročitev ovira ukrep zasega, izrečen v kazenskem postopku; pravdno sodišče pa ni pristojno presojati pravilnosti odločitev kazenskega sodišča. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 1.132,20 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga spremembo sodbe ali vsaj njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da zakonski pogoji za zaseg slike niso več podani in je ravnanje Okrajnega sodišča v Mariboru protipravno, ker slike s sodbo ni odvzelo, kazenski postopek pa je bil pravnomočno končan. Ustavna pritožba namreč ni nadaljevanje kazenskega postopka.

Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do (ne)zakonitosti zadrževanja slike kazenskega sodišča na podlagi odredbe o zasegu, tožba za izročitev premičnine pa je edino učinkovito pravno sredstvo, ki ga ima tožnik, da zavaruje svojo lastninsko pravico.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zaseg predmetov (220. člen Zakona o kazenskem postopku; ZKP) je posebno preiskovalno dejanje, ki je vedno začasne narave ne glede na to, ali se predmet zaseže kot predmet kaznivega dejanja ali kot dokazno sredstvo. Zato mora sodišče med postopkom ali po koncu postopka odločiti, ali se bodo ti predmeti dokončno odvzeli ali vrnili lastniku. Zasežene predmete lahko na podlagi 2. odstavka 497. člena ZKP s sodno odločbo odvzame le organ, pred katerim je tekel postopek.

6. Tožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da kazensko sodišče o vrnitvi zasežene slike še ni odločalo. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnik možnost (ponovno) predlagati izdajo odredbe o vrnitvi zasežene slike, kazensko sodišče pa bo o predlogu odločilo z izdajo odredbe (vračilo slike), ali sklepa (dokončen odvzem), zoper katerega bo lahko vložil pritožbo. Zato je pritožbeno vztrajanje, da tožnik nima drugega pravnega sredstva za varstvo svoje lastninske pravice, kot je vložitev lastninske tožbe, napačno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da pravdno sodišče ni pristojno odločati o vrnitvi umetniške slike, zasežene po določbah ZKP, ker je usoda zaseženega predmeta vezana na usodo kazenskega postopka.1, 2 Tako lahko o vrnitvi slike odloča le kazensko sodišče v matičnem postopku. Ukrep zasega v kazenskem postopku je ovira za uspešno uveljavljanje zahtevka za vrnitev stvari v civilnem postopku.3 Enako je v primeru, ko je kazenski postopek že pravnomočno končan4, saj se pristojnost za odločanje o vrnitvi zaseženega predmeta ne prenese na civilno sodišče zgolj zato, ker kazensko sodišče (še) ni odločilo o vračilu ali dokončnem odvzemu.

8. Tudi če zaseg ni (več) zakonit, o zakonitosti odločitve ni pristojno odločati pravdno sodišče.5 Zato so neupoštevni pritožbeni ugovori, da bi moralo pravdno sodišče o zakonitosti odredbe o zasegu slike odločiti kot o predhodnem vprašanju, ker je kazenski postopek že zaključen, ustavna pritožba pa ni nadaljevanje kazenskega postopka. Civilno sodišče ni pristojno presojati pravilnosti odločitev kazenskega sodišča, zaradi česar je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da slika ni potreben dokaz v kazenskem postopku, ker je bil dokazni predlog v zvezi z umetniško sliko zavrnjen kot nepotreben.

9. Nazadnje pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo, da sklep o izročitvi premičnine kupcu ne posega v odredbo o zasegu premičnine, zaradi česar je nepravilno pritožbeno zavzemanje, da bi se morala odredba umakniti hierarhično višjemu sklepu.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je višje sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbenega postopka.

1 VSL sodba II Cp 3633/2012 z dne 24. 4. 2014, točka 6. 2 VSRS sodba II Ips 347/2013 z dne 17. 12. 2015, točka 8. 3 VSL sklep II Cp 3209/2015 z dne 23. 3. 2016, točka 6. 4 VSL sodba II Cp 2981/2009 z dne 14. 10. 2009. 5 Tako tudi dr. Gregor Dugar v: Uveljavljanje vrnitvenega zahtevka, Stvarno pravo z e-komentarjem, 18.2.2.