Jedro

Zmanjšana zmožnost za delo iz 1. odstavka 133. člena KZ se lahko kaže v zvezi z najrazličnejšimi deli in opravili, ki jih oškodovanec opravlja v zvezi s svojim poklicem, domačimi hišnimi deli, gospodinjstvom itd. Obstoj te posledice bo lahko odvisen tudi od oškodovančeve usposobljenosti oziroma njegovih siceršnjih sposobnosti za delo, zato bo podrobnejše ugotavljanje, za katero delo se je oškodovančeva zmožnost zmanjšala, predmet dokazovanja in ne opisa v izreku.

Za sklepčnost obtožnega akta je potrebno, da se začasnost posledic zatrjuje, trajanje začasnosti pa bo predmet dokazovanja oziroma presoje, ali je telesna poškodba imela tako posledico, kot jo določa 1. odstavek 133. člena KZ.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21.11.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 11.12.2003, opr. št. I Kp 1577/2003, kršena določba 1. odstavka 133. člena KZ in je zato podana kršitev iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 26.3.2002, in sicer na podlagi 1. odstavka 437. člena ZKP in 1. točke 277. člena ZKP, ker da dejanje, ki sta ga bila obtožena M.B. in M.B., ni kaznivo dejanje. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo pritožbo pomočnice okrožne državne tožilke kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec je dne 6.1.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa. Zahtevo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženca preganjata, kaznivo dejanje. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je opis dejanja v obtožnem predlogu vseboval časovne in krajevne okoliščine kaznivega dejanja, način storitve in diagnozo poškodbe, podprto z opisom konkretnih posledic. S tem da je državna tožilka izmed več zakonskih kriterijev, ki predstavljajo elemente lahke telesne poškodbe, izbrala dva, je ustregla osnovni funkciji opisa, ki omogoča neposredno kontrolo vprašanja, ali je dejanje res kaznivo dejanje. Iz teh razlogov je vrhovni državni tožilec predlagal, da Vrhovno sodišče ugotovi kršitev določbe 1. odstavka 133. člena KZ glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega sta bila obdolženca preganjana, kaznivo dejanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem predlogu je razvidno, da sta bila M.B. in M.B. obtožena kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, ker naj bi dne 14.9.2000 okoli 14.00 ure v bližini hiše na naslovu K. ulica v L. M.J. povzročila udarnino desne strani hrbta, udarnino in podpludbo desne nadlahti in udarnino desne rame, zaradi tega pa je bilo začasno okvarjeno njeno zdravje in njena zmožnost za delo začasno zmanjšana. Sodišče prve stopnje je ob preizkusu obtožnega predloga po 1. odstavku 435. člena ZKP ugotovilo, da takšen opis dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Okvarjenost zdravja in dela nezmožnost po mnenju sodišča v konkretnem delu ni opisana. Tudi sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ocenilo, da ni konkretnega opisa posledic poškodbe, čeprav je mogoče tako okvarjenost zdravja kot tudi začasno zmanjšano zmožnost za delo konkretizirati in jasno opisati.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je svojo presojo o vprašanju, kaj mora obsegati opis kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, kadar se kot njena posledica zatrjuje začasna okvara zdravja in začasno zmanjšana sposobnost za delo, podalo v sodbi I Ips 157/2004 z dne 23.9.2004 (in drugih kot npr. I Ips 19/2005). V navedeni sodbi je navedlo, da mora po določbi 1. odstavka 434. člena ZKP obtožni predlog obsegati med drugim tudi opis kaznivega dejanja. Opis kaznivega dejanja je osrednji element obtožnega akta, ki mora vsebovati izvršitvena ravnanja in nastale posledice (če so pogoj inkriminacije), iz katerih izhajajo vsi zakonski znaki določenega kaznivega dejanja. Konkretizacija kaznivega dejanja je namreč pomembna predvsem iz dveh razlogov. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir predmeta obravnavanja za sodišče, ki mora ugotavljati dejansko stanje, kot je zatrjevano v obtožnem aktu. Po drugi strani daje opis obdolžencu možnost obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, konkretizirani.

Izvršitvena dejanja pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ se lahko pojavljajo v različnih storitvenih ali opustitvenih oblikah, ki imajo za posledico nastanek lahke telesne poškodbe. Po tej določbi se za lahko telesno poškodbo štejejo poškodbe, zaradi katerih je bil začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del poškodovančevega telesa ali njegov organ, ali je njegova zmožnost bila začasno zmanjšana, ali je bila prizadeta njegova zunanjost, ali pa je bilo začasno okvarjeno njegovo zdravje. Glede na takšno opredelitev in s tem naravo tega kaznivega dejanja se zastavlja predvsem vprašanje, ali je možna popolna konkretizacija stanj, ki predstavlja lahko telesno poškodbo in ali je z že nakazanih procesnih vidikov tudi nujna. To bi pomenilo, da bi posamezne oblike telesne poškodbe morale biti v opisu do popolnosti konkretizirane, ker pa vedno niti ni mogoče niti ni nujno. Nobenega dvoma ni, da je s čim bolj konkretiziranim opisom posameznih znakov kaznivega dejanja tudi natančneje in bolj jasno določen okvir obtožbe in da daje tak opis tudi obdolžencu primerno možnost za pripravo potrebne obrambe. To pa ne pomeni, da opis, v katerem konkretizacija znakov kaznivega dejanja ni tako popolna, ne izpolnjuje zahtevanih kriterijev in da zato obtožni akt ni ustrezna podlaga za obravnavanje in odločanje.

Opis dejanja v obtožnem predlogu, vloženem zoper obd. M.B. in M.B., vsebuje dejstva in okoliščine, ki pomenijo konkretizacijo lahke telesne poškodbe in trditev, da je ta poškodba imela za posledico začasno okvaro zdravja oškodovanke in njeno začasno zmanjšano zmožnost za delo. Obe zatrjevani posledici lahke telesne poškodbe v obtožnem predlogu sta opisani enako, kot ju opredeljuje abstraktni dejanski stan v 1. odstavku 133. člena KZ, kar pa glede na naravo tega kaznivega dejanja oziroma njegovih posledic kot jih določa zakon, zadostuje zahtevi po 1. odstavku 434. člena ZKP. Okvaro zdravja določa že sama telesna poškodba oziroma njen opis v izreku obtožnega predloga, tako da teh posledic niti ni mogoče bolj konkretizirati. Zmanjšana zmožnost za delo se lahko kaže v zvezi z najrazličnejšimi deli in opravili, ki jih oškodovanec opravlja v zvezi s svojim poklicem, v zvezi z domačimi hišnimi deli, gospodinjstvom itd. Obstoj te posledice bo lahko odvisen tudi od oškodovančeve usposobljenosti oziroma njegovih siceršnjih sposobnosti za delo, zato bo podrobneje ugotavljanje, za katero delo se je oškodovančeva zmožnost zmanjšala, predmet dokazovanja in ne opisa v izreku. V obrazložitvi sodbe mora sodišče navesti, katera dejstva šteje za dokazana (ali nedokazana) in iz katerih razlogov (7. odstavek 364. člena ZKP). Tako bo sodišče moralo v sodbi obrazložiti, ali je telesna poškodba imela katero od posledic, določenih v 1. odstavku 133. člena KZ.

Razlago pojma začasnosti je Vrhovno sodišče že dalo v sodbi z dne 23.9.2004, opr. št. I Ips 194/2004. Poudarilo je, da zakon začasnosti določneje časovno ne opredeljuje (npr. z dnevi in meseci). To pomeni, da mora biti zdravje ali delazmožnost zmanjšana za določen čas, ki ne sme doseči točke, ko ta pomeni trajnost, to bi namreč vplivalo na drugačno pravno kvalifikacijo, kadar gre za okvarjeno zdravje ali zmanjšano zmožnost za delo. Po že sprejetem stališču pomeni začasnost krajše ali daljše časovno obdobje ter bo nujno in vedno podana, kadar je povzročena lahka telesna poškodba, ki nima trajnih posledic. Za sklepčnost obtožnega akta je potrebno, da se začasnost zatrjuje, trajanje začasnosti pa bo predmet dokazovanja oziroma presoje, ali je telesna poškodba imela tako posledico, kot jo določa 1. odstavek 133. člena KZ. Prav tako je v navedeni odločbi poudarjeno, da je trajanje začasnosti pomembno za opredelitev teže kaznivega dejanja. V primeru, ko bo upravičeni tožilec časovno opredelil trajanje posledice v opisu, bo to pomenilo večjo natančnost in določnost izreka, vendar je opis sklepčen tudi brez tega.

V obravnavani zadevi gre za enak položaj kot v navedenih primerih, kar sodišču glede na že sprejeto razlago ni dopuščalo odločitve o zavrženju obtožnega predloga z utemeljitvijo, da v njem opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz 1. odstavka 133. člena KZ.

Z zavrženjem obtožnega predloga sta sodišči nepravilno ugotovili, da v obtožnem predlogu opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 133. člena KZ. V skladu z določbo 2. odstavka 426. člena ZKP je Vrhovno sodišče le ugotovilo, da je bil zakon na omenjen način prekršen in je zato podana kršitev iz 1. točke 372. ZKP. Pri tem Vrhovno sodišče ni posegalo v pravnomočni odločbi, ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena v škodo obeh obdolžencev.