Jedro

Obnavljanje premaza tal ni nevarna dejavnost, zato objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

Pravilna je odločitev, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je do poškodbe prišlo zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke. Ob ugotovitvi sodišča, da je bila tožnica seznanjena s pravilnim načinom prenavljanja premaza, torej s pravilom, da mora tisti, ki poliva emulzijo, vselej stati za tistim, ki to emulzijo razmazuje, da je ves čas sodelovala pri razmazovanju in je bila seznanjena s smerjo razmazovanja in ob ugotovitvi, da je sodelavec stal na suhem predelu in čakal tožnico, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati nikakršnega nedopustnega ravnanja. Zato je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala obstoja krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Tožeča stranka je s tožbo z dne 10.3.2003 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je tožena stranka kot njen delodajalec dolžna plačati odškodnino za škodo, ki ji je nastala v delovni nezgodi 22.9.2002. V tožbi je navedla, da je v trgovini H. čistila tla s premazom pri čemer ji je spodrsnilo na sveže nanošenem sloju emulzije, tako da se je pri padcu poškodovala.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za poškodbe, ki jih je utrpela pri delu. Poudarja, da je nehote zašla v polje, kjer je bil nanesen tretji sloj mokre emulzije, kar se ne bi zgodilo, če bi delodajalec z vidnimi oznakami označil polje novega nanašanja emulzij. Tožnica opozarja, da je priča SS povedal, da ni videl, da je tožnica, ko je padla, stopila na mokro, ampak bi ji lahko spodrsnilo tudi na suhem. Meni, da je iz te izjave jasno razvidno, da meja med suhim in mokrim delom tal ni bila dobro vidna. Tožnica tudi navaja, da je SS povedal, da je za sušenje enega premaza do začetka prehoda na novi premaz potrebno počakati od 30 do 45 minut. Opozarja, da se tega delodajalec očitno ni držal, saj se mu je mudilo, da čimprej konča delo. Tožnica tudi poudarja, da ji sodišče ni dalo možnosti izvedbe predlaganih dokazov in da obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih, ki jih sodišče navaja v razlogih sodbe ter vsebino listin in zapisnikov, predvsem zapisnika z glavne obravnave z dne 11.6.2008, ter zapisnika o izpovedi ključne priče SS. Tožnica tako meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo spremeni in njenemu zahtevku v celoti ugodi, glede na uspeh pravde pa spremeni tudi odločitev o stroških postopka.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) ureja odškodninsko odgovornost delodajalca v 184. členu, ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno pravilo odškodninske odgovornosti pa vsebuje obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ) v 131. in naslednjih členih. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnica poškodovala pri delu in da je bila ob nesreči zaposlena pri toženi stranki. Sporno pa je, ali je po določbo 131. člena OZ podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

V slovenskem odškodninskem pravu velja načelo, da je odškodninska odgovornost na podlagi krivde pravilo, odškodninska odgovornost po načelu vzročnosti ali objektivna odgovornost pa izjema. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da čiščenja tal z emulzijo ni mogoče opredeliti za nevarno dejavnost in zaradi tega ni utemeljena uporaba določb OZ o objektivni odškodninski odgovornosti. Direktor tožene stranke T. V., in priče S. S. ter J. P. so povedali, da obstaja jasno pravilo kako se obnavljajo premazi na velikih površinah. Povedali so, da se premazi obnavljajo tako, da tisti, ki poliva premaz, vselej hodi za hrbtom tistega, ki premaz razmazuje. Tako oba vedno hodita po suhem. Vsi so povedali, da so bili vsi delavci seznanjeni s takšnim pravilnim načinom dela in da obnavljanje premaza na tleh ob upoštevanju navedenega pravila nikakor ni nevarna dejavnost. Pravilna je odločitev, da mora biti objektivna odškodninska odgovornost pridržana res le za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari in dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti ni mogoče vedno imeti pod svojim nadzorom in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Zakonodajalec pri oblikovanju določbe objektivne odgovornosti za škodo od nevarnih stvari in nevarnih dejavnosti nikakor ni imel v mislih nevarnosti, ki smo jih izpostavljeni vsak dan. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da obnavljanje premaza tal ni nevarna dejavnost in tako ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

Pravilna pa je tudi odločitev, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je do poškodbe prišlo zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je do poškodbe prišlo zato, ker se je direktor tožene stranke nepričakovano umaknil iz suhega dela v mokri del tal in jo je s tem zapeljal, da je tudi sama stopila na mokra tla in zaradi tega padla. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da tožnica svojih trditev ni dokazala. Ugotovilo je, da je med premazovanjem zmanjkalo emulzije, zaradi česar je tožnica odšla po novo emulzijo in je padla medtem, ko je prinašala emulzijo priči S. S. in ne direktorju, kot je zatrjevala v tožbi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo zakaj verjame priči S. S., da takrat, ko se mu je tožnica približala s kanistrom, ni stal na z emulzijo sveže namazanih tleh, ampak je stal na suhem. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame, da je tožnici spodrsnilo medtem, ko je nosila kanister z emulizijo in ne med samim polivanjem emulzije. Ob ugotovitvi sodišča, da je bila tožnica seznanjena s pravilnim načinom prenavljanja premaza, torej s pravilom, da mora tisti, ki poliva emulzijo, vselej stati za tistim, ki to emulzijo razmazuje, da je ves čas sodelovala pri razmazovanju in je bila seznanjena s smerjo razmazovanja in ob ugotovitvi, da je S. S. stal na suhem predelu in čakal tožnico, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati nikakršnega nedopustnega ravnanja. Zato je tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala obstoja krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Tožnica v pritožbi tudi pavšalno zatrjuje, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo vseh njenih predlaganih dokazov, pri čemer pa ne navede, katerega dokaza sodišče prve stopnje ni izvedlo, niti v zvezi s katerim pravno pomembnim dejstvom. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe obrazložilo, da prič M. G., F. S. in B. G. ni zaslišalo zaradi tega, ker niso bile prisotne pri čiščenju tal v trenutku škodnega dogodka, pojasnilo pa je tudi, da izvedenca kemijske stroke ni angažiralo, ker tožeča stranka ni zatrjevala, da je do nezgode prišlo zaradi škodljivosti vdihovanja zaščitne emulzije, izvedenca iz varstva pri delu pa prav tako ne, ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi prišlo do zdrsa zaradi neustreznega obuvala. Sodišče prve stopnje je tako obrazložilo zavrnitev predlaganih dokazov in bi tožeča stranka, če bi želela izpodbiti odločitev sodišča prve stopnje, morala natančno navesti, katerega od navedenih dokazov je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo in zakaj.

Višje sodišče je tudi ugotovilo, da ni podana očitana kršitev iz 15. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP). Res je, kar navaja tožnica, da je priča S. S. povedal, da ni videl, da je tožnica takrat stopila na mokro, ampak bi ji lahko spodrsnilo tudi na suhem, torej, da ne ve točno, ali ji je spodrsnilo na suhem ali na mokrem. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje odločitve res navedlo, da je S. S. izpovedal, da se lahko vidi kje je suho in kje je mokro od sveže emulzije in se tudi ve, da tisti, ki razmazuje, stoji na suhem. Nadaljni sklep sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica vedeti kje je meja med suhim in mokrim delom tako temelji na ugotovitvi, da je bila seznanjena z pravilnim načinom nanašanja emulzije, da je S. S. stal na suhem in da bi torej morala vedeti, da se mu mora približati s hrbtne strani, kar tudi pomeni, da bi morala vedeti, kje je meja med suhim in mokrim delom tal. Višje sodišče tako ocenjuje, da je neutemeljen očitek, da obstaja nasprotje med izpovedjo priče S. S. in ugotovitvami sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.