Jedro

Obstoj kvalifikatornih okoliščin, oziroma hujših posledic iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, je pogoj za izrek same sankcije, to je disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ne pa njegove pogojne odložitve. Če te okoliščine niso podane, izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za hujše kršitve delovne obveznosti - pri katerih te okoliščine niso določene kot konstitutivni element disciplinske kršitve - nima zakonite podlage.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

2. Sklepanje o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, oprostilo tožnika odgovornosti za očitane hujše kršitve delovnih obveznosti iz 1. in 2. točke dispozitiva sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 2.11.1993 in v tem delu disciplinski postopek zoper njega ustavilo. Za dokazane hujše kršitve delovnih obveznosti iz 3. in 4. točke omenjene disciplinske odločbe pa je tožnika spoznalo za odgovornega hujših kršitev delovnih obveznosti, opredeljenih v 2. točki 86. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke kot neizpolnjevanje, ali nevestno, nepravočasno oziroma malomarno opravljanje delovnih in drugih obveznosti, oziroma navodil neposredno nadrejenih delavcev in zato vzdržalo v veljavi disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je, da so bili za njegov izrek izpolnjeni pogoji iz 88. člena Kolektivne pogodbe toženega podjetja.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh strank deloma ugodilo le pritožbi tožnika. Sodbo sodišča prve stopnje je glede odločitve o ukrepu spremenilo tako, da je izvršitev tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja pogojno odložilo za dobo enega leta. V posledici te odločitve je tudi ugodilo njegovemu reintegracijskemu zahtevku in mu priznalo za čas odsotnosti z dela vse pravice iz delovnega razmerja. Svojo odločitev je oprlo na določilo iz 1. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 73/93 - ZDR), po katerem se izvršitev najstrožjega disciplinskega ukrepa lahko pogojno odloži. Ugotovilo je, da je bil tožnik spoznan za odgovornega le dveh hujših kršitev od očitanih štirih in, da zaradi kršitve po 3. točki izreka disciplinske odločbe niso nastale hujše posledice. Zaradi opustitve opreme linije ECO-CAN z varnostnimi predpisi je obstajala le abstraktna nevarnost za ogrožanje življenja in zdravja delavcev, ne pa z zakonom in kolektivno pogodbo kot pogoj za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja predpisana konkretna nevarnost. Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. Sodišču očita, da ni obrazložilo razlogov svoje odločitve glede izpolnjenih pogojev za odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa. Sodišče druge stopnje bi moralo okoliščine, ki pogojujejo uporabo inštituta pogojne odložitve, v obrazložitvi sodbe upoštevati in oceniti njihovo težo ter presoditi, na podlagi katerih pričakovanj bo dosežen namen kaznovanja. Iz tožnikovih dejanj, stališč in izjav pa, po mnenju revizije, tak zaključek kot ga je sprejelo drugostopno sodišče, ne izhaja. Razlogi sodišča, da zaradi nedopustnega ravnanja tožnika ni nastala nobena konkretna nevarnost za življenje in zdravje zaposlenih, ne drži, saj sodišče konkretnega ogrožanja sploh ni ugotavljalo, kot tudi ni ugotavljalo in ugotovilo obstoja olajševalnih okoliščin. Ker sodišče druge stopnje ni utemeljilo domneve, da bo pogojno odložena sankcija vzgojno vplivala na tožnikovo nadaljnje ravnanje, niti ni ugotovilo okoliščin, ki bi obstoj take domneve potrjevale, je kršilo določbo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se potrdi prvostopna sodba.

Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila v postopku pred izdajo pravnomočne sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava pa je utemeljena. Sodišče druge stopnje utemeljuje svoje sklepanje o obstoju pogojev za pogojno odložitev izvršitve izrečene sankcije tožniku z ugotovitvijo, da je bil tožnik spoznan za odgovornega le za dve hujši kršitvi (namesto štirih), od katerih ena ni imela za posledico konkretnega ogrožanja (3. odstavek na 11. strani obrazložitve). Ta ugotovitev je sicer v nasprotju z njegovo presojo v 2. odstavku obrazložitve na isti strani, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana kvalifikatorna okoliščina po 88. členu kolektivne pogodbe, saj je bilo z opustitvijo opremljanja linije ECO-CAN ogroženo življenje in zdravje delavcev (konkretna ogroženost) in bi toženi stranki lahko nastala večja škoda, če bi prišlo do nesreče pri delu (abstraktna nevarnost).

Ne glede na to pa obrazloženo sklepanje ne zadošča za pravilno uporabo 1. odstavka 90. člena ZDR. Po omenjeni zakonski določbi se izvršitev disciplinskih ukrepov denarne kazni in prenehanja delovnega razmerja lahko pogojno odloži največ za dobo enega leta. Izvršitev izrečene sankcije se pogojno odloži, če se da glede na okoliščine dejanja, prejšnjega dela in obnašanja delavca ter njegovih osebnih razmer zaključevati, da bo že s samim izrekom ukrepa dosežen namen kaznovanja.

Pritožbeno sodišče je kot eno od izhodišč za obstoj olajševalnih okoliščin ugotovilo zgolj dejstvo, da je bil tožnik oproščen odgovornosti za dve hujši kršitvi delovnih obveznosti, drugačno obliko krivde za dokazni kršitvi in neobstoj konkretne nevarnosti (3. odstavek na 11. strani obrazložitve - v nasprotju z lastno ugotovitvijo v 2. odstavku); pri čemer revizijsko sodišče opozarja, da za nastanek premoženjske škode zadošča že abstraktna nevarnost, katere obstoj je sodišče druge stopnje ugotovilo. Pri tem je prezrlo, da je obstoj kvalifikatornih okoliščin, oziroma hujših posledic iz 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, pogoj za izrek same sankcije, to je disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ne pa njegove pogojne odložitve. Če te okoliščine niso podane, izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja za hujše kršitve delovne obveznosti - pri katerih te okoliščine niso določene kot konstitutivni element disciplinske kršitve - nima zakonite podlage. V takem primeru pa je tudi uporaba inštituta pogojne odložitve brezpredmetna.

Zato je utemeljen očitek revizije, da temelji odločitev drugostopnega sodišča na domnevi, da bo pogojno odložena sankcija vzgojno vplivala na tožnikovo nadaljnje ravnanje, saj niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi obstoj take domneve potrjevale. Samo v primeru, kadar gre za dejstva, ki jih zakon določa za domnevana, sodišču ni treba izvajati dokazov o določenih pravno pomembnih dejstvih, ampak sme ta (domnevana) dejstva vzeti za podlago svoje sodbe, brez dokaza, ne pa za dokazana (3. odstavek 221. člena ZPP). Obstoj olajševalnih okoliščin pa se po zakonu ne domneva.

Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (89. in 90. člen ZDR) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.