Jedro

Tožnica zmotno šteje, da nesankcioniranje pomočnikov in namestnikov dokazuje, da je redna odpoved povračilni ukrep zaradi njenega sodelovanja v sindikatu. Sodišče prve stopnje je v tem delu sprejelo pravilno presojo, da podana odpoved ni posledica tožničinega dela v sindikatu, temveč ugotovljenih ponavljajočih kršitev (nepravilne cene izdelkov, neprimerna čistoča v pekarni, nezaloženost z izdelki, izdelki s pretečenim rokom trajanja, neurejenost skladišča), ki so bile po prejetih opozorilih, pri čemer gre za kršitve takšne narave, da so bile ogrožene stranke (slaba higiena, izdelki s pretečenim rokom) in uspešnost toženke, šlo je za kršitve, kjer toženki grozijo tudi kazni s strani inšpekcije (pretečeni roki, izdelki brez cen oziroma z napačnimi cenami, nečistoča).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da (1) je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23. 3. 2020, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita in se razveljavi ter da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, ampak še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, razen v obdobju od 19. 5. 2020 do 31. 5. 2020; (2) je tožena stranka dolžna tožnico pozvati na delo in jo za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve, razen v obdobju od 19. 5. 2020 do 31. 5. 2020 prijaviti v vsa obvezna zavarovanja ter ji obračunati in po plačilu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati osnovno plačo v skladu s pogodbo o zaposlitvi, povečano za dodatek za delovno dobo in druge pripadajoče dodatke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne zahtevke iz delovnega razmerja (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da ji je bila kršena pravica do zagovora, saj je bil glede na obseg očitanih kršitev v odpovedi ter dveh pisnih opozorilih dodeljeni tridnevni rok za podajo zagovora neprimeren. Vabilo na zagovor je obsegalo 22 strani s 37 očitki in dodanim obsežnim gradivom. Priprava učinkovitega zagovora tožnici ni bila omogočena. Listine, ki jih tožena stranka ni hotela vročiti tožnici pred zagovorom, bi pripomogle k učinkovitejšemu zagovoru. Sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič, ki bi potrdile preobremenjenost tožnice. Zagovor je lahko podala le glede pisnih opozoril, do očitkov v obdolžitvi se zaradi pomanjkanja časa za pripravo na zagovor in zaradi neizročitve listin ni mogla opredeliti. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil zakonit. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo ugovor tožnice, da tožena stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede hude malomarnosti, ker po stališču Vrhovnega sodišča RS v odločbi VIII Ips 319/2017 sodišču ni potrebno ugotavljati oblike krivde delavca - ali gre za hudo ali lahko malomarnost, ampak ugotavlja le, ali so podane očitane kršitve. Takšno stališče sodišča je nepravilno. Tožena stranka je bila dolžna dokazati, da so bile kršitve storjene iz hude malomarnosti ter da so bile hujše kršitve, česar pa ni zmogla. Kot izhaja iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice, se tožnici ne očitajo kršitve, kot jih navaja pogodba o zaposlitvi kot »hujše kršitve«. Glede na navedeno so zmotni zaključki sodišča, da za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zadostuje, če je dokazana že ena kršitev, pri čemer ni pomembno, ali gre za hujšo kršitev ali ne. Sodišče je mimo trditvene podlage tožene stranke ugotovilo hudo malomarnost. Ugotovljene nepravilnost bi se morale očitati pomočnici poslovodje, ne tožnici. Tožnica je bila po mnenju tožene stranke in tudi sodišča odgovorna za opustitve del in nalog pomočnikov in namestnikov, kar ni dopustno. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da tožnica nikoli ni opozorila na pomanjkanje kadra. Je v nasprotju z izpovedmi prič. Tožnica je opozarjala, da ne morejo opraviti vsega dela. Redna odpoved iz krivdnega razloga ne more temeljiti na objektivni odgovornosti. Glede na obseg dela, ki bi bil nedvoumno ugotovljen s predložitvijo listin in o katerem izpovedujejo priče, bi sodišče nesporno lahko ugotovilo, da je do nepravilnosti kvečjemu prišlo zaradi preobremenjenosti. Tožena stranka je zlorabila zakon, ker se je z odpovedjo iz krivdnega razloga, namesto razloga nesposobnosti izognila uporabi 112. člena ZDR-1. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, 26/99 in nasl.) pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka s tem, ko je tožnici omogočila rok za zagovor (le) v trajanju treh delovnih dni, kršila drugi odstavek 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ker naj bi bil tak rok nerazumno kratek. Navedeni drugi odstavek 85. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožena stranka je tožnici 17. 3. 2020 vročila pisno seznanitev in vabilo na zagovor dne 23. 3. 2020 ter ji s tem zagotovila rok za pripravo obrambe, ki ni bil krajši od treh delovnih dni. Ravnala je skladno z ZDR-1. S pisno obdolžitvijo je tožnici vročila določene listine, česar ZDR-1 od delodajalca niti ne zahteva. Zato ji tudi v pritožbi neutemeljeno očita, da ji dodatnih listin ni izročila. Tožnica je 23. 3. 2020 zagovor podala sama, ustno in pisno. Poleg tega je podala zagovor pisno po pooblaščenki. V pritožbi neutemeljeno navaja, da se je lahko opredelila le do očitkov v pisnih opozorilih, kar niti ni bistveno. Bistveno je, da ji je tožena stranka zagovor zagotovila, v kakšnem obsegu ga je tožnica izkoristila, pa ne. Pri zagovoru pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne gre za dokazni postopek, kot ga izvede sodišče, ampak za pravico delavca, da v postopku pred odpovedjo sodeluje ter delodajalca seznani s svojimi ugovori.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče izven trditvene podlage tožene stranke ugotovilo, da je tožnici huda malomarnost dokazana. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo podala ustrezno trditveno podlago. Hudo malomarnost je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo civilnopravno. Ugotavljalo je, ali je tožnica ravnala z dolžno skrbnostjo oziroma ali je zanemarila tisto skrb, ki se pričakuje od povprečnega človeka oziroma povprečnega delavca na istih ali podobnih delovnih mestih pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se tožnici glede na opis del in nalog vodje poslovalnice, ki so med drugim razdelitev nalog, delegiranje dela in nadzor nad izvajanjem nalog, lahko glede na vse ugotovljene kršitve očita huda malomarnost. Tudi po stališču pritožbenega sodišča se od povprečnega delavca na delovnem mestu vodje poslovalnice pričakuje, da bo poskrbel, da v trgovini niso izdelki s pretečenim rokom uporabe, da imajo izdelki pravilne cene, da so cene označene, da bo zadoščeno standardom higiene ter da bo trgovina ustrezno založena. Ne le narava, tudi pogostost ugotovljenih kršitev utemeljujeta presojo, da je tožnica ravnala s hudo malomarnostjo, saj je tožnica opustila skrb, ki se pričakuje od povprečne vodje poslovalnice. Ni poskrbela, da bi bile njene zadolžitve opravljene, stanje poslovalnice je bistveno odstopalo od ostalih poslovalnic. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da kršitve niso podane oziroma da ni podana krivda, pri čemer vsebinsko niti ne konkretizira, katere kršitve naj tožnici ne bi bile dokazane. Zmotno meni, da bi bila odpoved zakonita le, če bi bile kršitve hujše, in se sklicuje na določbo 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta določba se nanaša na posebej utemeljene razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno navaja, da je tožena stranka zlorabila inštitut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga oziroma da bi ji lahko kvečjemu podala odpoved iz razloga nesposobnosti, pri kateri bi bila tožnica varovana na podlagi prvega odstavka 112. člena ZDR-1. Tožnica je z opustitvijo delegiranja nalog in nadzora iz hude malomarnosti kršila določbe pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2016, 33., 34., 35., 36. in 37. člena ZDR-1, Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP; Ur. l. RS, št. 53/2007), Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot; Ur. l. RS, št. 20/98 in nadalj.), Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (ZZUZIS; Ur. l. RS, št. 52/2000 in nadalj.) ter številna interna pravila tožene stranke.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so tožnici kršitve (z izjemo kršitve, ki se nanaša na zapornice) dokazane, pri čemer so predmet pisnih opozoril in odpovedi tudi kršitve, ki po naravi stvari ne morejo biti povezane (ali opravičene) s preobremenjenostjo. Takšne kršitve so zamujanje v službo, neprimerna komunikacija s sodelavci, nezagotovitev varstva osebnih podatkov - odprta vrata pisarne, v pisarni prosto dostopni različni nosilci, ki vsebujejo osebne podatke zaposlenih, neustrezno vodene mape VPP (varstvo pred požarom) in VPD (varstvo pri delu) – manjkali so podpisi sodelavcev, neizvedba periodičnega šolanja HACCP, neažuriran seznam delavcev za prvo pomoč. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič, pri čemer je tudi pravilno štelo, da sploh ne gre za priče, ki bi bile zaposlene v poslovalnici A., kjer je tožnica opravljala delo vodje poslovalnice.

9. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odgovornost pomočnika vodje poslovalnice in namestnika vodje poslovalnice („da sta enako kriva“) ter na dejstvo, da je bila poslovalnica, katere vodja je bila, A. že prej „podpovprečna“. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju kršitev tožnice in krivde zanje pravilno izhajalo iz opisa del in nalog vodje poslovalnice in ugotavljalo, ali je tožnica obveznosti iz delovnega razmerja izpolnjevala oziroma jih je kršila. V tem oziru je neutemeljeno sklicevanje na izpoved priče B.B., da je bil za čistočo in druge obveznosti odgovoren tisti, ki vodi izmeno za tisti dan. Očitki o nečistoči poslovalnice se nanašajo na ugotovljene kršitve higiene, ki niso nastale v času ene izmene, ki bi jo vodil pomočnik vodje poslovalnice in jo je mogoče očitati izključno tožnici kot vodji poslovalnice (izostanek dnevnega in tedenskega čiščenja avtomata za kavo, podest, kjer se nahajata sadje in zelenjava, je bil umazan, prostor pri sadju in zelenjavi je bil umazan, gnilo sadje in zelenjava se nista izločala s polic, vozički in tla pred poslovalnico so bila umazana od ptičjih iztrebkov). Za neizpraznenje termičnega zabojnika, ki je bil odpeljan nazaj v skladišče, izdelke pa je bilo treba odpisati, je tožena stranka podala 13. 5. 2019 pisno opozorilo tako tožnici kot C.C. (tožničini namestnici v času podaje odpovedi), ki v popoldanski izmeni ni poskrbela, da bi bili izdelki iz zabojnika zloženi v hladilnik. Tako sta bili tožnica kot vodja poslovalnice in namestnica vodje poslovalnice sankcionirani vsaka za svojo opustitev. Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da bi bila neupravičeno odgovorna za opustitve pomočnikov in namestnikov.

10. Tožnica glede na vse navedeno tudi zmotno šteje, da nesankcioniranje pomočnikov in namestnikov dokazuje, da je redna odpoved povračilni ukrep zaradi njenega sodelovanja v sindikatu. Sodišče prve stopnje je v tem delu sprejelo pravilno presojo, da podana odpoved ni posledica tožničinega dela v sindikatu, temveč ugotovljenih ponavljajočih kršitev (nepravilne cene izdelkov, neprimerna čistoča v pekarni, nezaloženost z izdelki, izdelki s pretečenim rokom trajanja, neurejenost skladišča), ki so bile po prejetih opozorilih, pri čemer gre za kršitve takšne narave, da so bile ogrožene stranke (slaba higiena, izdelki s pretečenim rokom) in uspešnost toženke, šlo je za kršitve, kjer toženki grozijo tudi kazni s strani inšpekcije (pretečeni roki, izdelki brez cen oziroma z napačnimi cenami, nečistoča). Sodišče je tudi utemeljeno verjelo pričama D.D., da tožnice ni obravnaval drugače, ker je bila v sindikatu, ter B.B., da do prihoda v poslovalnico ni bil seznanjen s tem, da je tožnica predsednica sindikata, ter je to zvedel šele ob zaslišanju na sodišču. 11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154. člen ZPP).