Jedro

Pri izpodbojnih zakonskih domnevah trajnejše nelikvidnosti, taksativno navedenih v 1. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, je mogoče izpodbijati tako domnevano dejstvo, torej obstoj trajnejše nelikvidnosti, kot tudi domnevno bazo, torej obstoj tistih dejstev, ki so podlaga za domnevo trajnejše nelikvidnosti. Pri neizpodbojni zakonski domnevi obstoja trajnejše nelikvidnosti pa je mogoče izpodbijati le dejstva, ki so podlaga za domnevo. Ob obstoju dejstev, ki so podlaga za domnevo dolžnikove trajnejše nelikvidnosti, domneve takega dolžnikovega stanja ni mogoče izpodbijati s trditvami in dokazi, da je dolžnik likviden oziroma samo kratkoročno nelikviden, če je taka domneva po zakonu neizpodbojna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče začelo stečajni postopek nad dolžnikom A., d. o. o., matična številka: 000, davčna številka: 001 (1. točka izreka), za upravitelja imenovalo S. P. (2. točka izreka) in ugotovilo, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki: S. P., s. p., matična številka: 002 (3. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil družbenik dolžnika, smiselno pa je uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal razveljavitev sklepa z zavrženjem upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka oziroma spremembo sklepa z zavrnitvijo predloga za začetek stečajnega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je dolžnikovo izpodbijanje procesne legitimacije upnika R. kot predlagatelja začetka stečajnega postopka neutemeljeno, ker je dolžnik od po upniku zatrjevane terjatve v znesku 1.564.825,90 EUR opredeljeno oporekal le glede dolga po inšpekcijski odločbi z dne 14.5.2010, ki se nanaša na dolg 70.849,34 EUR iz naslova davka na dodano vrednost in glede dolga za presežek DDV v višini 254.481,00 EUR.

5. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je kljub temu glede na zatrjevano višino predlagateljeve terjatve le-ta (vsaj v preostalem delu) verjetno izkazana in da z njenim plačilom dolžnik zamuja že več kot dva meseca. Dolžnik namreč z ničemer ni izpodbijal predlagateljevih trditev, da iz naslova neplačanih davkov in prispevkov za svoje zaposlene dolguje 138.054,48 EUR, pri čemer je najstarejši dolg zapadel v plačilo 19.1.2009. Navedenega ne izpodbija niti pritožnik, navaja pa, da je zoper odločitev davčnega organa dolžnik vložil ustavno pritožbo, ki se vodi pod opr. št. Up-33/14-3, odločitev Ustavnega sodišča RS pa je bistvena za obstoj same terjatve DURS-a, ki ne obstaja v znesku, kot izhaja iz seznama izvršilnih naslovov. Pritožnik pa ne pojasni, zoper katero „odločitev davčnega organa“ je dolžnik vložil ustavno pritožbo, niti na kolikšen znesek davčnega dolga se nanaša „odločitev davčnega organa“, zoper katero je vložil ustavno pritožbo. Pritožnik torej ni uspel izpodbiti relevantnih dejstev za presojo procesne legitimacije upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka zoper dolžnika (četrti odstavek 232. člena ZFPPIPP).

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je dolžnik postal trajneje nelikviden, kar je eden od položajev dolžnika, ki izkazuje njegovo insolventnost (1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Položaj trajnejše nelikvidnosti (da v daljšem obdobju dolžnik ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju), je prvostopenjsko sodišče temeljilo tako na ugotovitvi obstoja dejstev, ki so podlaga za neizpodbojno zakonsko domnevo obstoja trajnejše nelikvidnosti dolžnika iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej da dolžnik za več kot dva meseca zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga postopka zaradi insolventnosti, kot tudi na podlagi dejstev za zakonsko opredeljeno izpodbojno domnevo iz 2. alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, da sredstva na dolžnikovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.

7. Že obstoj ene od zakonskih domnev za trajnejšo nelikvidnost dolžnika torej zadostuje za ugotovitev obstoja dolžnikove insolventnosti. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pri izpodbojnih zakonskih domnevah trajnejše nelikvidnosti taksativno navedenih v 1. točki drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP mogoče izpodbijati tako domnevano dejstvo, torej obstoj trajnejše nelikvidnosti, kot tudi domnevno bazo, torej obstoj tistih dejstev, ki so podlaga za domnevo trajnejše nelikvidnosti. Pri neizpodbojni zakonski domnevi obstoja trajnejše nelikvidnosti pa je mogoče izpodbijati le dejstva, ki so podlaga za domnevo, v primeru iz 2. točke četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP, torej zgolj dejstvo neobračuna oziroma neizplačila davkov in prispevkov, ki jih mora dolžnik plačati hkrati s plačilom plač delavcem, dejstvo dvomesečne zamude s plačilom davkov in prispevkov in dejstvo obstoja takega stanja na dan pred vložitvijo predloga postopka zaradi insolventnosti. Drugače povedano: ob obstoju dejstev, ki so podlaga za domnevo dolžnikove trajnejše nelikvidnosti, domneve takega dolžnikovega stanja ni mogoče izpodbijati s trditvami in dokazi, da je dolžnik likviden oziroma samo kratkoročno nelikviden, če je taka domneva po zakonu neizpodbojna.

8. Izhajajoč iz zgoraj obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik s pritožbo ni izpodbijal v izpodbijanem sklepu ugotovljenih dejstev, da ima dolžnik od leta 2009 neplačane davke in prispevke za njegove delavce v višini 138.054,48 EUR, pri čemer je najstarejši dolg iz tega naslova zapadel v plačilo 19.1.2009 in tako stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti. Čim pa je tako, je podana neizpodbojna zakonska domneva dolžnikove trajnejše nelikvidnosti po 2. točki četrtega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Že iz tega razloga se izkaže pritožba kot neutemeljena, ne da bi pritožbeno sodišče presojalo pritožbene trditve o neobstoju trajnejše nelikvidnosti, ki jo pritožnik utemeljuje s podatki iz letnega poročila za leto 2012 in predlogom za postavitev izvedenca finančne stroke.

9. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) potem, ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).