Jedro

Delodajalec je vezan na strokovno mnenje osebnega zdravnika oz. pristojne zdravniške komisije glede upravičenosti zavezanca do bolniškega staleža, zato ne gre za neopravičeno odsotnost z dela, če je bil delavki s strani osebnega zdravnika ali zdravniške komisije odobren bolniški stalež. Dejstvo, da zdravniška komisija delodajalca ni obvestila o odobritvi bolniškega staleža in da delodajalec ni razpolagal z ustreznimi listinami o začasni nezmožnosti tožnice za delo, ni odločilnega pomena in ne more biti v škodo delavcu.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožnice se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati priči dr. Z. V. znesek 9.240,00 SIT, priči dr. H.D., pa znesek 12.329,00 SIT, oboje v roku 8 dni." Tožena stranka je dolžna tožnici plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 10.925,00 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.4.1995 ter ugotovilo, da tožnici to pri toženi stranki ni prenehalo in da še vedno traja, pri čemer je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 82.710,00 SIT. Nadalje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožnica dolžna plačati pričama dr. Z. V. in dr. H. D. stroške, ki sta jih imela zaradi zaslišanja na naroku glavne obravnave dne 3.6.1998 in sicer priči V. znesek 9.240,00 SIT, priči D. pa znesek 12.329,00 SIT.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni bistvenega pomena ugotovitev spornega dejstva, ali so za tožničino odsotnost z dela od 1.4.1995 dalje obstajali zdravstveni razlogi, zaradi katerih je bila upravičena do bolniškega staleža. V zadevi ne gre za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, temveč iz zdravstvenega zavarovanja, saj o upravičenosti tožnice do bolniškega staleža ne odloča tožena stranka, ampak zdravniška komisija. Tožnici za obdobje od 1.4. do 30.4.1995 ni bilo izdano potrdilo o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni v skladu z določilom 3. odst. 61. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), prav tako pa iz dopisa Zdravstvenega doma T. z dne 1.12.1997 izhaja, da tožnici za mesec april 1995 ni bil odobren bolniški stalež. Če je bila tožnica do njega upravičena in ga zdravniška komisija ni odobrila, tožena stranka ne more biti odgovorna za nepredložitev bolniških listov. Nadalje v pritožbi navaja, da je uvod sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, saj v uvodu ni razvidno, da gre za delno sodbo, v njeni obrazložitvi pa sodišče večkrat ponovi, da gre za takšno sodbo.

Tožnica v pritožbi zoper sklep glede odločitve o plačilu stroškov za priči dr. Z. V. in dr. H. D. predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh pritožbenih stroškov. Navaja, da sklep ni utemeljen, saj ni predlagala zaslišanje navedenih prič, temveč je o tem sprejelo dokazni sklep sodišče prve stopnje na naroku glavne obravnave dne 27.3.1998. Pritožba zoper sodbo ni utemeljena. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da v uvodu ni navedbe, da gre za delno sodbo, čeprav iz njene obrazložitve, na kar se pritožba pravilno sklicuje, večkrat izhaja, da gre za delno sodbo. Vendar takšno nasprotujoče dejstvo v sodbi samo po sebi še ne pomeni bistvene kršitve postopka po določilu 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj to v konkretni zadevi nima odločilnega pomena. Pomembni so namreč samo razlogi o odločilnih dejstvih in nasprotje med njimi. Zato zgolj opustitev navedbe pravega naziva v uvodu sodbe, ki je očitno le pisnega značaja, ob dejstvu, da je iz celotne obrazložitve nedvoumno razvidno, da gre za delno sodbo, po zaključku pritožbenega sodišča ne more predstavljati takšne kršitve, ki bi imela za posledico nezakonitost sodbe. Zato pritožba glede tega ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je nadalje ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da tudi ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni. V sporu gre namreč za uveljavljanje pravice iz delovnega razmerja in ne iz zdravstvenega zavarovanja. V zadevi je bilo sporno, ali je imela tožnica pravico, da ji delovno razmerje ne preneha, kljub izostanku z dela za čas od 1.4.1995 dalje. Kot razlog za svoj izostanek je tožnica navajala odobren bolniški stalež. Tožena stranka pravilno navaja, da ni upravičena odločati o utemeljenosti bolniškega staleža, saj je za to pristojen le osebni zdravnik oz. zdravniška komisija.

Pritožbeno sodišče poudarja, da se v sporu ni presojala strokovnost odločitve osebnega zdravnika oz. zdravniške komisije glede odobritve bolniškega staleža in se torej ni odločalo o pravici iz zdravstvenega zavarovanja. Zato sprejema pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni sporno, da je pristojna zdravniška komisija na podlagi svojih mnenj z dne 21.3. in 4.4.1995 podaljšala tožnici bolniški stalež vse do dne 8.4.1995 (priloga C 1 in C 4). Ob tem, ko se je z izpodbijano sodbo ugotavljalo dejstvo, ali je tožnica neupravičeno izostala z dela za čas od dne 1.4. do 12.4.1995, pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnica v tem obdobju ni neopravičeno izostala z dela 5 zaporednih dni, saj je imela nedvoumno podaljšan stalež vse do dne 8.4.1995. Iz dopisa Zdravstvenega doma T. z dne 1.12.1995, na katerega se sklicuje pritožba, sicer izhaja, da za mesec april 1995 tožnici ni bil odobren bolniški stalež, kar pa ne izključuje dejstva, da ji je bil ta podaljšan do dne 8.4.1995. Potrebno je poudariti, da je za delodajalca obvezno strokovno mnenje osebnega zdravnika oziroma mnenje pristojne zdravniške komisije glede upravičenosti zavezanca do bolniškega staleža. To pa pomeni, da tožena stranka že na podlagi navedenih mnenj zdravniške komisije ne more šteti, da je bila tožnica v spornem obdobju neopravičeno odsotna z dela.

Tožena stranka v pritožbi nadalje navaja, da takrat ni razpolagala z ustreznimi listinami o začasni nezmožnosti tožnice za delo. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, bi morala zdravstvena organizacija obveščati delodajalca o odobritvi oz. neodobritvi bolniškega staleža za njegovega delavca. Vendar glede tega sodišče utemeljeno šteje, da ni mogoče pomanjkljivosti pristojnega zdravstvenega organa naložiti v škodo delavcu. Zato je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da predstavljajo tožničini zdravstveni zadržki v spornem obdobju bistveni element pri presoji, ali je bila takrat upravičeno odsotna z dela. Opravičljivi razlogi so pri tožnici v tem obdobju dejansko obstajali, kar je bilo v sporu ugotovljeno tudi po zaslišanju obeh zdravnikov.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani, pri tem pa sodišče prve stopnje v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožnice zoper sklep, s katerim ji je sodišče prve stopnje naložilo, da plača pričama V. in D. nastale stroške. V izpodbijanem sklepu je zmotno ugotovljeno, da je bila tožnica tista, ki je predlagala zaslišanje navedenih prič. Iz zapisnika o naroku glavne obravnave z dne 27.3.1998 namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo dokazni sklep o zaslišanju navedenih prič potem, ko je očitno v skladu z določilom 3. odst. 7. čl. ZPP štelo kot pomembno za odločitev, da se izvede še takšen dokaz. Po določilu 1. odst. 22. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS, št. 19/94) sodišče lahko odloči, da mora delodajalec trpeti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec ni v celoti uspel s svojim zahtevkom, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa v zadevi ni podanih nobenih razlogov, da bi morala tožnica trpeti nastale stroške postopka. V skladu z določilom 1. odst. 154. čl. ZPP mora stranka, ki v pravdi popolnoma propade, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ob tem, da je sodišče prve stopnje odredilo izvedbo dokaza glede zaslišanja prič po uradni dolžnosti, pri čemer je tožnica v tem obsegu spora uspela, je pravilno, da bremenijo nastali stroški tisto stranko, v katere škodo je izpadlo dokazovanje, torej toženo stranko. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je stroške, ki so nastali z zaslišanjem prič V. in D. naložilo v plačilo toženi stranki (3. tč. 380. čl. ZPP v zvezi s 4. tč. 373. čl. ZPP in 381. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker je z njo uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške za vloženo pritožbo v višini 125 točk (1. tč. 16. tar. št. Odvetniške tarife, OT - Ur. l. RS št. 7/95), kar ob vrednosti točke v višini 87,40 SIT, veljavne v času odločitve pritožbenega sodišča (Ur. l. RS, št. 62/98) znaša 10.925,00 SIT.