Jedro

Tožnik je z uveljavljanjem pokojnine v BIH upoštevaje slovensko pokojninsko dobo pridobil pravico do pokojnine pri tujem nosilcu zavarovanja in tako izkoristil izbirno pravico, zaradi česar za isto pokojninsko dobo ne more biti upravičen do pokojnine v RS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca, št. 4065586 z dne 21.12.2004, ter da se tožnika z dnem 30.06.2004 razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil tožnik po pooblaščencu, ki izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da mu je bila invalidska pokojnina v Bosni in Hercegovini odmerjena izključno za tamkajšnjo pokojninsko dobo, ne pa tudi za pokojninsko dobo, ki jo je dopolnil v Sloveniji. V Sloveniji je dopolnil 12 let in 10 mesecev delovne dobe, ki mu je bila upoštevana zgolj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne pa tudi za odmero višine invalidske pokojnine v BIH. Navaja še, da zaradi višje sile, ko mu je bila med vojno požgana hiša, ne razpolaga z listinskimi dokazi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami-v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Z odločbo toženca z dne 21.07.2004 je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pritožba tožnika zoper odločbo toženca z dne 21.07.2004 je bila zavrnjena z odločbo z dne 21.12.2004. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 12 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe (in ne 9 let, 10 mesecev in 18 dni kot to pomotoma navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe), in sicer v obdobju od 21.04.1955 do 22.04.1955, od 25.07.1958 do 10.11.1960, od 08.03.1968 do 16.10.1971 in od 11.04.1974 do 31.03.1981. V Bosni in Hercegovini je dopolnil 10 let, 5 mesecev in 12 dni pokojninske dobe in sicer od 26.04.1955 do 06.01.1956, od 06.04.1981 do 30.04.1981, od 01.05.1981 do 30.09.1981, od 01.10.1981 do 31.12.1989 in od 01.01.1990 do 09.01.1991. V Bosni in Hercegovini je pridobil pravico do invalidske pokojnine.

Po preizkusu zadeve je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 2. odstavka 177. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Pravno podlago za odločitev v tej zadevi namreč predstavlja omenjena določba, vse dokler med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ne bo sklenjen meddržavni sporazum, ki bo omogočil pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Določba 1. odstavka 177. člena ZPIZ-1 določa, da zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravic do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri. Nadalje 2. odstavek istega člena določa, da se določba 1. odstavka uporablja tudi v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnine v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij. Glede uporabe omenjene odločbe se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že izreklo, in sicer v sodbi, opr. št. VIII Ips 213/2004 z dne 01.02.2005, ter v sodbi, opr. št. VIII Ips 248/2005 z dne 28.03.2006, iz katerih izhaja, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ, nima več izbirne pravice in ne more uspešno uveljavljati enake pravice še pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Takšna razlaga pride v poštev, ko med državami bivše SFRJ ni sklenjena mednarodna pogodba, ki bi urejala seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznavanja ter odmerjanja sorazmernih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Do sklenitve omenjenega sporazuma med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je določbo 177. člena ZPIZ-1 mogoče uporabljati le tako, da je zavarovanec, ki mu je bila pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji, že upoštevana za izpolnitev pogojev za priznanje pravice do pokojnine v drugi državi in odmero le-te ali pa le za izpolnitev pogojev, kot je to v tožnikovem primeru, z uveljavitvijo pravice do pokojnine v tej drugi državi že opravil izbiro med pokojninami. To pomeni, da tožnik, ki je z upoštevanjem slovenske pokojninske dobe že pridobil pravico do pokojnine pri nosilcu zavarovanja Bosne in Hercegovine, za to isto pokojninsko dobo ne more pridobiti pravice do pokojnine v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje na odločbo nosilca zavarovanja v Bosni in Hercegovini z dne 15.06.1991, glede katere je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v sodnem spisu ni, vendar tožnik že sam tako v postopku na prvi stopnji, kakor tudi v pritožbi priznava, da mu je bila slovenska pokojninska doba upoštevana kot pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, zato upoštevanje slovenske dobe pri priznanju pravice do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini v tej zadevi ni sporno. Tožnik bo po začetku veljavnosti mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ki je bil sicer že podpisan, ne pa tudi ratificiran in še ne velja, pravice lahko uveljavil z novo zahtevo na podlagi določb tega sporazuma.

Glede na navedeno, je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik, ki je že uveljavil pravico do invalidske pokojnine v Bosni in Hercegovini, ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti pravice do invalidske pokojnine tudi v Republiki Sloveniji, povsem pravilno in podprto s sodno prakso pritožbenega sodišča in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče je zato, ko je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba sodišča prve stopnje lahko izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožbo, v skladu s 353. členom ZPP, zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.