Jedro

Pravna teorija stoji pri pogodbeni cesiji na stališču, da so dogovori o pristojnosti sodišča in o uporabi prava s terjatvijo, iz katere izvira cedirana terjatev, tesno povezani, saj bi se njena vsebina bistveno spremenila, če bi njihovo učinkovanje zastalo v razmerju med dolžnikom in cedentom in se ne bi razširilo tudi na odnos med dolžnikom in cesionarjem. Ker je cesija zgolj personalna in ne tudi vsebinska sprememba terjatve, je treba tudi za tovrstne ugovore analogno uporabiti pravilo o prehodu stranskih pravic. Ker pravo pri cesiji varuje dolžnikov položaj, ki zaradi cesije ne sme biti slabši, se tudi dogovorjena pristojnost ne sme spremeniti. Teorija priznava tudi prenos klavzule o podsodnosti in klavzule o arbitraži. V konkretnem primeru gre za zakonito cesijo in ne za pogodbeno cesijo, saj prva nastane na podlagi zakona, druga pa na podlagi pogodbe. Določilo 631. člena OZ pomeni zakonito cesijo terjatve podjemnika, ki postane s tem podizvajalčeva terjatev do višine njegove terjatve proti podjemniku. Zato v konkretnem sporu o pristojnosti ni odločilna terjatev med podizvajalcem in izvajalcem, ki je predmet predložene Konzorcijske pogodbe, pač pa terjatev med izvajalcem in naročnikom, ki je predmet pogodbe med toženima strankama. Ta terjatev ali del te terjatve je bil namreč „cediran“ po samem zakonu od izvajalca na podizvajalca. Podizvajalec je na podlagi zakonite cesije prevzemnik te terjatve in bi se v primeru uspeha v pravdi poplačal iz te terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1., 2., 3. ter 4. točki izreka razveljavi glede tretjetožeče stranke in prvotožene stranke ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2010-10, z dne 09. 02. 2010 prenesena iz Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: ugodilo ugovoru arbitražnega sporazuma toženih strank (1. točka izreka), odločilo, da Okrožno sodišče v Mariboru ni sodno pristojno za odločanje v tej zadevi (2. točka izreka), zavrglo tožbo (3. točka izreka), tožečim strankam nerazdelno naložilo povrnitev stroškov prvotožene stranke v znesku 1.377,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka), tožečim strankam nerazdelno naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugotožene stranke v znesku 2.026,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Tretje tožeča stranka je zoper 1., 2. in 3. točko izreka v delu, kolikor se nanaša na prvotoženo stranko, in zoper 4. točko izreka sklepa vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (1. odstavka in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ter predlagala spremembo oziroma razveljavitev sklepa v 1., 2. in 3. točki v delu, kolikor se nanaša na prvotoženo stranko in v 4. točki v celoti ter vrnitev zadeve v tem obsegu v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

Prvotožeča in drugotožeča stranka se zoper sklep nista pritožili, zato je sklep, kolikor se nanaša nanju, postal pravnomočen.

Stranski intervenient na strani prvotožene stranke je odgovoril na pritožbo in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se stranke s Konzorcijsko pogodbo (prim. 13. člen pogodbe – A 11) dogovorile za sporazumno reševanje sporov, če pa bo poskus sporazumne rešitve spodletel, bodo spor v skladu z arbitražnimi pravili Mednarodne trgovinske zbornice v Parizu rešili trije razsodniki, imenovani v skladu s pravili, sedež arbitraže pa bo na Dunaju; določeno je bilo tudi avstrijsko materialno pravo, z izključitvijo določb, ki odkazujejo na uporabo prava drugih držav (prim. 14. člen Konzorcijske pogodbe). Ker arbitražni sporazum iz 13. člena Konzorcijske pogodbe izključuje sodno pristojnost, se je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke izreklo za nepristojno in tožbo zavrglo.

Pritožnica pravilno opozarja, da iz predložene Konzorcijske pogodbe, ki je v spisu, ni razvidno, da bi to pogodbo podpisala tudi prvotožena stranka (Republika Slovenija). V tej luči se ugotovitev sodišča prve stopnje pokaže kot protispisna, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnica navaja, da uveljavlja tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem ima podizvajalec (prvotožeča stranka) pravico neposredno od naročnika (prvotožena stranka), čeprav ta ni njegov sopogodbenik, zahtevati svojo terjatev do podjemnika (drugotožena stranka), če je pripoznana, iz vsote, ki jo v tistem trenutku naročnik dolguje podjemniku. Pravilo, določeno v 631. členu OZ, ima naravo izjeme od splošnega pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti samo za pogodbeni stranki (1. odstavek 125. člena OZ). Po tem (posebnem) pravilu ima podizvajalec pravico neposredno od naročnika, ki ni njegov sopogodbenik, zahtevati, da mu plača za posel, ki ga je opravil po pogodbi z izvajalcem. Takšen neposredni zahtevek (actio directa) ima podizvajalec v razmerju do naročnika pod predpostavko, da obstaja dospela podjemnikova terjatev za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec, v razmerju med naročnikom in podjemnikom, pri čemer je podizvajalčeva terjatev pripoznana. Neposredna obveznost naročnika v razmerju do podizvajalca ima podlago (causo) v njegovi obveznosti do podjemnika (njegovega sopogodbenika). S plačilom neposredno podizvajalcu naročnik izpolni svojo obveznost do podjemnika (in hkrati podjemnikovo obveznost do podizvajalca). Zaradi podizvajalčevega neposrednega zahtevka se tako vsebina naročnikove obveznosti ne spremeni (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 820).

Tretjetožeča stranka je kot cesionar vtoževano terjatev (del terjatve) sicer pridobila od prvotožeče stranke (podizvajalce) kot cedenta s cesijsko pogodbo, vendar je s tem pridobila tudi stranske pravice (akcesorije), praktično je „stopila v njene čevlje“ (primerjaj 1. odstavek 418. člena OZ). Zato ni ovire, da ne bi tudi tretjetožeča stranka imela enako kot prvotožeča stranka možnost sama neposredno uveljavljati zahtevek po 631. členu OZ namesto prvotožeče stranke, ki ji je terjatev cedirala.

Konzorcijska pogodba in s tem arbitražni dogovor vežeta pogodbenike in njihove pravne naslednike. Cesija (odstop) terjatve iz materialnopravnega razmerja zato povzroči tudi prenos pravice sprožiti arbitražni postopek, in sicer brez privolitve nasprotne stranke, to je dolžnika iz materialnopravnega razmerja (417. člen OZ, primerjaj tudi Lojze Ude, Arbitražno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 174).

Pritožnica utemeljeno opozarja, da vtoževana terjatev po 631. členu OZ ni nastala na podlagi pogodbe, pač pa na podlagi zakona. Kot navaja stranski intervenient v odgovoru na pritožbo, gre za zakonito cesijo (primerjaj tudi Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih dr. Stojana Cigoja, ČZ, Uradni list RS, Ljubljana 1984, stran 1788).

Pravna teorija stoji pri pogodbeni cesiji na stališču, da so dogovori o pristojnosti sodišča in o uporabi prava s terjatvijo, iz katere izvira cedirana terjatev, s to terjatvijo tesno povezani, saj bi se njena vsebina bistveno spremenila, če bi njihovo učinkovanje zastalo v razmerju med dolžnikom in cedentom in se ne bi razširilo tudi na odnos med dolžnikom in cesionarjem. Ker je cesija zgolj personalna in ne tudi vsebinska sprememba terjatve, je treba tudi za tovrstne ugovore analogno uporabiti pravilo o prehodu stranskih pravic. Ker pravo pri cesiji varuje dolžnikov položaj, ki zaradi cesije ne sme biti slabši, se tudi dogovorjena pristojnost ne sme spremeniti. Teorija priznava tudi prenos klavzule o podsodnosti in klavzule o arbitraži (primerjaj Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih dr. Stojana Cigoja, kot zgoraj, stran 1286, in Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 581, ter Obligacijsko pravo, Splošni del, Nina Plavšak, Miha Juhart in Renato Vrenčur, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 1100).

V konkretnem primeru je za presojo pristojnosti odločilna zakonita cesija, nastala na podlagi 631. člena OZ. Določilo 631. člena OZ namreč pomeni zakonito cesijo terjatve podjemnika, ki postane s tem podizvajalčeva terjatev do višine njegove terjatve proti podjemniku (primerjaj N. Plavšak, Podgoršek in drugi, Gospodarske pogodbe, GV Ljubljana, 1993, stran 203). Zato v konkretnem sporu o pristojnosti ni odločilna terjatev med podizvajalcem in izvajalcem, ki je predmet predložene Konzorcijske pogodbe, pač pa terjatev med izvajalcem in naročnikom, ki je predmet pogodbe med toženima strankama (S. in Republiko Slovenijo). Ta terjatev ali del te terjatve je bil namreč „cediran“ po samem zakonu od izvajalca na podizvajalca. Podizvajalec je na podlagi zakonite cesije prevzemnik te terjatve in bi se v primeru uspeha v pravdi poplačal iz te terjatve. Izpodbijani sklep pa nima razlogov o tem, ali ugovor arbitražnega sporazuma in uporabe avstrijskega materialnega prava izhaja iz pogodbe, sklenjene med izvajalcem in naročnikom. O podpisu te pogodbe, kot že rečeno, obstaja nasprotje med predloženo listino in ugotovitvami sodišča o njej.

Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa po 2. odstavku 350. člena ZPP je sodišče druge stopnje ugotovilo še, da je kot prvotožena stranka navedeno MRS za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo, ki ni pravna oseba. Glede na to, da mora sodišče ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen ZPP), je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi tretje tožeče stranke glede prvotožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep v obsegu, razvidnem iz izreka te odločbe, razveljavilo ter vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).