Jedro

V pospešenem azilnem postopku se ne ugotavlja, ali so podani pogoji za pridobitev azila, ki jih ZAzil določa v 1. členu, zato v tem postopku ni treba izvajati posebnega ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da o razlogih, na katere prosilec opira svojo prošnjo, prosilca ni treba zaslišati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, 92/05-odl. US in 45/06-odl. US) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 27.3.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnice oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnje tožnic za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/03-UPB1, št. 85/05-odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije in št. 17/06), ker je ugotovila, da so prošnje za azil vložene z namenom, da bi se tožnice izognile prisilni odstranitvi iz države (1. točka izreka), ter jim določila rok, v katerem morajo zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Navaja, da je tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe sicer zaslišala prvo tožnico, vendar je po presoji sodišča prve stopnje svojo odločitev pravilno oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil in ne, kot tožnice zmotno navajajo v tožbi, na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Tožena stranka ni odločala v ponovnem postopku, pač pa je o prošnjah tožnic za priznanje azila odločila prvič. Po mnenju sodišča prve stopnje se tožena stranka pravilno, ob uporabi gramatikalne metode razlage določb 2. odstavka 35. člena ZAzil in 144. člena ZUP, opira na stališče pravne teorije, da po določbi 3. odstavka 144. člena ZUP v primerih iz 1. odstavka istega člena ni potrebno zaslišati strank. To pomeni, da v skrajšanem ugotovitvenem postopku stranke ni treba zaslišati, če pa pristojni organ meni, da je to potrebno, pa jo lahko zasliši. V 3. odstavku 144. člena ZUP ne določa, da se v skrajšanjem ugotovitvenem postopku ne sme zaslišati stranke, pač pa pristojnemu organu v primeru vodenja skrajšanega ugotovitvenega postopka zgolj odvzema dolžnost zaslišanja stranke.

Tožnice vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi oziroma spremeni tako, da odločbo tožene stranke odpravi in ugodi prošnjam za priznanje azila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu organu v nov postopek. Navajajo, da so muslimanske veroizpovedi, po narodnosti Bošnjakinje in državljanke Bosne in Hercegovine. Matično državo so bile prisiljene zapustiti zaradi vedno pogostejših zlorab, diskriminacije, šikaniranj in stopnjevanja groženj, tako verbalnih kot fizičnih. Mož prve tožnice je Alžirec, prva tožnica pa verna muslimanka, ki se oblači v skladu z muslimanskimi normami. Diskriminacija, psihične in fizične zlorabe so se začele predvsem po 11.9.2001, ko je lokalno prebivalstvo družino označilo za teroriste (zaradi alžirske nacionalnosti prvo tožničinega moža). Zaradi naraščajoče sovražnosti je bil mož prve tožnice prisiljen zapustiti matično državo in zaprositi za azil v Švici. Takrat je prva tožnica menila, da bo sama varna, saj je bošnjaške narodnosti, vendar se je izkazalo, da ona niti njeni otroci niso bili varni pred naraščajočim nasiljem. Hčere prve tožnice so bile v šoli večkrat hudo pretepene, šikanirane in verbalno zlorabljene. Pristojne oblasti niso nikoli ukrepale. Prva tožnica je navedla, da je edini razlog za zapustitev matične države zaščititi življenje otrok ter se ponovno združiti z možem v varni okolici. Ne drži, da je prva tožnica čakala pet dni, preden se je odločila vložiti prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Policiji je namreč takoj ob prijetju izpovedala svojo namero vložiti prošnjo za priznanje azila. Gre pa za prava neuko stranko, ki ne pozna azilnega postopka in je zaradi navedenega čakala na primerno pomoč in podporo. Tožena stranka v zvezi z odločitvijo tožnicam ni dala možnosti izjasniti se v zvezi z nejasnostmi, katere je razumela kot zlorabo. Navedeno ni v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up-906/2001 z dne 14.10.2001 niti z ustaljeno ustavno-sodno prakso, v kateri se je uveljavil procesni standard, po katerem mora uradna oseba, če odločitev opre na nekonsistentnost v izpovedbi ali ravnanju prosilca za azil, stranko s tem soočiti in ji dati možnost, da pojasni razloge za takšno ravnanje. Tožnice bi tožena stranka morala vprašati, zakaj so za azil zaprosile po 3 dneh bivanja v Centru za tujce, pa tega ni storila. Objektivne okoliščine, v katerih se nahajajo tožnice, niso takšne, da bi se mogle, brez škode za fizično in psihično integriteto, vrniti v matično državo. Člen 3 EKČP varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge.

O azilu kot posebni obliki zaščite, ki jo država nudi tujcem, se lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil), ki je po svoji vsebini skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/05). V pospešenem postopku lahko po določbi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. ZAzil v 5. alinei 36. člena določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev.

V obravnavani zadevi ni sporno, to pa potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, da so tožnice v Republiko Slovenijo vstopile 9.1.2005 na podlagi veljavnega potnega lista in vstopnega vizuma, izdanega za čas od 28.12.2004 do 16.1.2005 (depeša Policijske postaje S. z dne 18.1.2005, prošnje za azil z dne 26.1.2005). Prav tako ni sporno, da so bile tožnice 18.1.2005 prijete v skupini ilegalcev, ki so poskušali ilegalno vstopiti v Republiko Italijo, ter nastanjene v Centru za tujce v P., kjer je dne 24.1.2005 prva tožnica zase in za svoje hčere podala lastnoročno, v bosanskem jeziku napisano izjavo, naslovljeno "molba za azil".

Glede na dejanske okoliščine, ugotovljene v upravnem postopku, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklepanje, da so tožnice vložile prošnje za azil z namenom, da bi odložile prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Tožnice sicer zatrjujejo, da so namero za vložitev prošnje za azil podale že policiji ob prijetju, ko so poskušale ilegalno vstopiti v Italijo, vendar pa to ne potrjujejo podatki v upravnih spisih, tožnice pa za ta svoja zatrjevanja tudi niso navedle nobenih konkretnih okoliščin niti predlagale dokazov, razen svojega zaslišanja. Tega dokaznega predloga pa tudi niso obrazložile oziroma niso navedle, obstoj katere pomembne dejanske okoliščine bi z zaslišanjem lahko izkazale. V upravnih spisih pa je njihova izjava z dne 24.1.2005, ki jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno štela za namero za vložitev prošnje za azil. Okoliščine, da so tožnice prišle v Republiko Slovenijo na legalen način, da so se v Republiki Slovenije nahajale že od 9.1.2005 in po lastnih izjavah bivale v M. oziroma so od tam odšle in 18.1.2005 poskušale ilegalno vstopiti v Italijo, bile takrat prijete in po postopku za prekršek bile nastanjene v Center za tujce, kjer so šele po šestih dneh izrazile namero za vložitev prošenj za azil, je po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sklepanje tožene stranke, da so tožnice prošnje za azil (26.1.2005) vložile z namenom, da bi se izognile prisilni odstranitvi iz države, kar je okoliščina, ki šteje za zlorabo oziroma zavajanje azilnega postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alineo 36. člena ZAzil).

Tožena stranka je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi utemeljeno odločala v pospešenem azilnem postopku, v katerem se ne presoja, ali so podani pogoji za pridobitev azila. Zato toženi stranki ni bilo treba izvajati posebnega ugotovitvenega postopka, kar pomeni, da o razlogih za preganjanje, tožnic ni bilo treba posebej zaslišati. V pospešenem azilnem postopku pa tudi ni bilo treba razčiščevati nobenih kontradiktornosti v zvezi z ravnanji tožnic ali njihovih izjav. Pavšalna in nekonkretizirana pritožbena trditev, da njihova vrnitev v matično državo ni varna, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati.

Ker tožniki niso navedli, v čem naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, je pritožbeno sodišče v uradnem preizkusu ugotovilo, da izpodbijana sodba ni obremenjena z bistveno kršitvijo iz 3. odstavka 72. člena ZUS. Ker pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja in je odločilo na seji, za kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča bila podlaga, je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nedopusten (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.