Jedro

Čas storitve kaznivega dejanja je tako kot kraj in način storitve kaznivega dejanja dejansko vprašanje, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

V postopku za varstvo zakonitosti ni možno izpodbijati kazenske sankcije, kolikor le-ta ni nezakonita.

Zapisnik tržnega inšpektorata Republike Slovenije, v katerem tudi ni nobene izjave, ki naj bi jo obsojenec dal tržnemu inšpektorju, ne predstavlja obvestila, ki bi ga bilo treba izločiti po 83. členu ZKP.

Ker je izvršitveno dejanje v skaženju tujega avtorskega dela, sodišču ni bilo potrebno še posebej ugotavljati okrnitve avtorjeve osebnosti, ker se pri skazitvi takšna okrnitev že predpostavlja.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega V.G. in zagovornika obsojenega M.P. se zavrneta.

Obsojena V.G. in M.P. sta dolžna plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak povprečnino v višini 150.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu sta bila obsojeni V.G. in obsojeni M.P. spoznana za kriva kaznivega dejanja neupravičenega izkoriščanja avtorskega dela po 2. odstavku 158. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izrečena jima je bila pogojna obsodba in sicer obsojenemu V.G. z določeno kaznijo 3 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let, obsojenemu M.P. pa z določeno kaznijo 4 mesecev zapora in preizkusno dobo 3 let. Po 69. členu KZ jima je bil izrečen varnostni ukrep odvzema predmetov, s katerim so jima bile zasežene in uničene zgoščenke, na katerih je bila posneta pesem "K.". Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornica obsojenega V.G. je dne 13.5.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi je uveljavila, da sodišče ni popolnoma navedlo, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Glavna obravnava dne 24.12.2002 se je pričela znova in je o zadevi sodil drug sodnik, ki bi moral po 3. odstavku 311. člena ZKP vse dokaze znova izvesti, ker se stranki nista strinjali z branjem zapisnikov o zaslišanju prič, zato je po mnenju zagovornice sodišče kršilo načelo neposrednosti, bistvena kršitev postopka pa je bila podana, ker niso bili prebrani zapisniki že zaslišanih prič. Poleg tega je bil sklep o izločitvi uradnega zaznamka izdan dne 20.12.2002, čeprav sklep o izločitvi uradnih zaznamkov v času trajanja glavne obravnave dne 24.12.2002 še ni bil pravnomočen. Poleg tega je Višje sodišče v Ljubljani odločalo 30.1.2003, torej le en dan pred absolutnim zastaranjem. Sodišče se je pri odločitvi o času storitve kaznivega dejanja oprlo na zapisnik tržnega inšpektorata Republike Slovenije, ki bi moral biti izločen. Poleg tega sodišče ni neposredno zaslišalo oškodovanca, niti ni prebralo njegovega pričanja. Čas storitve kaznivega dejanja naj bi bil december 1998, ko se je skladba izvajala na radiu. Sodišče bi bo mnenju zagovornice moralo ugoditi predlogu obrambe za angažiranje drugega izvedenca glasbene stroke, pri "H." je po izvedenčevem mnenju šlo za plagiat, kar pa ne predstavlja izvršitvenega dejanja po 2. odstavku 158. člena KZ. Tudi Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah ob nastanku avtorskega dela še ni veljal. Po mnenju zagovornice definicija direktnega naklepa v izpodbijani sodbi ne vzdrži nobene pravne presoje. Pri besedilu in glasbi naj bi šlo za staro navijaško himno iz leta 1980. Sodišče bi moralo ugotoviti tudi okrnitev avtorjeve osebnosti. Pri izrečeni kazni sodišče ni navedlo, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni. Iz vseh teh razlogov zagovornica predlaga, da naj vrhovno sodišče v celoti razveljavi sodbo sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

Zagovornik obsojenega M.P. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti dne 1.4.2003. V zahtevi je uveljavil, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno že v decembru 1998, zato naj bi kazenski pregon zoper oba obsojenca že absolutno zastaral ob vložitvi pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Poleg tega je potrditvi zagovornika oškodovanec vložil kazensko ovadbo oziroma predlog za kazenski pregon prepozno, saj je za predelavo pesmi slišal že v mesecu decembru 1998. Obe sodišči naj bi bistveno kršili določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je nasprotje med razlogi sodbe in zapisnikov o izpovebi predvsem oškodovanca v tem postopku.

Zagovornik se ne strinja z razlogi pritožbenega sodišča, da inšpekcijskemu zapisniku nihče ni oporekal, ker mora kazensko sodišče dejansko stanje samo pravilno in popolno ugotoviti. Na glavni obravnavi dne 24.12.2002 je bilo s strani obrambe jasno izraženo nasprotovanje spremembi obtožbe glede časa očitanega dejanja.

Zapisnik inšpekcije ne bi smel imeti dokazne veljave, tožilstvo pa se je nanj sklicevalo v zaključni besedi. Po modofikaciji obtožbe po besedi strank je bila obravnava takoj zaključena in so bila s tem obsojencu celo odvzeta z ustavo zagotovljena jamstva v kazenskem postopku (29. člen Ustave Republike Slovenije). Prvostopenjsko sodišče v postopku ni ugotovilo odločilnih dejstev, pritožbeno sodišče pa je ravnalo v nasprotju z določbami ZKP, ko je samo navedlo odločilna dejstva. Zagovornik se prav tako ne strinja s stališčem in izvedenskim delom prof. dr. A.N. Uveljavlja, da bi sodišče moralo upoštevati mnenje J.B., ki je bilo vloženo v sodni spis dne 24.12.2002. Bistveno kršitev postopka vidi tudi v tem, da sodišče na glavni obravnavi ni dopustilo, da bi obramba neposredno zaslišala oškodovanca in ostale priče. Prav tako se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da je izrek kazenske sankcije in kazni ustrezno obrazložen v sodbi sodišča prve stopnje. Iz teh razlogov predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da obtožbo zoper obsojenca zavrže, oziroma da se obtožba zoper obsojenca zavrne oziroma, da se obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevi z dne 4.6.2003 menil, da zahtevi nista utemeljeni. Poudaril je, da je v zahtevah uveljavljena nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, da zapisnik Tržnega inšpektorata Republike Slovenije ni bilo potrebno izločiti in da ima dejanje vse znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 158. člena KZ.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

V obeh zahtevah je uveljavljeno, da ni ugotovljen pravilen čas storitve kaznivega dejanja, ki naj bi bil v decembru leta 1998, iz česar bi sledilo, da je oškodovanec prepozno podal predlog za kazenski pregon in da je kaznivo dejanje tudi absolutno zastaralo. Čas storitve kaznivega dejanja je tako kot kraj in način storitve kaznivega dejanja dejansko vprašanje, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Tudi s spremembo obtožnega predloga, ko je državna tožilka na glavni obravnavi dne 24.12.2002 spremenila čas storitve kaznivega dejanja in sicer namesto "v začetku leta 1999" na čas "neugotovljenega dne v februarju leta 1999" ni v ničemer bistveno posegla v čas storitve kaznivega dejanja, temveč je ta čas le nekoliko natančneje opredelila. S tem tudi niso bile kršene pravice obrambe, saj sta oba obsojenca oziroma njuna zagovornica in zagovornik uveljavljala v postopku le čas storitve kaznivega dejanja v decembru 1998, tako da omenjena sprememba časa v obtožnem predlogu v zvezi s takšnima zagovoroma obsojencev ni bila pomembna.

Zapisnik tržnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 30.3.1999 (l. št. 35 kazenskega spisa) ne predstavlja obvestila, ki bi ga bilo potrebno po 83. členu ZKP izločiti. V omenjenem zapisniku tudi ni nobene izjave, ki naj bi jo obsojeni M.P. dal tržnemu inšpektorju.

Zagovornica obsojenega V.G. tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega postopka, ker naj bi bil sklep o izločitvi uradnih zaznamkov v času trajanja glavne obravnave dne 24.12.2002 še nepravnomočen. Bistvo izločitve uradnih zaznamkov je prav v tem, da se sodnik z njimi ne seznani in v obravnavani zadevi do takšne seznanitve ni prišlo.

Tako zagovornica kot zagovornik se ne strinjata z izvedeniškim delom in menita, da bi sodišče moralo določiti drugega izvedenca glasbene stroke. Ugotovitve sodišča, ki temelje tudi na ugotovitvah izvedenca, pomenijo ugotovljeno dejansko stanje, ki ga z zahtevama ni bilo mogoče izpodbijati. V tej zvezi tudi ni možno sprejeti stališča zagovornice obsojenega V.G., da gre v obravnavani zadevi za plagiat, ki ne predstavlja izvršitvenega dejanja po 2. odstavku 158. člena KZ. V opisu dejanja v izreku sodišča prve stopnje so namreč podani vsi zakoniti znaki navedenega kaznivega dejanja. Izvršitveno dejanje predstavlja skaženje tujega avtorskega dela, zato sodišču ni bilo potrebno še posebej ugotavljati okrnitve avtorjeve osebnosti, ker se pri skazitvi takšna okrnitev že predpostavlja.

Sodišče na glavni obravnavi tudi ni kršilo načela neposrednosti, saj iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24.12.2002 izhaja, da je sodišče med dokazovanjem zaslišala priči F.L. in R.B. ter izvedenca A.N. Stranke na tej glavni obravnavi niso soglašale z branjem zapisnikov o zaslišanju ostalih prič, ki na obravnavi niso bile prisotne, tako da sodišče v dokaznem postopku zapisnikov o zaslišanju drugih prič ni prebralo. Sodišči prve in druge stopnje se tudi nista sklicevali na nobeno od prič, ki jih sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo na glavni obravnavi.

V postopku za varstvo zakonitosti ni možno izpodbijati kazenske sankcije, kolikor le-ta ni nezakonita, zato so ugovori v obeh zahtevah, da niso dovolj obrazložene, neutemeljene.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso bile kršene določbe ZKP, ki jih uveljavljata obe zahtevi. Prav tako ni bil kršen kazenski zakon, saj ima dejanje, za katerega sta obsojenca spoznana za krive, vse znake kaznivega dejanja po 2. odstavku 158. člena KZ, pri čemer je potrebno še poudariti, da je avtorsko delo s tem kaznivim dejanjem zaščiteno ne glede na to, da je bilo ustvarjeno še pred uveljavitvijo Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah. Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP obe zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.