Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in sodba sodišča druge stopnje: - v I. točki spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne tudi v preostalem delu in v izpodbijanem delu glede višine odškodnine in stroškov pravdnega postopka potrdi sodba sodišča prve stopnje, tako da se pravilno glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 11.876,15 EUR (prej 2.846.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od 28. 6. 2003 dalje do plačila v višini predpisane obrestne mere ter zakonske zamudne obresti od 2.500.000 SIT od 7. 5. 2002 do 25. 11. 2002 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ter tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.935,13 EUR (prej 463.735 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2004 dalje". - v II. točki spremeni tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sicer se revizija tožeče stranke in revizija tožene stranke zavrneta.

Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe tožeči stranki povrniti 166,72 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Tožnik se je 4. 11. 2001 kot sopotnik poškodoval v prometni nesreči, ki se je zgodila, ko je voznik avtomobila pri prehitevanju čelno trčil v nasproti vozeče vozilo. S tožbo zahteva odškodnino za nematerialno škodo, ki jo ocenjuje na 7.350.000 SIT. Ker mu je toženka 25. 11. 2002 izvensodno poravnala odškodnino v višini 2.500.000 SIT, valoriziran znesek plačila pa znaša 2.804.000 SIT, s tožbo zahteva plačilo 4.546.000 SIT.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo za 2.846.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2004 dalje ter toženki naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 463.735 SIT, v presežku za 1.700.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od 7. 5. 2002 do 27. 9. 2004 pa zahtevek zavrnilo.

3. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh delno ugodilo, in sicer tožnikovi pritožbi le glede obrestnega zahtevka (začetka teka obresti in višine obrestne mere), glede zahtevka za višjo odškodnino pa pritožbo zavrnilo; toženčevi pritožbi je ugodilo glede višine odškodnine, ki jo je znižalo na 1.696.000 SIT, posledično pa spremenilo odločitev o stroških postopka. Po spremenjeni sodbi je toženki naložilo v plačilo odškodnino 1.696.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, in od 28. 6. 2003 dalje do plačila v višini predpisane obrestne mere, ter zamudne obresti od 2.500.000 SIT od 7. 5. 2002 do 25. 11. 2002 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, ter stroške pravdnega postopka v višini 400.774 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 11. 2004 dalje do plačila. V presežku za nadaljnjih 2.850.000 SIT z zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo. O stroških pritožbenega postopka je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 22.768 SIT, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sam.

4. Zoper to sodbo vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 2.850.000 SIT. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo celemu zahtevku. Glede obsega škode se strinja z dejanskim stanjem, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, vendar meni, da višina odškodnine, odmerjene za nepremoženjsko škodo, ni primerna in pravična. Sodišči nista dali ustrezne teže dejstvu, da je tožnik utrpel kar štiri posebno hude poškodbe. Opisuje trajanje in intenziteto telesnih bolečin, ki jih je tožnik prestajal in ki jih bo prestajal v bodoče, ter neugodnosti med zdravljenjem. V zvezi z zahtevkom za strah poudarja, da je tožnik zaradi nenadnega škodnega dogodka prestajal silovit primarni strah, glede na obseg poškodb pa intenziven sekundarni strah, ki se je po hospitalizaciji stopnjeval, nato pa 11 dni srednje hud sekundarni strah. Tožnik je tako prestal dolgotrajno obdobje hudega in srednje hudega sekundarnega strahu v obliki zaskrbljenosti za zdravje, zaskrbljenosti pred mučnim zdravljenjem in pred ponovnim operativnim posegom, prestajal pa je tudi izjemno dolgotrajno obdobje (eno leto) sekundarnega strahu zaradi težav s prebavo in hrbtenico, ki je bil manjše intenzitete, čemur sodišči nista dali ustrezne teže. Opozarja, da iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti prisodilo 1.500.000 SIT, v nadaljevanju pa navedlo, da je po prvostopenjskem sodišču odmerjeno odškodnino (tj. 3.000.000 SIT) znižalo za 500.000 SIT. Tožnik zato šteje, da je odškodnina odmerjena v višini 2.500.000 SIT, navedba o 1.500.000 SIT pa očitna pisna pomota. V nasprotnem primeru je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker je obrazložitev v nasprotju sama s sabo in z izrekom sodbe. Nadalje navaja, da so aktivnosti tožnika trajno zmanjšane; oviran je pri dvigovanju bremen težjih od 15 kg, zaradi česar je moral spremeniti poklicno usmeritev. Oviran je pri opravilih, ki so povezana s sklanjanjem in dvigovanjem, pri delih s prisilno držo glave, dolgotrajni stoji in hoji, sedenju, vožnji avtomobila. Zaradi trebušne kile mu je odsvetovano dvigovanje bremen, ima prebavne motnje, pogosto je zaprt, občasno ima trebušne krče, ne prenaša težke hrane in žitaric, zato mora ves čas paziti pri prehrani. Ob škodnem dogodku je bil star 20 let in bo bolečine moral prestajati še okoli 55 let. 23 cm dolga brazgotina na trebuhu je tako izrazita, da vzbuja pozornost in tožnika zelo moti, tako da zaradi skaženosti trpi intenzivne duševne bolečine. Odmerjena odškodnina kot celota ni primerna in pravična ter bistveno odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Sklicuje se na primera VS II Ips 256/94 in II Ips 178/97. Sodišče bi tožniku moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino.

5. Toženka izpodbija sodbo v obsodilnem delu za znesek 1.654.000 SIT in v delu, v katerem je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi glede zamudnih obresti. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga znižanje prisojene odškodnine za znesek 1.654.000 SIT in spremembo teka zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, tako da se priznajo le od 27. 9. 2004 dalje do izdaje prvostopenjske sodbe. Po sodišču druge stopnje odmerjena odškodnina 4.500.000 SIT je pretirana, nerealna in presega kriterije sodne prakse. Opisuje telesne bolečine in neugodnosti ter za primerjavo odmerjene odškodnine iz tega naslova navaja primera VS II Ips 141/2003 in II Ips 197/99. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 2.500.000 SIT. Opozarja, da se je v zvezi s tem drugostopenjskemu sodišču očitno napačno zapisalo, da se ta odškodnina odmeri v višini 1.500.000 SIT, čeprav iz skupnega seštevka odškodnine, iz izreka izpodbijane sodbe in dejstva, da je to odškodnino znižalo za 500.000 SIT od odmerjene 3.000.000 SIT, izhaja, da je imelo sodišče v mislih 2.500.000 SIT. Taka nasprotja v obrazložitvi oziroma med obrazložitvijo in izrekom sodbe pa po mnenju toženke v vsakem primeru pomenijo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je zagrešilo drugostopenjsko sodišče. Kljub trajnim posledicam je tožnik sposoben živeti v glavnem povsem normalno. Odškodnina, kot jo je odmerilo drugostopenjsko sodišče, se odmerja za precej težje poškodbe in hujše posledice (primer azbestoze II Ips 308/2002). Odškodnina za skaženost je prisojena neutemeljeno, saj po mnenju izvedenca predstavlja le estetsko motnjo. Glede odločitve o obrestnem delu zahtevka navaja, da je odločitev o zamudi toženke napačna. Tožnik je pred pravdo pri toženki vložil odškodninski zahtevek, na njen poziv pa se ni udeležil pregleda pri cenzorju zavarovalnice in s tem toženki onemogočil ugotavljanje nepremoženjske škode. Toženka namreč brez mnenja izvedenca medicinske stroke ne more ugotoviti obsega škode in določiti pravične denarne odškodnine, zato ne more biti v zamudi, vse dokler ji to ni omogočeno. Ravnanje tožnika, ki kljub temu zahteva zamudne obresti, je usmerjeno k povzročanju škode in v nasprotju z načelom pravičnosti. Sodišče prve stopnje je navedene argumente upoštevalo. Oprlo se je na drugi odstavek 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR) in zaključilo, da je toženka prišla v zamudo šele 27. 9. 2004, ko je na podlagi mnenja izvedenca med pravdnim postopkom izvedela za celoten obseg tožnikove škode. Ne strinja se z argumentom drugostopenjskega sodišča, da se v primeru nepogodbene škode ni mogoče opreti na določilo 919. člena ZOR, temveč le v primeru pogodbenega razmerja. Iz vsebine te določbe (tj. da mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer, "izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto") jasno izhaja, da je rok za plačilo določen tudi za primere, ko se izplačuje odškodnina, kar je v vseh primerih, ko oškodovanci niso hkrati tudi zavarovanci in ne gre za pogodbeno razmerje. Sicer zakon besede "odškodnina" ne bi zajemal. Stališče drugostopenjskega sodišča, da je zavarovalnica v zamudi naslednji dan po prejemu odškodninskega zahtevka, ni sprejemljivo in omogoča številne zlorabe na račun obresti. Sodišče druge stopnje je o vprašanju zamude odločilo pavšalno, s sklicevanjem na načelno pravno mnenje, ki se v nastanek zamude niti ne spušča, s tem pa se izognilo odgovarjanju na toženčeve ugovore, zaradi česar je odločalo arbitrarno. O višini obrestne mere zamudnih obresti navaja, da načelno pravno mnenje izrecno določa, da lahko do izdaje sodbe tečejo le zamudne obresti po obrestni meri, znižani za temeljno obrestno mero. Sodišče bi zato moralo obrestno mero ustrezno znižati, saj pride v nasprotnem primeru do dvojne revalorizacije. Po eni strani se pri prisoji zamudnih obresti od 28. 6. 2003 do izdaje prvostopenjske sodbe odškodnina odmerja po razmerah v času sojenja, po drugi strani pa se odškodnina revalorizira še za znesek temeljne obrestne mere, ki je še vedno zajeta v obrestni meri zamudnih obresti, čeprav ni izrecno navedena.

6. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), ki nanju nista odgovorili.

7. Revizija tožnika je delno utemeljena, revizija toženke pa ni utemeljena.

8. Ker obe reviziji obravnavata bistveno kršitev postopka in višino odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, revizijska sodba v tem delu odgovarja na obe reviziji hkrati.

O bistveni kršitvi postopka 9. Pravdni stranki uveljavljata bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo drugostopenjsko sodišče zagrešilo, ker je o višini znižane odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v obrazložitvi sodbe hkrati navedlo dve različni odmeri - 1.500.000 SIT in 2.500.000 SIT. V zvezi s tem je drugostopenjsko sodišče navedlo: "pravična odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je po presoji pritožbenega sodišča znesek 1.500.000 SIT, višja odškodnina pa je pretirana, ..., sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za to obliko škode še za nadaljnjih 500.000 SIT." Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje odškodnino za navedeno obliko škode odmerilo na 3.000.000 SIT, pritožbena obrazložitev na prvi pogled ni logična. Vendar pa je iz nadaljevanja obrazložitve mogoče z gotovostjo zaključiti, da je drugostopenjsko sodišče odškodnino znižalo za nadaljnjih 500.000 SIT in tožniku odmerilo 2.500.000 SIT odškodnine. Drugostopenjsko sodišče je namreč tožbeni zahtevek zavrnilo "še za nadaljnjih 1.150.000 SIT (500.000 SIT iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti ter bodočih telesnih bolečin, 150.000 SIT iz naslova strahu in 500.000 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti)". Tak zaključek se ujema tudi z ugotovitvijo, da je celoten znesek pravične denarne odškodnine po presoji sodišča 4.500.000 SIT (torej prvostopenjska odmera 5.650.000 SIT zmanjšana za nadaljnjih 1.150.000 SIT), temu pa sledi tudi izrek drugostopenjske sodbe. Nenazadnje sta izpodbijano sodbo razumeli tako tudi obe pravdni stranki. Dejstvo, da je pritožbeno sodišče v delu obrazložitve napačno zapisalo znesek odmere 1.500.000 SIT, ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve postopka. Iz obrazložitve in izreka sodbe nedvomno izhaja prava višina odmerjene odškodnine in je zato kljub napačno prikazanem zapisu sodbo mogoče preizkusiti.

O višini odškodnine 10. Tožnik je utrpel raztrganino tankega črevesa in črevesnega oporka, zvin vratne hrbtenice in udarnino v ledveni predel. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera. Podroben obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na osmi do enajsti strani prvostopenjske sodbe ter na tretji in četrti strani pritožbene sodbe.

11. V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaradi raztrganine črevesja in izlitja črevesne vsebine v prosto trebušno votlino, nato pa zaradi velike trebušne rane, trpel en teden hude bolečine, 14 dni bolečine srednje intenzivnosti, zlasti v vratu zaradi zvina vratne hrbtenice in v predelu trebušne rane pri vsakem intenzivnejšem premiku, nato stalne bolečine manjše intenzivnosti en mesec, občasne bolečine manjše intenzivnosti trpi še danes in jih bo trpel tudi v bodoče. Poleg telesnih bolečin je tožnik trpel tudi nevšečnosti med zdravljenjem, predvsem v obliki enajstdnevne hospitalizacije, od katere je bil štiri do pet dni popolnoma odvisen od bolnišničnega osebja, operacije, infuzije, jemanja antibiotikov in zdravil, prejema injekcije F. (močnega opiatnega protibolečinskega zdravila), večkratnega ultrazvoka, odstranitve šivov, nošenja trebušnega pasu, številnih kontrol in fizioterapij in podobno. Sodišče prve stopnje mu je za to obliko nepremoženjske škode prisodilo 2.000.000 SIT denarne satisfakcije, drugostopenjsko sodišče pa jo je znižalo na 1.500.000 SIT.

12. Tožnik je nezgodo doživel pri polni zavesti in ob trčenju trpel intenziven primarni strah. Strah glede obsega poškodb se mu je intenzivno stopnjeval prvi dan hospitalizacije, ko so ga večkrat pregledovali z ultrazvokom in so se bolečine v trebuhu stopnjevale. Nato je do odpusta iz bolnišnice trpel strah za izid zdravljenja srednje intenzitete, ob težavah s prebavo in hrbtenico pa še eno leto manj intenziven strah za izid zdravljenja. Sodišče prve stopnje mu je za strah prisodilo 350.000 SIT odškodnine, drugostopenjsko pa jo je znižalo na 200.000 SIT.

13. Ugotovljeno je, da tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Ta se kaže pri številnih aktivnostih. Tožnik je oviran pri dvigovanju bremen težjih od 15 kg, zaradi česar je moral spremeniti poklicno usmeritev, staršem pa ne more več pomagati pri nošenju bremen iz trgovine in pri gospodinjskih opravilih, predvsem pri tistih, ki so povezana s sklanjanjem in dvigovanjem. Dvigovanje bremen mu je odsvetovano tudi zaradi trebušne kile, saj se ta lahko poveča ali vklešči in bi bila potrebna operacija. Oviran je pri delih s prisilno držo glave npr. za računalnikom, pri dolgotrajni stoji in hoji, pri sedenju, vožnji avtomobila in posedanju v družbi. Ne zmore fitnesa, košarke, daljšega kolesarjenja, tako da se s športi ne ukvarja več, razen plavanja. Zaradi zaraslin v trebuhu ima prebavne motnje, pogosto je zaprt, občasno ima trebušne krče, ne prenaša težke hrane in žitaric. Poškodba je močno posegla v tožnikov ustaljeni način življenja. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je sodišče prve stopnje odmerilo 3.000.000 SIT, drugostopenjsko sodišče pa jo je znižalo na 2.500.000 SIT.

14. Revizijsko sodišče soglaša s sodišči nižjih stopenj, da je tožnik upravičen do odškodnine za skaženost, ki jo predstavlja 23 cm dolga in 1,5 cm široka brazgotina na trebuhu, ki poteka navpično od prsnice do popka. Ker je brazgotina močno vidna in tožnika moti, ni mogoče pritrditi toženčevemu očitku, da gre le za estetsko motnjo in je odškodnina iz tega naslova prisojena neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je odškodnino odmerilo na 300.000 SIT, čemur je drugostopenjsko sodišče pritrdilo.

15. Pravno podlago za odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljata določbi 200. in 203. člena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedeni določbi načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Vendar pa mora sodišče pri odločanju upoštevati tudi drugo načelo, ki od njega terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To načelo v konkretnih primerih sodišče udejanji tako, da upošteva objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v primerih podobnih nepremoženjskih škod. Na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo vpne v širše družbene okvire, ki jih določa razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot z vidika drugih oškodovancev ter je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

16. Sodišče druge stopnje je pri odločanju o znižanju odškodnin za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zmotno upoštevalo zgoraj navedeni načeli. Odškodnina ne ustreza ugotovljeni intenziteti in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu, primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da objektivno načelo pri odmeri odškodnin ni bilo pravilno upoštevano, saj odstopa od odškodnin, ki jih sodišča za primerljive škode prisojajo drugim oškodovancem Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v skupni višini 5.650.000 SIT in pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 31,1 povprečnih neto mesečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, torej zagotovo ni bila previsoka, ne ob upoštevanju subjektivnega, ne ob upoštevanju objektivnega kriterija odmere odškodnine. Neutemeljena je tudi tožnikova zahteva po višji odškodnini, saj se primera, na katera se sklicuje, ne nanašata na primerljive škode, temveč obravnavata drugačne poškodbe in druge posledice (primer II Ips 256/94 obravnava še vnetje potrebušnice in zaplete v zvezi s tem, primer II Ips 178/97 pa opekline stopala, stegna in rok).

17. Vrhovno sodišče je zato reviziji tožnika ugodilo in z ustrezno spremembo izpodbijane sodbe vzpostavilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede plačila odškodnine v višini 2.846.000 SIT - sedaj 11.876,15 EUR in posledično glede povrnitve stroškov pravdnega postopka v višini 463.735 SIT - sedaj 1.935,13 EUR (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sicer je revizijo tožnika zavrnilo (378. člen ZPP).

O zamudnih obrestih 18. Neutemeljene so revizijske trditve toženke o zmotni uporabi materialnega prava pri dosojanju zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti prisodilo od 27. 9. 2004, to je od dneva, ko je toženka med pravdnim postopkom prejela mnenje izvedenca medicinske stroke in izvedela za celoten obseg tožnikove škode. Odločitev je oprlo na 919. člen ZOR in kot odločilno štelo tudi dejstvo, da tožnik v predpravdnem postopku za ugotovitev nematerialne škode, ki je tekel pred zavarovalnico, ni sodeloval, ker se 29. 5. 2002 ni udeležil ogleda pri zdravniku cenzorju, s tem pa sam onemogočil ugotovitev obsega škode. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in obresti priznalo od 7. 5. 2002, kot je tožnik zahteval v tožbi. Sklicevanje revizije na določbo 919. člena ZOR ni utemeljeno, saj se ta uporablja za pogodbena razmerja iz zavarovalne pogodbe med zavarovalnico in zavarovancem. V primeru direktne tožbe tretjega oškodovanca proti zavarovalnici pa gre za obveznost zavarovalnice namesto odgovornega zavarovanca kot povzročitelja škode, ki ne nosi bremena zamude in zamudnih obresti po določbi 919. člena ZOR, temveč po splošnih pravilih, ki urejajo odškodninsko obveznost. Zato je pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da je toženec prišel s plačilom v zamudo najkasneje takrat, ko ga je tožnik pozval, naj mu škodo plača (drugi odstavek 324. člena ZOR). Ker pa je tožnik v tožbi navedel datum 7. 5. 2002, kar je 14 dni po vložitvi predpravdnega odškodninskega zahtevka, je sodišče začetek teka obresti prisodilo od tega datuma dalje. Z navedenega materialnopravnega stališča pa se ugovori toženke o tem, da ji je tožnik v postopku pred zavarovalnico onemogočil ugotavljanje obsega škode, izkažejo za nepomembne, revizijsko izvajanje o bistveni kršitvi postopka, ker se drugostopenjsko sodišče do njenih ugovorov ni opredelilo, pa zato neutemeljeno.

19. Sprememba prvostopenjske sodbe glede začetka teka zamudnih obresti od prisojenega zneska pravične denarne odškodnine in glede višine obrestne mere, do katere je v tej zadevi prišlo v pritožbenem sojenju, je skladna s sprejetim načelnim pravnim mnenjem. Revizija nima prav, da lahko do izdaje sodbe tečejo zamudne obresti le po obrestni meri, znižani za temeljno obrestno mero. Načelno pravno mnenje je bilo sprejeto 26. 6. 2002 in se nanaša na čas, ko je veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001 - ZPOMZO-A). Za ta čas določa, da pripadajo oškodovancu zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo od uveljavitve Obligacijskega zakonika dalje (1. januar 2002), če zamuda ni nastala pozneje (299. člen OZ oziroma 324. člen ZOR), pa do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dneva po dnevu sodbe prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A). Vendar pa je 28. 6. 2003 pričel veljati Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, 56/2003, ZPOMZO-1), ki v obrestni meri zamudnih obresti ne določa več valorizacijskega dela, torej ne ureja več temeljne obrestne mere, pač pa je predpisal obrestno mero v nominalni višini. Tožniku zato pripadajo od tedaj dalje celotne zakonske zamudne obresti, kot jih je prisodilo drugostopenjsko sodišče. Vrhovno sodišče je zato revizijo toženke zavrnilo (378. člen ZPP).

20. Rezultat revizijske odločitve je tak, da glede glavnega zahtevka nobena od strank ni uspela s svojo pritožbo in je obveljala prvostopenjska sodba, glede stranskega obrestnega zahtevka pa je tožnik s pritožbo uspel in je obveljala drugostopenjska sodba. Ker je tožnik s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, toženka pa s pritožbo ni uspela, nobena ni dolžna drugi povrniti stroškov pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je zato stroškovno odločitev sodišča druge stopnje spremenilo tako, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

21. Tožnik je z revizijo delno uspel, zato mu mora toženka povrniti ustrezen del stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnikovi revizijski stroški znašajo 416,81 EUR in obsegajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, povečano za davek na dodano vrednost, in strošek poštnine za korespondenco s tožnikom in sodiščem (razvidni iz odmere na list. št. 99 spisa). Glede na 40 % uspeh revizije (1.150.000 SIT od izpodbijanih 2.850.000 SIT) je bilo treba odločiti, da toženka povrne tožniku 166,72 EUR stroškov revizijskega postopka. Stroške je dolžna plačati v petnajst dnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka (prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ). Toženka, ki z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka.