Jedro

Ker sodišče prve stopnje na ugovore, ki jih tožnik ponavlja kot pritožbene, ni odgovorilo, teh ugovorov ni mogoče presoditi. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1250/99-13 z dne 7.11.2001 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

2. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 17.6.1999. Z njo je tožena stranka dopolnila 1. in 2. točko izreka odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota L. z dne 18.11.1998, s 3. in 4. točko izreka, s katerima je tožena stranka odločila, da bo naloženo dejanje izvršilo pooblaščeno podjetje na stroške tožnika, če investitor ne bo izvršil dejanja iz 1. točke izreka prvostopenjske odločbe, stroške izvršilnega postopka pa bo plačal investitor na podlagi posebnega sklepa. S 1. točko izreka je bilo tožniku naloženo, da v roku 45 dni po prejemu odločbe odstrani stanovanjski objekt na parc. št. 1286/4, 1286/11 in 1285/3, k.o. D., ter vzpostavi prejšnje stanje na lastne stroške. V preostalem delu je pritožbo tožnika zavrnila.

Sodišče prve stopnje pritrjuje toženi stranki, ki je svojo odločitev oprla na 3. odstavek 74. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97, ZUN), ki se v obravnavani zadevi, glede na datum izdaje odločbe inšpekcijskega organa, uporablja na podlagi določbe 17. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN. Po stališču sodišča prve stopnje za izrek ukrepa po 3. odstavku 74. člena zadostuje že, če je izpolnjen eden izmed alternativnih pogojev. Presodilo je, da je tožena stranka nepravilno sklepala, da je izpolnjen prvi pogoj, ko je na podlagi zapisnika Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna Enota L., z dne 5.12.1997, odločila, da je investitor nadaljeval z delom tudi po prejemu odločbe o ustavitvi gradnje. Presodilo je, da navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila, ko je ugotovila obstoj tretjega pogoja in sicer, da tožnik ni v roku enega meseca, ki mu je bil dodeljen z odločbo z dne 9.7.1992, vložil zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja. Zahtevo je vložil šele dne 4.10.1996. Zavrnilo je tožbeni ugovor, da je postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja tekel med postopkom izdaje upravne odločbe z dne 9.7.1992, z obrazložtvijo, da na pravilnost dokazne ocene in na pravilnost odločitve to ne vpliva. Po presoji sodišča prve stopnje je pomembno le, da tožnik v času izdaje odločbe z dne 9.7.1992 ni imel pravnomočnega lokacijskega dovoljenja. Kot pravno nepomembne tožbene argumente je zavrnilo ugovore, da je tožnik ravnal v skladu z določilom 76. člena ZUN, da je bila opravljena legalizacija in da obstajajo objektivne ovire za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Kot pavšalno je zavrnilo sklicevanje tožnika na človekove pravice.

Dokazne predloge je zavrnilo iz razloga, ker po mnenju sodišča prve stopnje v ničemer ne zadevajo pogoja, določenega v 3. odstavku 74. člena ZUN.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi upravni akt; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Navedena kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj dejansko stanje v postopku izdaje upravnega akta ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni izvedlo predlaganih dokazov, iz katerih izhaja, da gre v zadevi za objekt, ki je stal že v času, ko gradbenega dovoljenja ni bilo treba pridobiti. Ponovno poudarja, da je lokacijsko dovoljenje pridobil že v letu 1989, da je gradil skladno z lokacijsko dokumentacijo, da je že v letu 1988 zahteval pridobitev zemljišča, da mu je bilo z odločbo geodetske uprave v letu 1989 pravnomočno odmerjeno funkcionalno zemljišče, ki je zajemalo tudi parc. št. 1286/4, 1286/11 in 1285/3, vse k.o. D. in, da je bil postopek pridobitve zemljišča že dejansko zaključen. Izdajo ustrezne odločbe je preprečila uveljavitev Zakona o začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lasti. Oviro za izdajo odločbe je povzročil tudi začetek postopka denacionalizacije, ki zajema vse tri parcele. Sodišče prve stopnje je nepravilno odločilo, da tožbena trditev, da je ob inšpekcijskem ogledu že tekel postopek za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne vpliva na pravilnost dokazne ocene tožene stranke. Meni, da je upravni organ vezan na predpostavko visečnosti nekega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati dejstvo, da je vplačal depozit za legalizacijo stanovanjske stavbe, kar predstavlja moratorij nad vsemi sankcijami. Sodišče se ni opredelilo o dejstvu, da je celotna stanovanjska zgradba zajeta v razvrstitev legalizacije, kot je to objavljeno v Uradnem listu RS, št. 62/94. Nepravilno je uporabilo tudi določbe Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUN. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

K 1. točki izreka Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer zavzelo stališče, da je za odločitev v zadevi pomembno le, da tožnik v času izdaje odločbe organa prve stopnje ni imel pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, vendar po presoji sodišča pritožbenega sodišča ni odgovorilo na vse tožbene ugovore. Tožnik je namreč v tožbi in v pritožbi med drugim izrecno zatrjeval, da je bil večji del spornega stanovanjskega objekta zgrajen v letu 1961, ko ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Izrecno je uveljavljal tudi ugovor, da je predvidena legalizacija spornega objekta, za katerega je že plačal depozit. Sodišče prve stopnje na te tožbene ugovore ni odgovorilo. Zato navedenih ugovorov, ki jih tožnik ponavlja kot pritožbene, ni možno presoditi.

Glede na določbo 3. odstavka 72. člena ZUS je tako podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, torej kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS v zvezi s 16. členom ZUS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

K 2. točki izreka Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 16. členom ZUS.