Jedro

Pravnega varstva v kazenskem postopku po 3. alinei 29. čl. Ustave RS si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče izvesti prav vse predlagane dokaze, marveč da mora zagotoviti, da sta stranki glede možnosti udejanjanja te pravice v popolnoma enakopravnem položaju.

Izrek

Zahteva obsojenega D.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 16.5.1996 obsojena J.Š. in D.Z. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena v zvezi s 25. členom KZ. Na podlagi 50. člena KZ jima je izreklo pogojni obsodbi v katerih jima je po 1. odstavku 145. člena KZ določilo vsakemu kazen 6 mesecev zapora in odločilo, da obdolženemu D.Z. kazen ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Obsojenemu J.Š. pa je po 4. odstavku 52. člena KZ, upoštevaje kazen 5 mesecev zapora, ki je bila temu obsojencu določena za kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 171. člena KZ v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Celju, enote v Šmarju pri Jelšah z dne 27.9.1994 s preizkusno dobo 3 let, in kazen določeno za obravnavano kaznivo dejanje, po 3. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 10 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi 5 let od pravnomočnosti sodbe ne stori novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovance J.I., N.Š.I. in V.Š. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po 3. odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da sta obsojenca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, vsak od njiju pa še povprečnino, določeno obsojenemu D.Z. na 50.000,00 SIT, obsojenemu J.Š. pa na 70.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 29.10.1996 pritožbi obsojenega D.Z. in zagovornika obsojenega J.Š. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo plačilo povprečnino, določeno J.Š. na 50.000,00, D.Z. pa 40.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni D.Z. dne 31.12.1996 iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da sta obe sodišči zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, pritožbeno sodišče pa da je ravnalo tudi v nasprotju 1. s odstavkom 378. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti izpostavlja, da zatrjevani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani in Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevo obsojenega D.Z. zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve v uvodnem delu obrazložitve povzema razloge o odločilnih dejstvih, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, in pojasnjuje, zakaj take obrazložitve ne sprejema. S tem ko izpodbija pravilnost dokazne ocene v tej sodbi, ki jo je sprejelo tudi pritožbeno sodišče, in navaja, da je prvostopno sodišče nekritično sledilo pričevanju N.Š.I., prepričljivi izpovedbi A.D. ml. pa z obrazložitvijo, da je ta hotel obsojenemu D.Z. vrniti protiuslugo in ga zaščititi, odklonilo vero, obsojeni D.Z. napada ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja tudi za navedbe, da je sodišče brez vsake dokazne opore potenciralo trditve o občutku strahu in depresivnem stanju N.Š.I. in V.Š. ter o resnosti groženj J.I.-ju. Tudi z navedbami, da sklicevanje sodišča na številne upravne spise, ki jih našteva v sodbi, lahko le pri njem vzbuja strah pred policijo, ne pa da kaže na ogroženost stalno oboroženega policista J.I., ki je vodil "policijsko akcijo" v noči 27.2.1993 in z družino ne glede na dogajanje tega dne namenil odpotovati v P., obsojeni D.Z. izpodbija dejansko stanje. To pa ni zakonski razlog zaradi katerega se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče prve stopnje je v skladu s 7. odstavkom 364. člena ZKP v 2. odstavku na 5 strani sodbe navedlo razloge, zakaj je zavrnilo dokazne predloge zagovornika obsojenega J.Š. Kolikor obsojeni D.Z. v zahtevi za varstvo zakonitosti znova navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče V.Š. in očividca dogodka I.G., na čigar navedbe se je v svoji obrambi izrecno skliceval, in s tem meri, da mu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, torej pravica, ki mu gre po 3. alinei 29. člena Ustave Republike Slovenije, mu tudi ni mogoče pritrditi. Navedenega pravnega jamstva v kazenskem postopku si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče izvesti prav vse predlagane dokaze, marveč da mora zagotoviti, da sta stranki glede možnosti udejanjanja te pravice v popolnoma enakopravnem položaju. Prvostopno sodišče je zaslišalo pričo A.D. ml., ki je bil očividec dogodka in potrdil zagovora obeh obsojencev. I.G. je bil dne 16.10.1993 zaslišan kot priča pred preiskovalnim sodnikom, vendar pa iz zapisnika o zaslišanju priče, ki je brat obsojenega J.Š., ni razvidno, da bi ga preiskovalni sodnik po 2. odstavku 227. člena (takrat veljavnega) ZKP/77, poučil, da mu ni treba pričati. Na tako izpovedbo pa po 237. členu ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe, temveč jo mora po 1. odstavku 83. člena istega zakona iz spisov izločiti. Pričo I.G. je sodišče večkrat vabilo na glavno obravnavo, tudi na tisto dne 16.5.1993, pa kljub v redu izkazanemu vabilu nanjo ni pristopil. Glede na spoznanje, da je dejstveno stanje v zadostni meri razjasnjeno in da omogoča razsojo, pa je sodišče zavrnilo dokazne predloge zagovornika obsojenega J.Š., tudi tista za zaslišanje priče I.G. in V.Š. Zato ne drži, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe in ravnalo v nasprotju s pravnim jamstvom iz navedene ustavne določbe.

Pritožbeno sodišče je v celoti pritrdilo dejanski oceni, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče in ni bilo dolžno znova ponavljati razlogov iz izpodbijane sodbe. V obrazložitvi sodbe je v skladu s 1. odstavkom 395. člena ZKP presodilo pritožbene navedbe obsojenega D.Z. in navedlo razloge, zakaj je ocenilo, da so te neutemeljene. Tako je povedalo, zakaj je pritrdilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, ki je sledilo pričevanju N.Š.I., ne pa tudi izpovedbi A.D. ml., zakaj šteje, da so bile izrečene grožnje resne, obrazložilo tudi, da za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni pomembno, kdo je odredil in vodil policijsko raziskavo storjenega kaznivega dejanja, pojasnilo, da je odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe pravilna ter da na oceno verodostojnosti izpovedb oškodovancev uveljavljani premoženjskopravni zahtevki nimajo nobenega vpliva. Ne drži tedaj, da so razlogi drugostopne sodbe nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, kot zatrjuje obsojeni D.Z., s tem pa tudi ne, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Napačno je tudi vložnikovo naziranje, da je pritožbeno sodišče ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 378. člena ZKP in s tem zagrešilo bitveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, v takem primeru pa po 1. odstavku 445. člena ZKP obvesti stranki o seji senata samo, če predsednik senata ali senat spoznata, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Glede na to da pritožbeno sodišče ni prišlo do sklepa, da je obsojenčeva prisotnost na seji potrebna, tudi te v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve ni zagrešilo.

Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je zahteva obsojenega D.Z. za varstvo zakonitosti neutemeljena in jo je zato v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.