Jedro

Da je tožnik poravnal naložene obveznosti v višini 54.644,87 EUR, v zadevi ni sporno. Iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, ali je to bilo in če je bilo, na kakšen način, upoštevano pri obračunu zamudnih obresti. Iz podatkov v upravnih spisih tudi ni razvidno, kdaj in v kakšni višini so bile posamezne obveznosti plačane. Zato sodišče pravilnosti obračuna v plačilo naloženih zamudnih obresti ne more preveriti.

Tožnik je, glede na skupno višino odmerjenih obveznosti in višino zneska, v zvezi s katerim je v reviziji uspel, v zadevi uspel 7,6 odstotno. Temu ustrezno mu je sodišče priznalo stroške za revizijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Dravograd št. DT-0610-4/2007-9(2103-04) z dne 30. 9. 2008 se odpravi v delu, ki se nanaša na obresti, in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti na 429,80 EUR odmerjene stroške upravnega spora z 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Dravograd kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. DT-0610-4/2007-9 (2103-04) z dne 30. 9. 2008 tožniku odmeril in naložil v plačilo davek od dobička pravnih oseb za leta 1998, 1999 in 2000, prispevke za socialno varnost od plač in na plače za obdobje od leta 1998 do 2000, razliko davka na osebne prejemke, akontacijo dohodnine ter davek na dodano vrednost za leti 1999 in 2000, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točke od I/1 do I/14 izreka). Ugotovljeno je bilo, da so obveznosti iz I. točke izreka odločbe že poravnane v višini 54.644,87 EUR (II. točka izreka), in odločeno, da morajo biti odmerjene obveznosti, zmanjšane za znesek iz II. točke izreka, plačane v 30 dneh. Ugotovitvam in odločitvi v zvezi s premalo plačanimi obveznostmi in ugotovljeni višini obveznosti, ki so bile naložene v plačilo, je s sodbo št. I U 437/2009-8 z dne 27. 10. 2009 pritrdilo to sodišče in nato po vloženi reviziji glede prihodkov od provizij za posredniške storitve, glede davčno nepriznanih odhodkov in glede stroškov v zvezi s službenimi vozili tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu št. X Ips 500/2009 z dne 12. 10. 2011. V omenjenem sklepu pa je Vrhovno sodišče RS pritrdilo revizijskemu ugovoru glede obresti in navedlo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede navedb, da so obresti nepravilno obračunane od napačne osnove in od davka, ki je bil že plačan. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka in je zato na podlagi 93. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodbo tega sodišča razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje z napotkom, da je v ponovnem postopku potrebno presoditi dejstva, ki so odločilna za odmero obresti oziroma se vsebinsko opredeliti do tožbenih navedb v zvezi s tem.

2. Tožeča stranka je v tožbi, s katero je izpodbijala prvostopenjsko odločbo v celoti, navedla med drugim tudi, da so v izpodbijani odločbi nepravilno obračunane obresti, in sicer od napačne osnove in od obveznosti, ki so bile že plačane. Dodaja posebno preglednico in trdi, da so bile obresti preveč obračunane v skupnem znesku 8.161,59 EUR. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo in toženi stranki naloži povrnitev stroškov.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

4. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

5. Tožba je utemeljena.

6. Skladno z napotki Vrhovnega sodišča RS iz sklepa z dne 12. 10. 2011, je sodišče, ob ugotovitvi, da v pritožbi tožnik obračunu obresti ni ugovarjal v ponovljenem postopku v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava in posledično dejanskega stanja preverilo tožbene navedbe glede obračuna obresti. Pri tem je ugotovilo, med strankama pa tudi ni sporno, da je bila že z delno odločbo z dne 6. 9. 2006 odločba prvostopenjskega organa št. 484-0115/02-44-94-09/76-1843/02 z dne 13. 3. 2003 odpravljena v delu, ki se nanaša na obračunane zamudne obresti. Prav tako pa je drugostopenjski organ v odločbi št. DT 480-130/03-8 z dne 28. 11. 2006 odločil, da se pritožbi ugodi in odločba prvostopenjskega organa z dne 13. 3. 2003 v delu, o katerem še ni bilo odločeno z delno odločbo z dne 6. 9. 2006, odpravi in vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. V novi odločbi, ki je (v preostalem delu) predmet tega spora, je bilo tožniku naloženo tudi plačilo zamudnih obresti, in sicer po posameznih točkah izreka (od I/1 do I/14) od dne 1. 1. 2005 do dneva izdaje odločbe (30. 9. 2008). Iz izreka izpodbijane odločbe (II. točka izreka) izhaja tudi, da so obveznosti iz I. točke izreka že poravnane v višini 54.644,87 EUR.

7. Tožnik je v tožbi nasprotoval obračunu obresti in navajal, da so bile zamudne obresti nepravilno obračunane, saj je prvostopenjski organ obračunal zamudne obresti tudi od zneskov, ki so bili že poravnani in je tako obračun obresti prevelik za 8.161,59 EUR ter dodal svoje podatke. Ker med strankama ni sporno, da je tožnik poravnal naložene obveznosti v višini 54.644,87 EUR, iz izpodbijane odločbe pa ni razvidno, ali je to bilo in če je bilo, na kakšen način, upoštevano pri obračunu zamudnih obresti, iz podatkov v upravnih spisih pa tudi ni razvidno, kdaj in v kakšni višini so bile posamezne obveznosti že plačane, sodišče posledično pravilnosti obračuna zamudnih obresti ne more preveriti. Pri tem gre za okoliščino, ki je bistvena za odločitev, saj gre za pravilnost obračuna v plačilo naloženih zamudnih obresti. Ker po povedanem v obravnavnem primeru v izpodbijani odločbi ni navedeno, ali je bilo pri obračunu zamudnih obresti že upoštevano plačilo obveznosti v (skupni) višini 54.644,87 EUR in če je bilo, na kakšen način je to vplivalo na obračun, pred izdajo odločbe pa je treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev oziroma naložitev obveznosti pomembne (214. člen ZUP), je sodišče moralo v tem delu odločbo odpraviti.

8. Ker je po povedanem izpodbijana odločba nezakonita, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se nanaša na obresti, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu določb drugega in tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek in odločanje.

9. Izrek o stroških upravnega spora in višini le-teh temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je tožnika zastopal odvetnik, je sodišče priznalo za tožbo v upravnem sporu stroške v višini 350,00 EUR skupaj z 20 % DDV.

10. Poleg tega je tožnik v tem primeru, ob upoštevanju izreka sklepa Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 10. 2011, glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1, upravičen do povračila stroškov revizijskega postopka. Sodišče je te stroške odmerilo glede na predloženi stroškovnik, pri čemer je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta (višina odmerjenih obveznosti v skupnem znesku 93.012,20 in obresti v višini 13.917,74 EUR). Tožnik je, glede na skupno višino odmerjenih obveznosti in višino zneska, v zvezi s katerim je tožnik v reviziji uspel (višina obresti glede na tožbo v znesku 8.161,59 EUR), v zadevi uspel 7,6 odstotno (7,6 %), v reviziji pa je prijavil stroške v višini 1.050,00 EUR skupaj z 20 % DDV. Zato je sodišče tožniku za revizijo priznalo stroške v višini 79,80 EUR. Sodišče ob tem še dodaja, da se glede vračila takse upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah (ZST-1).