Jedro

Ko sodišče odloča o tem, ali bo ugodilo zahtevi in dovolilo obnovo kazenskega postopka ali jo bo zavrnilo (1. odstavek 414. člena ZKP), se ne more spuščati v oceno verodostojnosti predlaganih in izvedenih dokazov, temveč oceni le, ali so po vsebini takšni, da bi sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi utegnili povzročiti oprostitev obsojenca ali izrek sodbe po milejšem kazenskem zakonu.

Protispisnost je podana le takrat, kadar sodišče povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v nasprotju z njihovo pravo vsebino. Takšno nasprotje mora biti precejšnje in nanašati se mora na odločilna dejstva.

Izrek

Zahteva obs. J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je s sklepom z dne 9.5.2003 zavrnilo zahtevo za obnovo s pravnomočno sodbo istega sodišča z dne 12.3.1998 končanega kazenskega postopka zoper obs. J.K. in predlog za začasno odredbo izvršitve sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 2.10.2003 zavrnilo obsojenčevo pritožbo.

Obs. J.K. je zoper navedeni pravnomočni sklep vložil pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti po 2. in 3. točki 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v povezavi z 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo nižjima sodiščema v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena. J.K. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločitev sodišča, ki ni ugodilo njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, v katerem je bil pravnomočno kaznovan zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Iz zahteve je razvidno, da uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se ne strinja z oceno sodišča, da po opravljenih poizvedbah in zaslišanju prič, ugotavlja, da ni osnove za obnovo kazenskega postopka. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vlagati zahtevo za varstvo zakonitosti. Ne drži tudi navedba, da bi šlo za kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj imata odločitvi sodišča vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ki so v skladu s podatki v spisu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da so razlogi pravnomočnega sklepa v nasprotju z gradivom v spisu glede primerjave izpovedbe M.R. v kazenskem postopku in pravdnem postopku. Protispisna je tudi ugotovitev, da izjava navedene priče govori le o tem, kje so bile priče, preden se je začel prepir. Enako velja po stališču vložnika zahteve za zaključek, da nikjer v zapisniku o glavni obravnavi, ki je bila opravljena v pravdni zadevi, ni zapisano, da je M.R. izpovedovala, da je bila ona tista, ki je napadla obsojenca in se vanj zaletavala, kar je trajalo celo 20 minut in tudi za zaključek, da gre za "nedvomno in skladno izpovedbo oškodovanke".

Obsojenec je vložil zahtevo za obnovo pravnomočno končanega kazenskega postopka in pri tem uveljavljal obnovitvena razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. Po 1. točki 1. odstavka tega člena se kazenski postopek obnovi, če se dokaže, da temelji sodba na ponarejeni listini, ali na krivi izpovedbi priče, izvedenca ali tolmača. Pravilo je, da se kriva izpovedba mora dokazati s pravnomočno sodbo, le če se postopek zaradi takega kaznivega dejanja ne more izvesti, ker je priča umrla ali ker so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, se smejo dejstva iz 1. točke (in tudi 2. točke) 1. odstavka 410. člena ZKP dokazovati tudi z drugimi dokazi (2. odstavek 410. člena ZKP). Po 3. točki 1. odstavka navedenega člena je mogoče obnoviti kazenski postopek, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev obsojenca ali njegovo obsodbo po milejšem zakonu.

V obravnavani zadevi, kot je ugotovljeno, s pravnomočno sodbo ni mogoče dokazovati krive izpovedbe o ošk. M.R. zaradi relativnega zastaranja kazenskega pregona za kaznivo dejanje krive izpovedbe (1. odstavek 289. člena KZ). Zaradi tega je v skladu z 2. odstavkom 410. člena ZKP mogoče dokazovati, da je navedena priča po krivem pričala v pravnomočno končanem kazenskem postopku tudi z drugimi dokazi. V zahtevi za obnovo se je obsojenec skliceval na izpovedbo, ki jo je ošk. M.R. dala v pravdnem postopku in tudi navedel, da slednja dokazuje, da je krivo pričala v kazenskem postopku. Predlagal je, da sodišče vpogleda v zapisnik o njenem zaslišanju, ki je v pravdni zadevi bilo opravljeno dne 22.4.2002 in opravi primerjavo z njeno izpovedbo in z izpovedbami ostalih "njenih prič" v kazenskem postopku. Prav tako je predlagal zaslišanje prič J.K. st. in A.M.K., s trditvijo, da bosta potrdila njegov zagovor.

Sodišče je pred odločitvijo izvedlo postopek v skladu z določbami 2. in 3. odstavka 413. člena ZKP. Pribavilo je zapisnik o glavni obravnavi, ki je bila opravljena v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju in na kateri je bila zaslišana ošk. M.R. ter odredilo in opravilo zaslišanji prič J.K. st. in A.M.K. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče presodilo, da sta glede bistvenega dejstva, ugotovljenega s pravnomočno sodbo, in sicer, da je obsojenec z desko udaril po glavi oškodovanko ter ji povzročil lahko telesno poškodbo, njeni izpovedbi v kazenskem in pravdnem postopku po vsebini enaki. Na podlagi takšne presoje je ugotovilo, da izpovedba oškodovanke v pravdnem postopku ne dokazuje njenega krivega pričevanja ter je zato utemeljeno zaključilo, da ni izkazan obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 410. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti v sicer obširnih navedbah trdi, da je oškodovankina izpovedba v pravdnem postopku o dogajanju 14.6.1996 povsem drugačna in v vseh odločilnih okoliščinah nasprotuje njenemu pričanju v kazenskem postopku ter opozarja na vsebino njene izpovedbe v pravdnem postopku, povezano z okoliščino, da ga je napadla, da nihče ni videl dogajanja, da ni znala opisati ali pojasniti, v kakšnih okoliščinah naj bi jo obsojenec udaril z desko po glavi, da velikost deske opisuje povsem drugače kot v kazenskem spisu ter nakazuje, da ob izjavi ošk. M.R. v pravdni zadevi ne more biti dvoma, da je bil žrtev zmotne dokazne ocene, saj je sodišče sledilo njeni izpovedbi in izpovedbam "njenih prič", vse pa so očitno govorile neresnico. Te navedbe kažejo, da vložnik zahteve ne soglaša s presojo, ki jo je sodišče sprejelo v zvezi z dejanskimi okoliščinami, na podlagi katerih je nato zaključilo, da ni podlage za sklepanje o oškodovankini krivi izpovedbi in za odločitev, za katero se zavzema zahteva. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

To velja tudi za izvajanja, s katerimi zahteva graja presojo izpodbijanega sklepa v zvezi z izpovedbama prič J.K. in A.M.K. z vidika pogojev določb 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP. V tem smislu je treba razlagati tudi tisti del obrazložitve, v katerem pravnomočni sklep navaja, da sta izpovedbi neupoštevni. Ko odloča sodišče o tem, ali bo ugodilo zahtevi in dovolilo obnovo kazenskega postopka ali jo bo zavrnilo (1. odstavek 414. člena ZKP), se ne more spuščati v oceno verodostojnosti predlaganih in izvedenih dokazov, temveč oceni le, ali so po vsebini takšni, da bi sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi utegnili povzročiti oprostitev obsojenca ali izrek sodbe po milejšem kazenskem zakonu. Napadeni pravnomočni sklep v bistvu primerja vsebino dokazov, izvedenih v pravnomočno končanem kazenskem postopku zoper obsojenca z vsebino v zahtevi za obnovo predlaganih dokazov ter na tej podlagi zaključi, da niso izpolnjeni pogoji določbe 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP za obnovo. Navedba sodišča, da gre v primeru navedenih prič za sorodstveno razmerje do obsojenca in da imata zato interes na izidu zadeve, v takem položaju ni odločilna in ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa (2. odstavek 371. člena ZKP).

V obrazložitvi napadenega sklepa tudi ni nasprotij in protispisnosti, na katere opozarja zahteva za varstvo zakonitosti. Pri tem je treba poudariti, da je bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP med drugim podana, če so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Slednje pomeni, da je protispisnost podana le takrat, kadar sodišče povzema vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v nasprotju z njihovo pravo vsebino. Takšno nasprotje mora biti precejšnje in nanašati se mora na odločilna dejstva.

Že sodišče druge stopnje je zavrnilo obsojenčev očitek glede protispisnosti in ugotovilo, da so navedbe oškodovanke v zvezi z okoliščino, da jo je obsojenec udaril z desko po glavi, v kazenskem in pravdnem postopku vsebinsko enake ter to ugotovitev tudi utemeljilo. Izpovedbo oškodovanke v pravdnem postopku (l. št. 26 kazenskemu spisu priloženega zapisnika o glavni obravnavi) glede oddaljenosti S.R., J.Ž. in O.V. od kraja dogodka izpodbijana sodba ni povzela v nasprotju z njeno vsebino v zapisniku, temveč jo je le presodila drugače, kot jo ocenjuje vložnik zahteve. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da v zapisniku o glavni obravnavi, opravljeni v pravdni zadevi, oškodovanka ni izpovedala, da je ona napadla obsojenca in se vanj zaletavala. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na vsebino tega zapisnika, ki nikakor ne pritrjuje trditvi zahteve. Časovno je sicer med njo in obsojencem nastalo konfliktno situacijo opredelila z dvajsetimi minutami trajanja, ni pa izpovedala, da ga je sama napadla, temveč nasprotno, da jo je obsojenec odrival, ter da mu je le govorila, da naj pusti opeko pri miru (l. št. 25 in 26 zapisnika o glavni obravnavi). Glede na to ni podano niti nasprotje v razlogih izpodbijanega sklepa, niti protispisnost glede odločilnih dejstev. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče je presojalo le zakonitost izpodbijanega sklepa in ne zakonitosti sodbe, ki je bila izdana v pravnomočno končani kazenski zadevi. To presojo je opravilo v okviru z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljanih in obrazloženih razlogov (1. odstavek 424. člena ZKP). Zahteva sicer opozarja na kršitvi pravice do poštenega sojenja in enakega varstva pravic, vendar ju ni utemeljila. V okviru zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka ob pomanjkljivo obrazloženi zahtevi, ni bilo podlage za sklepanje, da je sodišče v postopku, ki ga je izvedlo na podlagi zahteve za obnovo, kršilo navedeni ustavni pravici.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).