Jedro

Iz tožnikove vloge, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, ne izhaja, da bi tožnik z njo zahteval udeležbo v postopku, niti v njej ne obrazlaga svojega pravnega interesa. Toženka zato ni imela podlage, da bi jo obravnavala kot zahtevo za vstop v postopek, in to ne s stališča njene vsebine, ne s stališča pravilnosti in zakonitosti odločitve o tej vlogi v pritožbenem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel tožnikovo zahtevo za izdajo odločbe v inšpekcijskem postopku, ki je bil pričet na tožnikov predlog. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik od organa na podlagi 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zahteval, naj v roku enega meseca izda odločbo, s katero bo investitorju gradnje stanovanjske hiše na parceli št. 128/3 in 129/1, obe k.o. ..., izrekel inšpekcijski ukrep takojšnje ustavitve gradnje in znižanja višine slemena stanovanjske hiše na višinske gabarite, dovoljene v gradbenem dovoljenju z dne 20. 4. 2010. Organ ugotavlja, da tožnik s to zahtevo ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, saj se inšpekcijski postopek uvede po uradni dolžnosti, zato je vloga prijavitelja le podlaga za njegovo uvedbo, prijavitelj pa nima lastnosti stranke in v tem postopku tudi ne more uveljavljati kakšne svoje pravice ali neposredne pravne koristi in tudi ne zahtevati izdaje odločbe.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, v obrazložitvi pa povzema pravno ureditev inšpekcijskega postopka in v bistvenem ponavlja stališče prvostopenjskega organa, da tožnik ne more zahtevati niti uvedbe inšpekcijskega postopka, niti izdaje inšpekcijske odločbe, zato je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da mu tudi v inšpekcijskem postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, lahko pripada status stranskega udeleženca. Na to je opozoril že v pritožbi, pritožbeni organ pa na te njegove navedbe ni odgovoril po vsebini. Navaja razloge, iz katerih meni, da prej omenjena stanovanjska hiša ni zgrajena v skladu z gradbenim dovoljenjem in dodaja, da je v letih 2013 in 2014 na inšpektorat naslovil približno deset pisanj, v katerih je obrazložil, da mu gradnja objekta prek dovoljenih višinskih gabaritov zapira pogled proti severu, znižuje vrednost njegovih nepremičnin in zmanjšuje kvaliteto življenja na teh nepremičninah. Meni, da je s tem dovolj verjetno izkazal, da je s tako gradnjo prizadet njegov pravno varovani interes in opozarja na upravnosodno prakso, po kateri je treba prijavitelju v takem položaju priznati status stranskega udeleženca. Zato meni, da bi mu moral gradbeni inšpektor priznati tak status in po vsebini presoditi utemeljenost njegove zahteve za izrek inšpekcijskega ukrepa. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v novo odločanje, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora.

4. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (procesne predpostavke), ki so predpisani v prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Če katera od teh predpostavk ni izpolnjena, sodišče tožbo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka (tretja točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

7. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, po drugem odstavku istega člena pa lahko zoper dokončen sklep, s katerim ji je bila zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, vloži tožbo tudi oseba, ki ji je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena.

8. Iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov izhaja, da je bil izpodbijani sklep izdan v inšpekcijski zadevi št. 06122-666/2013, v kateri je inšpekcijski zavezanec A.A. Kot pravilno navaja toženka, ima po izrecni določbi četrtega odstavka 24. člena ZIN v inšpekcijskem postopku položaj stranke le zavezanec, ne pa tudi prijavitelj. Tožnik torej v inšpekcijskem postopku sploh ni mogel pridobiti statusa stranke, zato iz tega naslova ni mogel pridobiti niti upravičenja do vložitve tožbe v upravnem sporu.

9. Tožnik ima prav, da navedena določba četrtega odstavka 24. člena ZIN ne pomeni, da v inšpekcijskem postopku ne bi mogel pridobiti statusa stranskega udeleženca, ki bi mu prav tako omogočal vložitev tožbe v upravnem sporu. Vendar pa ne iz izpodbijane ali drugostopenjske odločbe, ne iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik v predmetnem inšpekcijskem postopku tak status tudi dejansko imel, česa takega pa ne zatrjuje niti tožnik sam. Sodeč po tožbenih navedbah tožnik sicer meni, da je s tem, ko je v zvezi z izpodbijanim sklepom utemeljeval svoj pravni interes v inšpekcijskem postopku, zahteval stransko udeležbo, vendar tako stališče nima opore v listinah upravnega spisa. Iz tožnikove vloge z dne 4. 6. 2015, ki je bila zavržena z izpodbijanim sklepom, ne izhaja ne zahteva za vstop v postopek, ne izkazovanje pravnega interesa. Tožnik svoj pravni interes omenja šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep, vendar tudi tam le v oporo svojemu stališču o nezakonitosti tega sklepa, ker meni, da bi mu moral gradbeni inšpektor priznati status stranskega udeleženca in nato njegovo zahtevo za izdajo odločbe presoditi po vsebini.

10. Vstop stranskega udeleženca v postopek med postopkom ureja 142. člen ZUP, po katerem lahko oseba zahteva vstop v postopek kadarkoli med postopkom, v vlogi pa mora določno navesti, v čem je njen pravni interes (drugi odstavek). Organ o taki vlogi odloči s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba, v primeru zavrnitve pa - kot že navedeno - tudi tožba v upravnem sporu.

11. Kot že rečeno, iz tožnikove vloge, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, ne izhaja, da bi tožnik z njo zahteval udeležbo v postopku, niti v njej ne obrazlaga svojega pravnega interesa. Toženka zato ni imela podlage, da bi jo obravnavala kot zahtevo za vstop v postopek, in to ne s stališča njene vsebine, ne s stališča pravilnosti in zakonitosti odločitve o tej vlogi v pritožbenem postopku. Povedano drugače: tožnik nima podlage, da bi pripisoval pomen odločitve o njegovi stranski udeležbi v postopku odločitvi (izpodbijanemu sklepu) o vlogi, ki ne smiselno, ne izrecno ne vsebuje take njegove zahteve.

12. Tožnik torej ni pridobil upravičenja za vložitev tožbe v upravnem sporu niti kot stranski udeleženec, niti kot oseba, ki bi ji bil tak status pravnomočno zavrnjen. Sodišče je zato njegovo tožbo v skladu s prej navedeno določbo tretje točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

13. Glede na tožbene navedbe pa sodišče dodaja še, da s to njegovo odločitvijo tožniku ni odvzeta možnost, da bi v predmetnem inšpekcijskem postopku zaščitil svoj pravni interes. Kot že rečeno, lahko po drugem odstavku 142. člena ZUP zahteva vstop v postopek kadarkoli med postopkom, tožnica pa je dolžna o taki zahtevi odločiti s sklepom, ki je lahko tudi predmet morebitnih pravnih sredstev. Nič drugega ne izhaja niti iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-2411/06 z dne 22. 5. 2008, na katero se med drugim sklicuje tožnik, saj je bistvo stališč, ki izhajajo iz te odločbe, da je treba posamezniku zagotoviti možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici ali pravni koristi. To pa seveda ne pomeni, da je treba tako udeležbo zagotoviti mimo postopkovnih določb, torej v obravnavanem primeru mimo prej navedenih določb 142. člena ZUP.

14. Če sodišče tožbo zavrže, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.