Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili dogovorjeni glavna in stranska kazen obtožencu odmerjeni zakonito, v mejah predpisanih kazni (pri zaporni z uporabo omilitvenih določb) in da je obtoženec priznal krivdo v sporazumu o priznanju krivde. Dogovorjenih kazni zato v predmetnem pritožbenem postopku ni več mogoče spreminjati, saj sta bili določeni s sporazumom.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi D. M., po sklenjenem ter po prvem sodišču sprejetem sporazumu o priznanju krivde z dne 5. 5. 2021, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila glavna kazen dveh let in šestih mesecev zapora, ki se bo po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 izvršila na alternativni način s t. i. vikend zaporom in stranska denarna kazen 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, skupaj 2.000,00 EUR, ki pa jo je dolžan plačati v petih zaporednih mesečnih obrokih po 400,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obtožencu v izrečeno zaporno kazen vštelo čas prebit v priporu od 14. 4. 2021 od 15.54 ure dalje. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 mu je bilo odvzetih 45,48 gramov prepovedane droge kokain. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je sodišče prve stopnje še odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka ter plačati sodno takso v najnižji vrednosti, ki pa bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženec in njegov zagovornik. Prvostopenjsko sodbo izpodbijata iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP (zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter stroških kazenskega postopka) in predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu vrne zasežena mobilna telefona znamke Nokia in Huawei, da sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremeni tako, da obtoženca oprosti plačila le-teh (četrti odstavek 95. člena ZKP) oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbi je z vlogo z dne 23. 6. 2021, številka Kt/7113/2021/KC/kc, podala okrožna državna tožilka K. C. Zavzema se za zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane prvostopenjske sodbe.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v luči pritožbenih trditev, ki so v obeh pritožbah povsem identične, sodišče druge stopnje sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Pritožbena izvajanja glede vrnitve obtožencu zaseženih mobilnih telefonov so postala v času obravnavanja pritožb pred sodiščem druge stopnje brezpredmetna, saj sta bila oba aparata obtožencu vrnjena. Iz potrdila o vrnitvi predmetov Policijske uprave ..., Sektorja kriminalistične policije z dne 4. 6. 2021 (list. št. 952) namreč izhaja, da sta bila mobilna telefona znamke Nokia in Huawei obtožencu vrnjena tega dne v stanju kot sta mu bila zasežena, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom.

7. Obtoženec in njegov zagovornik neutemeljeno izpodbijata odločbo o kazenski sankciji s trditvijo, da naj bi prvo sodišče, kljub sklenjenemu sporazumu o priznanju krivde v skladu z vezanostjo na ustavo in zakon imelo možnost, da obtožencu za izvršeno kaznivo dejanje izreče nižjo kazensko sankcijo od tiste iz sporazuma o priznanju krivde z dne 5. 5. 2021. Po prepričanju pritožnikov naj bi sodišče prve stopnje zato, ker pri tem ni upoštevalo težkih osebnih, družinskih in premoženjskih razmer obtoženca, celo nezakonito postopalo.

8. Najprej mora sodišče druge stopnje opozoriti na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP, ki predpisuje, da se sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati zaradi odločb iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, torej zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji, če je sodba izrečena v skladu s pogoji, ki ji je državni tožilec določil za priznanje krivde v obtožnici ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde. V prvem odstavku 450.c člena ZKP je predpisano, da sporazum o kazni vsebuje vrsto in višino oziroma čas trajanja kazni, ki naj se izreče obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje. Dogovorjena kazen pa mora biti v mejah predpisane kazni. Izrek omiljene kazni in način izvršitve kazni se smeta v sporazumu predlagati le ob pogojih in v mejah, ki so predpisani v kazenskem zakoniku. Za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1 je v tretjem odstavku tega člena zagrožena kazen od petih do petnajstih let zapora. Dogovorjena kazen, ki se bo izvršila na alternativni način s t. i. vikend zaporom, je bila obtožencu omiljena ob uporabi omilitvenih določb iz 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1 na dve leti in šest mesecev zapora. Skladno z določbo drugega odstavka 45. člena KZ-1 je bila v sporazumu dogovorjena tudi stranska denarna kazen 100 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, skupaj 2.000,00 EUR, pri kateri je sodišče prve stopnje obtožencu ugodilo, da jo lahko plača obročno in sicer v petih zaporednih mesečnih obrokih po 400,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bili dogovorjeni glavna in stranska kazen obtožencu odmerjeni zakonito, v mejah predpisanih kazni (pri zaporni z uporabo omilitvenih določb) in da je obtoženec priznal krivdo v sporazumu o priznanju krivde. Dogovorjenih kazni zato v predmetnem pritožbenem postopku ni več mogoče spreminjati, saj sta bili določeni s sporazumom.

9. Res je sicer kot trdita pritožnika, da se obtoženec v sporazumu o priznanju krivde z dne 5. 5. 2021 z okrožnim državnim tožilstvom ni dogovoril glede obveznosti povrnitve stroškov kazenskega postopka, vendar pa sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe, da naj bi prvo sodišče v tem delu izpodbijane sodbe zmotno ugotovilo dejansko stanje. V skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških, obtoženca oprostiti vseh ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da takšnih okoliščin pri obtožencu ni zaslediti. Obtoženec je redno zaposlen pri delodajalcu P. s. p., ... od 1. 4. 2019 dalje. Zaposlen bo ostal tudi po nastopu vikend zapora, saj je bilo v izpodbijani sodbi odločeno, da med prestajanjem kazni še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko bo moral biti v zavodu. Pred zaslišanjem 17. 4. 2021 (list. št. 878) je obtoženec glede svojih premoženjskih razmer navajal, da je lastnik dveh osebnih vozil in sicer vozila znamke BMW, letnik 2004, ter vozila znamke Voyager, letnik 2007, žena je prejemnica denarne socialne pomoči, družina pa prejema tudi otroške dodatke, tako da mesečno, brez njegove plače prejemajo 1.200,00 EUR, z igranjem pokra pa dodatno zasluži (v letu 2020 - 12.000,00 EUR). Pri tem gre tudi poudariti, da je sodišče ugodilo prošnji obtoženca in mu odobrilo obročno plačilo stranske denarne kazni v petih obrokih po 400,00 EUR mesečno. Ob takšnih podatkih o premoženjskih razmerah obtoženca in njegove družine, kljub zatrjevanju, da noben od štirih otrok v starosti 23, 19, 17 in 10 let še ni preskrbljen, tudi sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbeni tezi obeh pritožnikov, da bi povrnitev stroškov kazenskega postopka, ki niti še niso bili odmerjeni in plačilo sodne takse najnižji vrednosti, škodno vplivala na vzdrževanje obtoženca in njegove družine.

10. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

11. Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.