Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 1350/2010

ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.1350.2010 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

pravica do tedenskega počitka odškodnina za neizkoriščene proste dni zastaranje zakonske zamudne obresti
Višje delovno in socialno sodišče
20. januar 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Delavec – pripadnik Slovenske vojske na misiji, ki mu pripada en dan tedenskega počitka, ima pravico ta dan izkoristiti izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Če tega dneva ne more koristiti niti sproti, to je vsak teden, ko je na delu v tujini, niti kasneje v času, ko opravlja naloge na misiji v tujini, ima delavec šele po vrnitvi v Republiko Slovenijo pravico uveljavljati odškodninski zahtevek za neizkoriščene dni tedenskega počitka. To pa pomeni, da šele tedaj začne teči zastaralni rok za uveljavitev pravice do odškodnine v višini nadomestila plače, ki bi ga sicer na dan tedenskega počitka prejel delavec.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (2. odstavek 1. točke, 2. odstavek 2. točke ter 3. točka izreka) se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: naložilo toženi stranki, da je dolžna prvo tožeči stranki plačati 118,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2009 do plačila (1. odstavek 1. točke izreka sodbe), kar je prvo tožeča stranka zahtevala več, to je plačilo zneska 2.787,94 EUR, pa je zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna drugo tožeči stranki plačati znesek 116,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2009 dalje do plačila (1. odstavek 2. točke izreka), kar je drugo tožeča stranka zahtevala več, to je plačilo zneska 2.675,26 EUR, pa je zavrnilo (2. odstavek 2. točke izreka sodbe); odločilo, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 567,50 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po poteku paricijskega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe); sklenilo, da se postopek ustavi v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti prvo tožeči stranki za obdobje od 1. 10. 2006 do 26. 2. 2009, ter drugotožeči stranki za obdobje od 1. 10. 2006 do 7. 4. 2009. Zoper zavrnilni del ter odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi se pritožujeta tožnika iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navajata, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je pretežni del zahtevka zastaral. Ne strinja se s stališčem sodišča, da naj bi zastaranje terjatev tožnikov začelo teči vsak teden posebej sukcesivno. Tožnika sta bila v času misije v tujini in v tem času nista imela nobenih možnosti za uveljavljanje kakršnihkoli zahtevkov iz delovnega razmerja, tudi ne zahtevkov, ki se nanašajo na pripadajoče in neodobrene ter neizkoriščene dneve tedenskega počitka na misiji. Na podlagi ukazov, ki jih nista mogla niti smela odkloniti, sta morala vse dni na misiji opravljati delo. Šele po prihodu z misije sta lahko uveljavljala zahtevke za plačilo razlike v plači zaradi neizkoriščenih prostih dni na misiji, kar pomeni, da je zastaralni rok začel teči šele po prihodu v RS, to pa je po 2. 10. 2004. Tožba je bila vložena v okviru 5-letnega zastaralnega roka. Tudi če bi šteli, da gre za nadomestilo plače, je treba upoštevati, da plača zapade v plačilo 5. dne v mesecu za pretekli mesec in bi bilo tožnikoma treba priznati razliko v plači vsaj za mesec september 2004. V vsakem primeru, tudi če bi bila ugotovitev zastaranja glede pretežnega dela zahtevka pravilna, bi moralo sodišče plačilo stroškov postopka naložiti v plačilo toženi stranki, saj je bil obširni dokazni postopek potreben iz razlogov na strani tožene stranke, ki je zahtevek brez utemeljenega razloga kljub sodni praksi v številnih identičnih zadevah zavračala po temelju in po višini, zato je izključno ona kriva za nastanek stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je zaradi napačne presoje, da je terjatev v pretežnem delu zastarala, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zato sprejelo napačno odločitev, ko je pretežni del tožbenega zahtevka zavrnilo zaradi zastaranja.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka ravnala protipravno, ko tožniku ni omogočila tedenskega počitka v času, ko je bil tožnik na misiji. Pravico do tedenskega počitka določa Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini z dne 2. 5. 1997 (pravilnik). Pravilnik je bil sicer sprejet v letu 1997 na podlagi takrat veljavnih predpisov o delovnih razmerjih (ZDR/90), Zakona o upravi in Zakona o obrambi, vendar so določbe pravilnika o tedenskem počitku v skladu tudi s kasneje sprejetimi predpisi, zlasti s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR). Po tej določbi ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, če pa zaradi objektivnih, tehničnih in organizacijskih razlogov mora delati na dan tedenskega počitka, se mu zagotovi tedenski počitek na kakšen drug dan v tednu, pri čemer se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Drugi odstavek 8. člena pravilnika v 1. odstavku določa, da je delovni čas pripadnikov stalne sestave pri opravljanju nalog v tujini odvisen od obsega in zahtevnosti nalog, ki so opredeljene s konkretnim mandatom ter da je v času opravljanja nalog v tujini delovni čas pripadnikov stalne sestave lahko neenakomerno razporejen glede na letno, mesečno in tedensko povprečje ur delovne obveznosti po ureditvi v Republiki Sloveniji. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem nalog v tujini odloča poveljujoči častnik Slovenske vojske na območju opravljanja nalog. V 2. odstavku istega člena pravilnika je določeno, da pripadniku stalne sestave Slovenske vojske v času opravljanja nalog v tujini pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko izkoristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. 3. odstavek 8. člena pravilnika pa določa, da po vrnitvi v Republiko Slovenijo pripadnik stalne sestave ne more koristiti prostih ur iz naslova kompenzacije za čas opravljanja nalog tujini, niti ni mogoče za ta čas pripadniku stalne sestave izplačati dodatkov ali nadomestil za delo v manj ugodnem delovnem času.

Dejstvo je, da tožnikoma tedenski počitek ni bil omogočen (lahko tudi iz objektivnih razlogov, ker misija tega ni omogočala), čeprav sta imela do njega po zakonu in pravilniku pravico, zato jima je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za vsak neizkoriščeni prosti dan. Tudi odškodninska terjatev za neizkoriščene proste dneve tedenskega počitka pomeni terjatev iz delovnega razmerja v smislu določbe 206. člena ZDR, te pa zastarajo v roku petih let. Za zastaranje zamudnih obresti pa velja triletni zastaralni rok iz 347. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Gre za odškodnino za povrnitev premoženjske škode (plačilo za opravljeno delo na prosti dan), zato za tovrstne zahtevke smiselno velja določba 165. člena OZ, po kateri se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode, kar pomeni, da je določen rok za izpolnitev in je od tega trenutka dalje delodajalec v zamudi s plačilom (glede na določbo 1. odstavka 299. člena OZ, po kateri dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev). Takšno stališče glede teka zakonskih zamudnih obresti v podobnih primerih je bilo zavzeto v sodni praksi pritožbenega sodišča kot večinsko (v posameznih primerih pa je bilo zavzeto nasprotno stališče, kot izhaja tudi iz nekaterih sodnih odločb VDSS, ki so v prilogah A spisa – A3, A4). Zamuda torej v obravnavanem primeru ni nastopila šele na dan, ko sta tožnika pri delodajalcu vložila zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, ker za te primere ne pride v poštev določba 2. odstavka 299. člena OZ. Tožnika bi bila upravičena do zamudnih obresti od dneva nastanka škode, to je od dneva vrnitve z misije (1. 4. 2004), oziroma (za primer ugovora zastaranja obresti) najmanj za čas treh let pred vložitvijo tožbe (1. 10. 2006), torej celo za daljše obdobje kot sta v obravnavanem delovnem sporu zahtevala (na prvem naroku sta tožnika delno umaknila obrestni zahtevek, zaradi česar je bil postopek deloma ustavljen v zvezi z zahtevkom za plačilo zamudnih obresti za čas do 26. 2. 2009 oz. 7. 4. 2009).

Napačna je presoja sodišča prve stopnje, da je zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljene dneve tedenskega počitka v pretežnem delu zastaran, upoštevajoč 5 letni zastaralni rok (od nastanka škode oz. od dneva, ko sta tožnika imela pravico terjati izpolnitev obveznosti, do vložitve tožbe), ker naj bi škoda nastajala sukcesivno vsak teden, ko tožniku izraba tedenskega počitka ni bila omogočena, oz. ker naj bi tožnika imela pravico vsak teden, ko jima tedenski počitek ni bil omogočen, sukcesivno terjati izpolnitev obveznosti oz. plačilo odškodnine iz tega naslova.

Iz citiranih določb pravilnika (ki so deloma povzete tudi v 8. členu pogodb o zaposlitvi, ki sta ju v enakem besedilu s toženo stranko sklenila tudi oba tožnika) namreč izhaja, da ima delavec, ki mu pripada en dan tedenskega počitka, pravico ta dan izkoristiti izključno na območju države, v kateri opravlja naloge, pa tudi koriščenje prostih ur iz naslova kompenzacije (zaradi prerazporejenega delovnega časa, torej tudi v primeru, ko delavcu zaradi delovnih obveznosti ni bilo omogočena izraba tedenskega počitka) je dopustno le v tujini, na območju države, v kateri opravlja naloge, torej v času trajanja dela na misiji, ne pa po vrnitvi v Republiko Slovenijo. Če tožena stranka tožnikoma ni omogočila tedenskega počitka niti sproti, to je vsak teden, ko sta bila na delu v tujini, niti kasneje v času, ko sta opravljala naloge na misiji v tujini, sta – glede na ureditev področja delovnega časa in tedenskih počitkov v pravilniku tožene stranke – šele po vrnitvi v Republiko Slovenijo imela pravico uveljavljati odškodninski zahtevek (ker tedaj nista več mogla uveljaviti prostih dni iz naslova kompenzacije). To pa pomeni, da je šele tedaj začel teči zastaralni rok za uveljavitev pravice do odškodnine za neizkoriščene dneve pripadajočega tedenskega počitka v višini nadomestila plače, ki bi ga sicer na dan tedenskega počitka prejela. Tožnikoma je škoda sicer nastajala vsak teden, ko nista mogla izkoristiti tedenskega počitka, vendar sta pravico terjati denarno odškodnino pridobila šele po vrnitvi z misije in ne vsak teden, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje in kot meni tožena stranka (ki je sprva, ko je v odgovoru na tožbo podala ugovor zastaranja ob sklicevanju na določbo 352. člena OZ, tudi sama zatrjevala, da sta tožnika za zatrjevano škodo zvedela 1. 10. 2004, to je po prihodu z misije, in da je zastaralni rok začel teči tedaj). V času, dokler sta opravljala delo na misiji, sta namreč tožnika imela pravico do kompenzacije oz. do prostih dni tedenskega počitka v okviru prerazporeditve delovnega časa, nista pa tedaj še pridobila pravice, da terjata od tožene stranke odškodnino za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Pravico terjati odškodnino sta pridobila šele po vrnitvi v Republiko Slovenijo, ko ni bilo več dopustno koristiti prostih dni na račun več opravljenega dela (na dneve tedenskega počitka) na misiji v tujini. Zavrnitev pretežnega dela tožbenega zahtevka zaradi zastaranja torej ni pravilna, zato je pritožba utemeljena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožnikov ugodilo ter razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje vključno z odločitvijo o stroških postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, za kar je imelo podlago v določbi 355. člena ZPP. Ocenilo je namreč, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka (ker glede na sprejeto odločitev o višini terjatve sodišče prve stopnje dokazov ni izvajalo) oz. da to ni smotrno.

V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča v tem sklepu ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia