Jedro

Skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR‑1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec kandidatu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR‑1). S sklicevanjem na splošna pravila odškodninskega prava tožnik ne more zaobiti okvira sodnega varstva neizbranega kandidata, kot je določeno v petem odstavku 200. člena ZDR‑1. To je omejeno s prekluzivnim 30-dnevnim rokom, z iztekom katerega preneha pravica uveljavljati odškodnino iz tega naslova. Tožnik je tožbo vložil dne 3. 2. 2023, kar je več kot tri leta po prejemu obvestila strokovne službe toženke z dne 19. 6. 2019.

Utemeljevanje protipravnega ravnanja delodajalca, ki ne sklene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, čeprav ta izpolnjuje natečajne pogoje, ne daje podlage za odškodninsko odgovornost. Delodajalec se lahko prosto odloči, s kom, če sploh, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker se lahko prosto odloči tudi, da pogodbe o zaposlitvi ne sklene z nobenim od kandidatov, toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi, četudi ga je izbirna komisija določila kot najprimernejšega kandidata. Razlog za njeno odločitev niti ni pomemben, saj od toženke v nobenem primeru ni mogoče zahtevati sklenitve pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za mesec junij 2014 in julij 2014 priznati delovne izkušnje na delovnem mestu v VI. tarifnem razredu in jih vpisati v kadrovsko evidenco; ga imenovati v naziv Policijski inšpektor I in ga ob upoštevanju napredovanj uvrstiti v ustrezni plačni razred; mu za čas od 1. 7. 2019 do 1. 5. 2024 obračunati mesečno bruto plačo v zneskih, kot izhajajo iz izreka, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek, zmanjšan za že izplačane dele plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec; mu za isti čas obračunati položajni dodatek v višini 8 % od osnovne bruto plače in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek, zmanjšan za že izplačane zneske iz naslova položajnega dodatka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec; ga zaposliti na delovno mesto ustrezno nazivu Policijski inšpektor I v OKC PU A., ki je prosto, znotraj iste notranje organizacijske enote, brez spremembe področja dela; mu za leta 2019, 2020, 2021 in 2022 določiti oceno dela v nazivu Policijski inšpektor I (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za čas od 1. 7. 2019 do 29. 2. 2024 za vsak mesec obračunati odškodnino iz naslova razlike v plači in razlike v položajnem dodatku v zneskih, kot izhajajo iz izreka, ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezni neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v višini 1.402,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper II. in III. točko izreka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke v internem natečaju za delovno mesto komandirja Postaje prometne policije A. nastala škoda. Toženka mu za čas od 2. 6. 2014 do 30. 9. 2014 neutemeljeno ni priznala delovnih izkušenj na delovnem mestu v VI. tarifnem razredu. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožnik svojih delovnih izkušenj ni dokazal z verodostojno listino v smislu 13. točke 6. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Pri tem se je neutemeljeno sklicevalo na sklep VSRS X Ips 225/2013, ki se drugače kot ta primer nanaša na dokazovanje delovnih izkušenj, ki jih delavec ni pridobil pri delodajalcu, pri katerem se prijavlja na natečaj. Tožnik je bil v natečajnem postopku neenako obravnavan, ker v primerjavi z ostalimi kandidati svojih delovnih izkušenj ni mogel dokazovati z verodostojno listino. Tudi sicer pa svojih delovnih izkušenj, s katerimi je bila toženka seznanjena, ni bil dolžan dokazovati. Toženka je tožnika od 2. 6. 2014 do 30. 9. 2014 napotila na delo v Operativni komunikacijski center Policijske uprave A. in mu odrejala delovne naloge. V tem času je opravljal delo na višje vrednotenem delovnem mestu, za kar je prejel tudi razliko v plači. Toženka je razpolagala z informacijami o njegovem delu (odločbe o napotitvi, pogoji za zasedbo in sistemizacija tega delovnega mesta, razpored dela, vsebina delovnih nalog). O dejstvih, ki so organu znana, se lahko odloči brez posebnega ugotovitvenega postopka (144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP). Ne glede na to, da je izbirna komisija ugotovila, da tožnik natečajne pogoje izpolnjuje, je toženka sledila mnenju Urada za organizacijo in kadre, ki za odločanje o tem ni pristojen. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se podrednemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek, v obeh primerih s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6.Tožnik je bil v obdobju od 2. 6. 2014 do 30. 9. 2014 na podlagi 67. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) napoten na delo na Operativni komunikacijski center Policijske uprave A. S 1. 10. 2014 je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi razporejen na uradniško delovno mesto višji policist v Operativnem komunikacijskem centru Policijske uprave A., v uradniškem nazivu višji policist II. V letu 2019 je kandidiral na internem natečaju za prosto delovno mesto komandirja Postaje prometne policije A. S strani izbirne komisije je bil izbran kot najprimernejši kandidat, vendar do sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, ker je Urad za organizacijo in kadre (strokovna služba toženke) na podlagi podatkov iz kadrovskih evidenc ugotovil, da ne izpolnjuje pogoja zahtevanih delovnih izkušenj.

7.Tožnik s podrednim tožbenim zahtevkom vtožuje odškodnino za premoženjsko škodo v višini razlike v plači, ki jo je v vtoževanem obdobju prejemal in ki bi jo prejemal, če bi toženka z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi za razpisano delovno mesto. Navaja, da ga je v natečajnem postopku toženka oškodovala s tem, da mu neutemeljeno ni priznala delovnih izkušenj za delo, ki ga je od 2. 6. 2014 do 30. 9. 2014 dejansko opravljal.

8.Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo. Pri tem se je pravilno oprlo na načelo pogodbene svobode iz 24. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1), ki določa, da ima delodajalec ob upoštevanju zakonskih prepovedi pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi.

9.Čeprav je tožnik odgovornost toženke utemeljeval na splošnih elementih odškodninskega delikta (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost), je s svojim zahtevkom smiselno uveljavljal varstvo kot neizbrani kandidat. Skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR‑1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec kandidatu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (8. člen ZDR‑1).

10.S sklicevanjem na splošna pravila odškodninskega prava tožnik ne more zaobiti okvira sodnega varstva neizbranega kandidata, kot je določeno v petem odstavku 200. člena ZDR‑1. To je omejeno s prekluzivnim 30-dnevnim rokom, z iztekom katerega preneha pravica uveljavljati odškodnino iz tega naslova. Tožnik je tožbo vložil dne 3. 2. 2023, kar je več kot tri leta po prejemu obvestila strokovne službe toženke z dne 19. 6. 2019. Tudi sicer pa utemeljevanje protipravnega ravnanja delodajalca, ki ne sklene pogodbe o zaposlitvi s kandidatom, čeprav ta izpolnjuje natečajne pogoje, ne daje podlage za odškodninsko odgovornost. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, se delodajalec lahko prosto odloči, s kom, če sploh, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker se lahko prosto odloči tudi, da pogodbe o zaposlitvi ne sklene z nobenim od kandidatov, toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti pogodbe o zaposlitvi, četudi ga je izbirna komisija določila kot najprimernejšega kandidata. Razlog za njeno odločitev niti ni pomemben, saj od toženke v nobenem primeru ni mogoče zahtevati sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Toženka takšne kontrahirne obveznosti ni imela, zato je ni mogla kršiti. Ker ji ni mogoče pripisati kršitve dolžnega ravnanja, temelj odškodninskega zahtevka ni podan.

11.Iz zgoraj navedenega sledi, da ugotavljanje sodišča prve stopnje v smeri, ali pogodba o zaposlitvi res ni bila sklenjena iz utemeljenih razlogov, ni bilo potrebno. Posledično pritožbeno nasprotovanje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da tožnik v natečajnem postopku svojih delovnih izkušenj ni dokazal z verodostojno listino v smislu 13. točke 6. člena ZJU, ne more vplivati na drugačno odločitev. Po tej določbi se delovne izkušnje dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe. Ker se sklep VSRS X Ips 225/2013 nanaša na razlago navedene določbe ZJU, je neutemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje pri presoji sklicevalo na judikat, ki s tem primerom ni primerljiv.

12.Ne glede na zgornje razloge pa pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženka v natečajnem postopku ni ravnala protipravno. V zvezi s pritožbenimi očitki o neenaki obravnavi tožnika pojasnjuje, da imajo v natečajih za zaposlitev javnega uslužbenca vsi kandidati pravico do dostopa do razpisanega delovnega mesta pod enakimi pogoji, ne pa tudi pravice do sklenitve pogodbe o zaposlitvi. Načelo formalne obravnave vlog je bistvenega pomena za zagotavljanje preglednosti natečajnih postopkov in enake obravnave kandidatov.

13.Poleg tega, da tožnik sodnega varstva kot neizbrani kandidat ni uveljavljal pravočasno, tudi sicer ni navajal nedopustnih razlogov v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1, zaradi katerih naj bi bil neenako obravnavan v natečajnem postopku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bil tožnik pri dokazovanju delovnih izkušenj napram drugim kandidatom v slabšem položaju. Ne drži, kot navaja v pritožbi, da tožnik ni bil dolžan dokazovati svojih delovnih izkušenj, ker jih je pridobil pri toženki, ki je bila z njegovim preteklim delom že seznanjena. Kandidati so dolžni predložiti dokazila o izpolnjevanju natečajnih pogojev. Pogojevanje takšnega dokazovanja z verodostojnimi listinami ne predstavlja diskriminacije. Pritožbeno stališče, da bi morala toženka tožniku v natečajnem postopku priznati (dejanske) delovne izkušnje ne glede na ugotovljeno pomanjkljivost listinskih dokazil, je neutemeljeno. Drugače kot navaja v pritožbi, bi prav zaradi neformalne obravnave vlog v natečajnem postopku lahko prišlo do neenake obravnave kandidatov. Tudi sicer pa so bili vsi kandidati, glede na to, da ni bila pogodba o zaposlitvi sklenjena z nikomer, natečaj pa je bil naknadno ponovljen, v medsebojno enakem položaju. V natečajnem postopku toženka ni nastopala kot nosilka upravne oblasti, ampak kot delodajalec, zato je pritožbeno sklicevanje na določbe ZUP o skrajšanem ugotovitvenem postopku nerelevantno.

14.Glede na navedeno, s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP). Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa, ker njen odgovor na pritožbo, v katerem je ponavljala navedbe iz svojih vlog v prvostopenjskem postopku, ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato s tem nastali strošek ni bil potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza: