Jedro

Zastaranje se pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Pripoznava mora biti jasna, nepogojna in določna, pri razlagi izjave volje glede na njen namen, tj. začasna odvrnitev upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, pa je treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se v izpodbijanem 3. odstavku sodba sodišča prve stopnje spremeni in se znesek prisojenih stroškov zniža za 327,78 EUR, tako da znaša 402,13 EUR. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da tožnici plača 3,596,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2015 (1. odstavek izreka), v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek izreka) in odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške 729,91 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

2. Toženka se po pooblaščencu pravočasno pritožuje zoper 1. in 3. točko izreka navedene sodbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oz. podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (v obeh primerih skupaj z ustrezno stroškovno posledico). V pritožbi najprej priznava, da sta pravdni stranki 19. 10. 2007 sklenili posojilno pogodbo, da je rok za vračilo iztekel 19. 10. 2008. Priznava tudi, da je bil zastaralni rok nekajkrat pretrgan zaradi delnih plačil toženke, nazadnje 9. 1. 2013 s plačilom 300,00 EUR. Po mnenju toženke pa je sodišče prve stopnje napačno presodilo toženkin SMS tožnici z dne 3. 1. 2016, saj ta ne predstavlja pripoznave dolga. Toženka se sklicuje na sodno prakso, ki je izoblikovala jasno stališče, da mora izjava, ki pomeni pripoznavo dolga, na jasen način izražati dolžnikovo voljo, da pripoznava dejstva, iz katerih izhaja določeno pravno razmerje, na podlagi katerega uveljavlja upnik terjatev zoper dolžnika. Pri tem se sklicuje na več sodnih odločb slovenskih višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS. Sporno SMS-sporočilo ne vsebuje niti izjave toženke, da tožnici dolguje točno določen dolg in da to pripozna niti izjave toženke, da karkoli dolguje niti njene obljube, da bo karkoli plačala tožnici. Toženka oporeka tudi stroškovni odločitvi, saj ne ve kako je sodišče ugotovilo 78 % uspeh tožnice. Tožnica je od zneska 4.596,00 EUR zahtevala zamudne obresti od 20. 10. 2008, sodišče pa jih je priznalo od 15. 1. 2015. Kapitaliziran znesek vtoževane terjatve do 15. 1. 2018 znaša 8.293,84 EUR, kapitaliziran znesek prisojene terjatve pa 4.461,66 EUR, kar pomeni, da je tožničin uspeh nižji kot 78 %. Oporeka tudi temu, da je sodišče prve stopnje priznalo kilometrino pooblaščencu tožnice, ki ima pisarno v Ljubljani,

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Prvi odstavek 362. člena Obligacijskega zakonika1 (v nadaljevanju: OZ) določa, da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Pripoznava mora biti jasna, nepogojna in določna2, pri razlagi izjave volje glede na njen namen, tj. začasna odvrnitev upnika od sodnega uveljavljanja terjatve, pa je treba oceniti, ali se dolžnikova izjava, kadar (vse) njeno sporočilo ni zajeto z besedami, glede na okoliščine, v katerih je dana, navzven kaže kot jasen izraz dolžnikove volje, da priznava dolg. Pri presoji ni odločilno, kako dolžnik sam vidi svojo izjavo, temveč kako je izjava (objektivno) videti3. 6. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dolžničino SMS-sporočilo je treba presojati ob upoštevanja celotnega, konteksta v katerem je bilo poslano. Za odločitev je najprej pomembno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka do tožnice 3. 1. 2016 ni imela odprtih nobenih drugih obveznosti kot le terjatev iz naslova posojila z dne 19. 10. 2017 (ki ga v pritožbi toženka priznava). Nadalje pa so pomembne okoliščine, v katerih je toženka poslala sporno SMS-sporočilo. Iz izpisa SMS korespondence med pravdnima strankama (A3) je namreč vidno, da je najprej pisala tožnica toženki, da do sredine junija potrebuje denar in da pričakuje, da to (toženka) vzame resno in ji ga vrne. Na to sporočilo je toženka odpisala, da je stvari vzela resno in stalno dela na tem. Če bi toženkino SMS-sporočilo iztrgali iz tega konteksta, bi bil pomen sporočila nejasen in nedoločen. Situacija bi bila v takem primeru precej podobna tisti iz zadeve VSL II Cp 3373/2009, na katero se sklicuje toženka in v kateri je bilo ugotovljeno, da podana izjava ne predstavlja pripoznave dolga. Tam je dolžnik upniku poslal dopis z vsebino: »V zvezi tvojega pisma ti glede na znano situacijo in mojo vlogo v njej sporočam, da je zadeva po zagotovilu gospoda SP pred končno rešitvijo.« Ker pa je toženka s spornim SMS-sporočilom odgovorila na poziv tožnice k plačilu, pri čemer sta obe lahko vedeli za kateri dolg gre (kot rečeno, drugih dolgov takrat ni bilo), pa je SMS-sporočilo dovolj jasno in določno, da predstavlja toženkino pripoznavo dolga. Povsem pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da se izjave toženke ne da (objektivno) razumeti drugače, kot da priznava, da obstoji njen dolg do tožnice.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločitev sodišča prve stopnje tudi ne nasprotuje odločitvam v ostalih odločbah, na katere se v pritožbi sklicuje toženka: v zadevi VSM I Cpg 284/2013 ni šlo za pripoznavo dolga, ker oseba, ki je podala izjavo, ni imela pooblastila; v zadevah VSK I Cpg 431/2001 in II Ips 971/93 tudi na podlagi vseh okoliščin ni bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da gre za pripoznavo dolga, ki je bil predmet pravde; v zadevah VSM I Cp 886/2017 in VSM I Cpg 498/2012 gre za pripoznavo na konkludenten način s plačilom in ne za presojo izjave, kot v obravnavanem primeru. Poleg tega je v zadevi VSM I Cpg 498/2012 dolžnik ob plačilu jasno sporočil, da ne poravnava terjatve, ki je bila kasneje predmet pravde.

8. Ker je s svojim SMS-sporočilom z dne 3. 1. 2016 toženka pripoznala terjatev, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je s tem prišlo do pretrganja zastaranja.

9. Pritožbeni razlogi v tem delu zato niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče v zvezi z odločitvijo iz 1. odstavka izreka izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem obsegu zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Toženka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških. Ti so bili odmerjeni po drugem odstavku 154. člena ZPP in 155. člena ZPP. Toženka oporeka temu, da so bili priznani pooblaščencu tožnice, ki ime pisarno v L., stroški kilometrine, saj v skladu z usklajeno sodno prakso do tega ni upravičen. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da imata oba pooblaščenca svoji pisarni v L. in da je sodišče prve stopnje obema priznalo kilometrino za prihod na glavno obravnavo. Kot drugo je potrebno opozoriti, da se toženka sklicuje na ustaljeno sodno prakso, pri čemer ne ponudi nobene opravilne številke kakšne sodne odločbe, iz katere bi bila razvidna ta usklajena sodna praksa. Nasprotno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodna praksa dopušča, da se odvetniku, ki ima sedež v L., prizna kilometrina za prihod pooblaščenca na glavno obravnavo na sodišču v L.4. Pooblaščencem, ki so odvetniki, se namreč odmerijo potrebni izdatki oziroma stroški po Odvetniški tarifi (prvi odstavek 18. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku5). Odvetniška tarifa pa ne vsebuje omejitve 6. in 9. člena Pravilnika6. Če torej odvetnik uporabi osebni avtomobil v zvezi z delom, ki ga opravi za stranko, mu je ta dolžna plačati kilometrino (tretji odstavek 10. člena Odvetniške tarife). To pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožeči stranki stroške kilometrine njenega pooblaščenca (odvetnika) za prihod na glavno obravnavo. Pritožba je v tem delu neutemeljena.

11. Prav pa ima pritožba v delu, ko oporeka deležu, s katerim je tožnica uspela v pravdi. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 3.596,00 EUR, v preostalem delu (za 2.604,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. 3.596,00 EUR nasproti vtoževanemu znesku 6.200,00 EUR pomeni 58 %. Res je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v obrestnem delu, vendar pa se uspeh v pravdi presoja glede na glavnico, obrestni del pa se pri tem ne upošteva. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in stroškovno odločitev (3. točka izreka izpodbijane sodbe) spremenilo tako, da je tožnici priznalo 58 % od s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih stroškov 1.090,48 EUR7, kar znaša 632,48 EUR, toženki pa 42 % od s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih stroškov 548,45 EUR8, kar znaša 230,35 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna povrniti tožnici 402,13 EUR, kar pomeni 327,78 EUR manj od s strani sodišča prve stopnje prisojenega zneska.

12. Toženka je s pritožbo v manjšem delu uspela le v stroškovnem delu, v celoti pa je s pritožbo propadla v delu, ki se nanaša na glavno stvar. Glede na to sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena). Tožnica pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. člen ZPP).

1 Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami. 2 Kranjc, V. v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 502. 3 VSRS Sklep II Ips 1048/2008, VSRS Sklep in sodba III Ips 137/2006. 4 VSL Sklep I Cp 2837/2017. 5 Uradni list RS, št. 15/2003, v nadaljevanju Pravilnik. 6 6. člen določa, da se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Po 9. členu Pravilnika pa se stroški za prevožene kilometrine povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, ali pa iz razlogov naštetih v drugem odstavku navedenega člena. Oboje pa ne velja za odvetnike. 7 19. točka obrazložitve. 8 20. točka obrazložitve.