Jedro

Tožnik je tudi v pritožbi izrecno opozarjal na nepravilnost vročitve ter predlagal izvedbo grafološke ekspertize podpisa na povratnici, ki se hrani v spisu. Tožena stranka v zvezi s temi pritožbenimi navedbami ni podala nobenega pojasnila in na njih ni odgovorila, s čimer je kršila določbo 209. člena ZUP ter 2. odstavek 245. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad, št... z dne 6. 7. 1998 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava A. št... z dne 7. 7. 1994, s katero je prvostopni organ zavrgel ugovor tožnika zoper sklep št. D. ... z dne 4. 3. 1994 o prisilni izterjavi dolga iz sredstev na žiro računu dolžnika.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je iz podatkov v spisu in priložene povratnice razvidno, da je bil sklep o prisilni izterjavi št. D. ... z dne 4. 3. 1994 tožniku osebno vročen dne 8. 3. 1994. Rok za vložitev ugovora je začel teči dne 9. 3. 1994 in se je iztekel s pretekom dne 11. 3. 1994 (petek).

Ugovor zoper navedeni sklep pa je tožnik vložil šele dne 21. 6. 1994, kar pa je prepozno, saj lahko po določbi 224. člena Zakona o davkih občanov (Uradni list RS, št. 48/90 do 7/93, v nadaljevanju: ZDO) zavezanec proti sklepu o prisilni izterjavi ugovarja pri izpostavi, ki je uvedla prisilno izterjavo v treh dneh po prejemu sklepa. Prvostopni organ je ravnal pravilno skladno z določbo 234. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju: ZUP). Za vložitev ugovora je določen prekluzivni rok, zamuda prekluzivnega roka pa ima za posledico izgubo pravice do določenega dejanja v postopku.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu in pojasnjuje, da mu je davčni organ prve stopnje dne 31. 5. 1994 iz sredstev na žiro računu nezakonito zarubil znesek 47.098,00 SIT, saj mu sklep o prisilni izterjavi ni bil vročen. Proti navedenemu sklepu je vložil pritožbo, ki pa je bila kot prepozna zavržena, o čemer je odločal prvostopni organ, kar pomeni, da je odločal o pritožbi zoper svoj sklep. Nadaljnja pritožba je bila poslana v reševanje toženi stranki, vendar tožniku odločitev o tej pritožbi ni bila vročena. Šele na podlagi dopisa z dne 11. 11. 2003 poslanega direktorju prvostopnega organa, je bila tožniku izpodbijana odločba dne 18. 11. 2003 vročena.

Tožnik nadalje navaja, da mu je s tem, ko mu je bil na nezakonit način pri banki zarubljen znesek 47.098,00 SIT, povzročena večja materialna škoda, ker so bila sredstva pridobljena zaradi samozaposlitve od Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije, Urada za delo B. in predvidena izključno namenski porabi za zakonska sredstva pri ustanavljanju lastnega podjetja. Utrpel je gospodarsko škodo, kar se je odražalo tudi na zdravstvenem stanju in dalj časa trajajočim psihičnim pritiskom. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in uveljavlja premoženjski zahtevek v znesku 650.000,00 SIT s pripadki od 31. 5. 1994 do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišče opozarja, da je tožnikova tožba prepozna, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže kot prepozno, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče je skladno z določbami Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) preverilo pravočasnost tožbe. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožnik tožbo po faksu dne 18. 12. 2003 posredoval na številko faksa pri Delovnem in socialnem sodišču, ki je tožbo s sklepom opr. št. R ... z dne 23. 12. 2003 odstopilo v pristojno reševanje Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani. Po določbi 21. člena ZUS rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki (1. odstavek). Tožba se vloži pri sodišču, ki je pristojno za odločanje ali pa se mu pošlje po pošti. Tožba se lahko da tudi na zapisnik pri pristojnem sodišču (1. odstavek 27. člena ZUS). Če tožba ni bila vložena pri sodišču, temveč pri kakšnem drugem organu, pristojno sodišče pa jo dobi, ko poteče rok zanjo, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče njeno vložitev pri drugem organu pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika - 3. odstavek 27. člena ZUS. Glede na to, da je tožnik posredoval tožbo zoper izpodbijano odločbo po faksu pravočasno na Delovno in socialno sodišče Republike Slovenije dne 18. 12. 2003 ob 19.13 uri ter istega dne (ob 21.30 uri) še prošnjo, da se tožba, ki je bila pomotno poslana po faksu na naslov Delovnega in socialnega sodišča, odstopi v nadaljnje reševanje Upravnemu sodišču, sodišče šteje, da je tožba vložena pravočasno. Sodišče je tožbi ugodilo zaradi bistvene kršitve določb postopka. V zadevi je sporna pravilnost vročanja izpodbijane odločbe tožeči stranki in pred tem še pravilnost vročitve odločbe Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave A. št... z dne 7. 7. 1994. Iz listin v upravnih spisih izhaja, da je tožnik ugovarjal pravilnosti vročitve, navajal je namreč, da navedenih upravnih aktov ni prejel in da je sprejem upravnih aktov podpisala nepooblaščena oseba. V obeh primerih gre za akta, ki ju je potrebno obvezno osebno vročiti, zato bi morala tožena stranka in pred njo organ prve stopnje ravnati skladno z določbo 87. člena ZUP. Tožnik je tudi v pritožbi izrecno opozarjal na nepravilnost vročitve ter predlagal izvedbo grafološke ekspertize podpisa na povratnici, ki se hrani v spisu. Tožena stranka v zvezi s temi pritožbenimi navedbami ni podala nobenega pojasnila in na njih ni odgovorila, s čimer je kršila določbo 209. člena ZUP ter 2. odstavek 245. člena ZUP. Po presoji sodišča navedene kršitve postopka predstavljajo kršitve, ki lahko vplivajo na zakonitost in pravilnost odločitve v upravnem postopku in upravnem sporu in so zato torej bistvene in kot take podlaga za odpravo izpodbijane odločbe. Premoženjski zahtevek, ki ga tožnik postavlja v tožbi, pa je, glede na odločitev sodišča, preuranjen.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena, ki bo v ponovnem postopku upoštevalo stališče sodišča izraženega v tej sodbi.